 | Tomaž Šalamun
Opera buffa
Pitagorini postreščki
Kloni so iz kararskega
marmorja. Težko
bodo preživeli. Iz hiš rase
šop perja. Zaman.
S skominami v to, kar se
rima. Moja postelja
uvija stavbe. Kruh pripeljejo.
Skočijo iz avta.
Poslušajo radio. Motor se
sliši in zapiranje
vrat. A mi hočeš, prosim,
dati bigo na zeleno?
Iz petero fantičkov bo
zrasel en košat tram. Tomaž Šalamun
Tomaž Šalamun, eden najboljših in najbolj plodnih slovenskih pesnikov, je začel pesniti že v mladosti, slovenski klasik pa je postal leta 1993 z izbranimi pesmimi v renomirani zbirki Kondor. Leta 2005 je bil izvoljen za izrednega člana SAZU. Izdal je prek 50 pesniških zbirk, v druge jezike pa je prevedenih več kot 30 njegovih knjig, ki so doslej izšle prevedene v 18 jezikov. Za svoje ustvarjanje je prejel veliko prestižnih nagrad, med drugim leta 1999 Prešernovo nagrado. Iz spremne besede
Nedvomno je Tomaž Šalamun naš najplodovitejši pesnik. Njegove pesmi so prevedene v številne jezike. Z angleškimi prevodi ga nekateri uvrščajo celo med predstavnike ameriške poezije, kar je zanj zagotovo laskavo priznanje. Pa tudi zlati venec poezije na struških srečanjih za življenjsko delo leta 2009 ima svojo težo in pomen. Tomaž Šalamun je postal del kanona, ko je leta 1993 v zbirki Kondor izšla njegova zbirka Glagoli sonca. V resnici pa so osrednje značilnosti te pesniške govorice zakoličene že v prvi zbirki Poker (1966): alogičnost, absurdnost, razvezana besedna igra, svobodna igra asociacij, ironija, nonšalanca, metafizika kot zastarel inventar, gibek, prožen jezikovni izraz in svobodna jezikovna oblika. Morda bi si morali Slovenci Šalamuna izmisliti, če bi ga ne imeli. Ali bolje, če se ne bi rodil in leta 1966 silovito, odmevno vstopil v slovensko literarno areno s sakrilegično zbirko Poker. Z njo je odločno pometel s težko, ponekod zateženo narodovo zgodovino in stereotipnimi samoopredelitvami Slovencev.
Tea Štoka
|
