 | Damijan Šinigoj Očkov kotiček
Pri vsaki stvari, ki jo kupite v trgovini, načeloma dobite priložena navodila (če živite v Sloveniji, navodil največkrat sicer ne boste razumeli, saj so slovenski uvozniki znani po tem, da navodila prevajajo njihovi otroci ali starejši sorodniki), pri vzgoji otrok pa si vržen v vodo ... Tukaj namenoma zanemarjam sorodnike, prijatelje (ki že imajo nevzgojene otroke, a jih to ne moti, da ti ne bi kot novopečenemu staršu vseeno dajali navodil!), znance in vse ostale, ki imajo dve minuti časa in ti solijo pamet. Če imate srečo, da so vas starši lepo vzgojili, imate torej vsaj vzgled, vsekakor pa vam toplo priporočam knjige. Knjige o mladih starših, dojenčkih ... Katero koli knjigo boste izbrali, ne morete dosti zgrešiti, kajti poleg dejstva, da so drage kot žafran, imajo skupno tudi lepo lastnost, da vam škoditi ne morejo. Koliko vam bodo koristile, je že druga pesem, zagotovo pa s pomočjo knjig ne boste vzgojili satanovega namestnika na Zemlji, če le ne boste preveč improvizirali ...
Damijan Šinigoj
Damijan Šinigoj, pisatelj, prevajalec, scenarist, publicist in kolumnist se je rodil v Novem mestu leta 1964. Je član Društva slovenskih pisateljev, Društva književnih prevajalcev Slovenije in glavni urednik pri Založbi GOGA. Napisal je dva romana, leta 1991 Vojake ubijajo, mar ne? in leta 1994 Neizstreljeni naboj. Prevedel je več knjig, med njimi leta 2000 Kratek izlet Ratka Cvetnića, leto kasneje Pričevalca Zilhada Ključanina, leta 2003 pa Izplavanje Veselina Markovića. Po njegovem scenariju je bil leta 2002 posnet dokumentarni film Ko potrka vojna. Redno piše za več revij, kratke zgodbe iz "Očkovega kotička" pa so kot kolumne izhajale v reviji MAMA ...
Šinigoj svoje naivno očetovsko čudenje bolj ali manj spretno zakrije s humorjem in karikiranjem, po eni strani zato, da kot avtor relativizira vsevedno pripovedovalsko pozicijo, po drugi strani pa na ta način kot človek prizna svojo lastno majhnost, domala izgubljenost, sredi neznane galaksije, imenovane, recimo, Nadaljevanje vrste. Klišejski prijemi v zvezi z vzgojo, ki se jih v sili razmer največkrat oprijemlje, se namreč vedno znova izkažejo za nezadostne in ta neuspeh ga nemalokrat vodi v zaskrbljenost, resignacijo ali samopomilovanje. Pa ne zares in predvsem ne za dolgo, kajti ob brezmejni otroški živahnosti in energiji tudi njegova domišljija ne more oziroma ne sme mirovati. Kaotične sile neukročene narave, ki vrejo v malih človeških bitjih, je treba spraviti v red in jim dati obliko. Da bodo varne in sposobne preživetja v neznansko kompleksnem svetu kulture in tehnike.
Odzivi
Dragana Veš kaj,
takih knjig, kot je Očkov kotiček, ne bi smeli prodajati, ker:
1, človek ne more početi popolnoma nič drugega, dokler knjige ne prebere do zadnje črke;
2, moj dragi že išče psihiatrično pomoč zame; namreč, če se človek ob branju knjige rola od smeha, je očitno z njim nekaj narobe, ne?
Knjiga je enkratna, sicer pa to že sam veš, Da ne boš mislil, da nakladam, ampak še v življenju se nisem ob nobeni knjigi tako od srca nasmejala kot tokrat,
Pa nikar ne sprejmi tega kot pocukrano hvalo, ampak kot moje iskreno mnenje, Kajti ljudje se morajo ponavadi kar fajn potruditi, da me od srca nasmejejo,
Lep dan! Barica Smole, revija Rast Zadnje čase je na slovenskem knjižnem trgu kar nekaj knjig, v katerih so avtorji zbrali svoja kolumnistična besedila, Damijan Šinigoj, naš najbolj znani sodobni vojni in vojaški pisatelj, zadnjih nekaj let piše kolumne za revijo Mama, V njih toplo človeško in humorno opisuje zgode in nezgode svoje družinice, zlasti pa svojih dveh sinov Maksa in Gašperja,
Kolumna naj bi bila najvišja zvrst časnikarskega pisanja, Kratek časopisni vek (enega dne ali enega meseca, odvisno, ali je objavljena v dnevniku ali mesečniku ,,,) preživi le, če funkcionira kot zgodba, Za to imajo Šinigojeve kolumne vse pogoje: imajo glavne junake (oba sinova, starša), pa tudi celo vrsto stranskih (vseh tistih, ki participirajo v otroškem odraščanju: vzgojiteljice, babice, dedki, prijateljčki ,,,), obravnava nek fenomen oz, dogodek (kako so otroci shodili, kako jih očka previja, bolezni, učenje govora oz, izražanja ,,,), zaplet in razplet, Na prvi pogled aktualističen odziv na povedano/storjeno partikularnost deluje celostno, kot zgodba nekega odnosa, odnosa straši/otroci, Ali se pri tem, ko v zgodbi zašili poanto, zateka tudi k dognanjem znanosti, niti ni pomembno, saj sinteza daje vtis, da pedagogika, psihologija ipd, pri praktičnih vprašanjih vzgoje otrok prav zelo uporabni niso, Življenjske modrosti se v Kotičku lahko potegnejo iz drobnih, največkrat humorno obarvanih prelivov, katerih sinteza bi lahko bila, da se je za vzgajanje potrebno truditi, da pa največ naredi ljubezen,
Minljivost tega žanra se presega z objavo v knjigi, tako rekoč v metakolumnističnem žanru in pisec si s tem, ko kolumne zbere v knjigi, postavi višji kriterij kot ga je za posamezen članek, Ti združeni med platnicami delujejo kot presežek dnevniških zapisov, Kot je opazil pisec spremne besede Andrej Ferkolj, je to storjeno iz teoretskega izhodišča, ki mu lahko rečemo naivnost in z metodo radovednosti, Morda bi bilo treba dodati: čudenja, Kajti zgodbe nas resnično prepričajo, da se čudimo čudežu otroštva skupaj z avtorjem, Največkrat so napisane kot drobcene humoreske, v katerih je humoristova poanta v tem, da starši (če to hočejo in si za to prizadevajo) vedno znova naletijo na neizprosno otroško logiko (ko je oče napet, ker mu delo ne gre, ga sin opozori, da mu ne more pomagati, če mu ne pove, kaj dela),
Včasih ima kolumna tudi blago politično poanto, ki jo Šinigoj izpelje tako, da nam dopušča misliti, da je bilo to storjeno nenamenoma:/ "V parlamentu čaka na sprejetje zakon, ki bo družinam z dvema ali več otroki omogočil brezplačne pleničke do dopolnjenega tretjega leta starosti ,,, Naši politiki bi izglasovali takšen zakon le, če bi sami kakali v hlače! No, morda pa so le možnosti ,,,"/ Lahko si mislimo, da je mišljeno sprejemanje zakona, ali pa kaj drugega,
Humor je tu figura mišljenja, blag pedagoški poduk pa daje bolj vtis, da je tovrstnim smernicam težko (in včasih celo nesmiselno) slediti, Zato je Očkov kotiček primerno branje za vse, ki krčevito skušajo "vzgajati" in imajo včasih občutek, da je to Sizifovo delo, Knjiga jim nudi občutek, da se vse srečno izteče, hkrati pa jim ponuja odprta vrata do skrivnosti, Tudi zato ima naslovnica Sandre H,G, dvojni pomen; na vratih sta srce in napis Ne moti,
Mateja smeh, smeh in še 1x smeh, hvala,,,,,
|