 | Damijan Šinigoj
Očkov kotiček - 4. PONATIS
Pri vsaki stvari, ki jo kupite v trgovini, načeloma dobite priložena navodila (če živite v Sloveniji, navodil največkrat sicer ne boste razumeli, saj so slovenski uvozniki znani po tem, da navodila prevajajo njihovi otroci ali starejši sorodniki), pri vzgoji otrok pa si vržen v vodo ... Tukaj namenoma zanemarjam sorodnike, prijatelje (ki že imajo nevzgojene otroke, a jih to ne moti, da ti ne bi kot novopečenemu staršu vseeno dajali navodil!), znance in vse ostale, ki imajo dve minuti časa in ti solijo pamet. Če imate srečo, da so vas starši lepo vzgojili, imate torej vsaj vzgled, vsekakor pa vam toplo priporočam knjige. Knjige o mladih starših, dojenčkih ... Katero koli knjigo boste izbrali, ne morete dosti zgrešiti, kajti poleg dejstva, da so drage kot žafran, imajo skupno tudi lepo lastnost, da vam škoditi ne morejo. Koliko vam bodo koristile, je že druga pesem, zagotovo pa s pomočjo knjig ne boste vzgojili satanovega namestnika na Zemlji, če le ne boste preveč improvizirali ...
Damijan Šinigoj
Damijan Šinigoj, pisatelj, prevajalec, scenarist, publicist in kolumnist se je rodil v Novem mestu leta 1964. Je član Društva slovenskih pisateljev, Društva književnih prevajalcev Slovenije in glavni urednik pri Založbi GOGA. Napisal je dva romana, leta 1991 Vojake ubijajo, mar ne? in leta 1994 Neizstreljeni naboj. Prevedel je več knjig, med njimi leta 2000 Kratek izlet Ratka Cvetnića, leto kasneje Pričevalca Zilhada Ključanina, leta 2003 pa Izplavanje Veselina Markovića. Po njegovem scenariju je bil leta 2002 posnet dokumentarni film Ko potrka vojna. Redno piše za več revij, kratke zgodbe iz "Očkovega kotička" pa so kot kolumne izhajale v reviji MAMA ...
Šinigoj svoje naivno očetovsko čudenje bolj ali manj spretno zakrije s humorjem in karikiranjem, po eni strani zato, da kot avtor relativizira vsevedno pripovedovalsko pozicijo, po drugi strani pa na ta način kot človek prizna svojo lastno majhnost, domala izgubljenost, sredi neznane galaksije, imenovane, recimo, Nadaljevanje vrste. Klišejski prijemi v zvezi z vzgojo, ki se jih v sili razmer največkrat oprijemlje, se namreč vedno znova izkažejo za nezadostne in ta neuspeh ga nemalokrat vodi v zaskrbljenost, resignacijo ali samopomilovanje. Pa ne zares in predvsem ne za dolgo, kajti ob brezmejni otroški živahnosti in energiji tudi njegova domišljija ne more oziroma ne sme mirovati. Kaotične sile neukročene narave, ki vrejo v malih človeških bitjih, je treba spraviti v red in jim dati obliko. Da bodo varne in sposobne preživetja v neznansko kompleksnem svetu kulture in tehnike.
|
