|
Tisto, po čemer je Kardumova drugačna, so njene junakinje, ki so značilno naše. To so ženske, ki so razpete med mladost in starost, tu so mediteranske družine in postindustrijske postdružine.
Pričujoči roman Aleksandre Kardum se nas še kako tiče. Je simptomatika povprečnega sodobnega evropskega človeka (predvsem ženske, a k temu se bom še vrnila), črno na belem.
Poezija kot slovesna zgodba avtoričinega vzporednega življenja ...
Prva značilnost Andraževe poetike, ki prizemljuje njegovo govorico in ga hkrati varuje pred zdrsom v banalnost, je povezanost med mikro- in makrokozmosom, med detajlom, kot je dotik, in celoto, kot je vesolje.
Slog od začetka do konca barva diskretna ironija, ki se spogleduje s pedofilijo kakšnega Nabokova.
Res so časi, ko je bila beseda za pisanje dovolj, minili, a k sreči je imela avtorica teh besed pokazati še kaj drugega.
Take reke tečejo samo v besedilnih svetovih ...
Ženske si izbirajo moške na podlagi koristoljubja, slednji pa, v kolikor jim ni do tega, da bi bili izbrani, ali pa bi morda raje sami izbirali svoj stil življenja, nimajo nobene dobre alternative. Vsaj ne na tem svetu.
Bralec v njem lahko zasleduje različne poti misli, ki jih avtor v plasteh nalaga na navidez preprosto popotno pripoved.
S kratkimi izceziliranimi zamahi so izrisane navidez majhne usode, a z osebne perspektive tragika samosti in nemoči ni niti malo omiljena.
Profesor nam je, študentom, nekoč zatrjeval, da nikoli ne smemo svojemu dekletu zašepetati Tvoje oči so modre kot nebo, saj je ta isti stavek svoji ljubi že davno tega posvetil pesnik ta in ta.
Prozni prvenec Danijele Zupan je na prvi pogled dober primer »resnične« življenjske zgodbe iz naših krajev in časov, skorajda reprezentativen vzorec za zgodbe v kategoriji razočarane ločenke.
V romanu Beda stvari črni romantik Dimitri Verhulst najhujši mizeriji prida zlati lesk. Marsikomu bi to zadostovalo, da postane proletarec.
Hotel Problematik je sočen in raznobarven roman, ob katerem se bralcu pocedijo sline.
Roman je nostalgičen road movie, sodobna nizkoproračunska srhljivka, mladinska avanturistična drama in film odraščanja obenem, pri čemer avtor drzno in hkrati nevsiljivo ter z izjemno pripovedno gibčnostjo in taktiko prehaja med posameznimi zvrstmi
Tostran raja ni bil prvi ameriški roman o mladostnikih, a jih je po svoji verodostojnosti daleč prekašal.
Skozi niti zgodbe v drobcih preseva pokrajina.
Zdi se, da čas res teče in se ne more ponoviti, vendar je ravno vojna v BiH to dejstvo relativizirala.
Angie ni lahko berljiv roman, ne vsebinsko, ne slogovno. Čeprav zapisana tretjeosebno, je pripoved dosledno vezana na Angijino percepcijo sveta.
Nadnaravne dogodke v njegovih zgodbah je tako mogoče interpretirati na več načinov; kot znamenje duhovnega sveta oziroma kot manifestacijo psihičnih fenomenov in nezavednega.
Kdo bo torej pričal o estetiki lepega, kdo o estetiki grdega in o mozaikih bivanja, ki variirajo po njunih poljih.
Kriza je različne generacije prizadela na različen način. Mlajši so jo zagotovo občutili močneje, saj je pomenila omejitev njihovih možnosti v sedanjosti in negotovo prihodnost.
Vse omenjeno nas navaja k misli o večplastnosti in hkrati popolne odprtosti pričujoče lirike.
To je premišljeno izdelan svet, jezik zaklinjanja, ki bralce notranje osvobaja, kakor uspeli ritual notranje nuje.
Bralec bo gotovo z lahkoto prepoznal ljubljanske Petre Pane, ki drvijo proti štiridesetemu, prav tako pa mu bo znan večni uporniški duh, ki ga Marjetka zamišljeno opazuje pri novi generaciji, pri otrocih, ki v trdi temi igrajo košarko na dvorišču.
Toda kaj je tisto, kar ga na njih privlači, razbremenjuje in navdaja z občutkom zadovoljstva? Že na začetku smo zavrnili možnost, da bi sledil kakšnemu vzvišenemu osebnostnemu idealu in iskal za to potrebne duhovne vrednote.
Po Dolenjski se namreč ne hiti, po njej se zlagoma potuje z odprtimi očmi, ušesi in srcem.
Ja. Brulc ima stil.
Zakaj brati Matjaža Brulca?
Ibro Hadžipuzić bi rekel: Svašta. Ampak on je iz nekega drugega sveta.
Seveda se človek nerad odpove svoji izjemnosti in se neprestano bori proti tej podvrženosti.
Dolgočasno mi je že ponavljati, da je bil med poplavo tekstov, ki so jih ob tisti priložnosti objavljali različni časopisi, Jergovićev daleč najboljši.
Uvodna razprava
Realnost napada neposredno in vsrkava brez rezerve. Sla po gledanju. Sla po razkazovanju.
... včasih pa se zdi, kakor da bi s futurističnimi slikami hotel prikazati, kam bo pripeljala odtujenost med ljudmi, ljudmi in naravo, kam vodi mehanizacija, virtualizacija vsakdanjega življenja in devastacija okolja.
Zgodbe Nejca Gazvode pripovedujejo o težkem in zapletenem obdobju mladostništva. Kdaj človek pravzaprav odraste?
Je možno, da danes koga vznemiri pogled na razgaljen ženski gleženj? Mislim - zares vznemiri?
Cvetnić začne dnevniške zapise avgusta in jih konča naslednjega septembra.
Pri tem jih imamo priložnost opazovati pri najbolj navadnih opravilih.
Sliši se tako patetično, vendar – Darkroom je konec koncev zgodba o osebi, ki si želi biti ljubljena. To.
Medtem teče »resnično« življenje svojo pot, Maks se zaljubi in odide k dekletu, menjajo se cimri, menjajo dekleta.
Sebastijan Pregelj ni pisatelj, ki bi pisal površno. Zadovolji se samo s presežki.
Po tej strani so Svinje brez biserov brez dvoma malce temačnejše branje, ki hoče vzbuditi nelagodje natanko z vpogledom v miselno praznino teh živih mrtvecev ...
Skrivnostna in vsakdanja, oddaljena in blizka. Kot oseba in kot dežela izjemno poraščena, poseljena s čudovitimi rastlinami, z živalmi in s čudnimi ljudmi.
Pregl je eden tistih slovenskih mladinskih prozaistov, ki svojo popularnost med mladimi bralci nedvomno stopnjuje že od prvega izdanega dela.
Odnos med literaturo in svetovnonazorskim obzorjem tako avtorja kot bralca v zadnjem času postaja predmet vse bolj številnih razprav.
Kadar v zavetju pesmi seže čez rob neba, je čebela med poletjem in zimo; na svojih krilih nam v izpraznjene panje prinaša nekaj božjega: cvetni prah poezije.
V svoji pisavi sledi tradiciji bizarnega, pogosto prisotnega v belgijski frankofoni literaturi, ki ga na samosvoj način vključuje v socialno tematiko.
Smelo in brez dlake na jeziku Vedrana Rudan s Črnci drega v sodobnost. Njen meč je jezik, ki podobno kot Don Kihotov napada vse po vrsti ...
V času, v katerem na najbolj vplivnem področju, na medijski sceni, prevladuje senzacionalizem, se zdi, da so učinkoviti samo »trši« prijemi, ki (lahko) nosijo svoje sporočilo.
Ljubezen na zadnji pogled je gotovo odkritosrčen pogled vase, za katerega je potrebna velika mera poguma ...
Sneguljčica živi. Danes je največje, celo zemeljsko oblo objemajoče ogledalo televizijski ekran.
Razočaranje nad surovostjo sprememb so teme, ki so navzoče – če že niso v ospredju – vsaj kot senca, ki dodaja specifični odtenek vsakemu premiku literarnega teksta.
Prepadna polica, rob, po katerem Vinko Möderndorfer hodi in stalno stopa čez, pa ostaja koža. Koža, organ za občutenje (dotikov). Koža, platforma za erotično. Na njej in prek nje se dogaja svet pesniške osebe in seže, se dotakne zapisovalca same
Gre torej za izjemno bogat in notranje razvejan literarni opus, kjer so različne veje estetskega izražanja medsebojno organsko povezane s temeljnim umetniškim impulzom.
Kreslinova naklonjenost do ljudskega in pristno domačega ob hkratnem zavedanju lastne nezmožnosti ponovne vključitve v to okolje je tako iskrena in organsko vtkana v njegovo izpoved, da ji ne more ubežati niti na leksikalni ravni.
Gre za naporno branje, v drugem delu do neznosnosti in bolečine mučno.
Človek se kljub tragičnim naključjem in kaosu vojne sam odloča za Boga ali hudiča.
Vse te opombe so namenjene temu, da bi slovenskemu bralcu odkrili podobo bosanske kratke proze.
Topčić nas z Moro popelje na razstavo slik, ki odslikujejo, podobno kot Picassova Guernica, zmaličeni, razsuti svet vojne.
Gostje, ki so hoteli piti rum s kokakolo in limetinim sokom, so morali prositi za »mentirito«. Mentira v španščini pomeni laž. Kuba namreč ni svobodna.
| 