|
 Od Franclna možgani - Pofrancljevanjne
recenzija / spremna beseda: Peter Podbrežnik - Rockline
Pojav doslej malo znane avantgardno rockovske skupine Od Franclna Možgani prinaša veliko veselje vsem tistim, ki občudujemo in smo doslej na naših tleh velikokrat pogrešali skupine, ki bi ustvarjale visoko kreativno, inventivno, razgibano pa tudi duhovito glasbo. Našega čakanja je zdaj konec, kajti glasba teh nadebudnih in vsestranskih glasbenikov ponuja vse našteto. Njihov debut »Pofrancljevanje« (odličnega koncerta ob predstavitvi uradnega izida albuma smo se udeležili tudi člani Rockline) prinaša kar 24 zanimivih in zvokovno kontrastnih del s tem, da v njihovem zvoku prevladujejo po večini elementi jazz fusiona (predvsem prek kitare), funka (predvsem prek ritem sekcije) in etna (predvsem preko tolkal in flavte).
Člani skupine, ki slišijo tudi na umetniške imena Dzuko (kitarist in pevec Jure Duh), Sleyk (basist Dejan Slak), Pimps (tolkalist Primož Malenšek), Brgs (bobnar Jaka Berger) in Tinčk (flavtist in saksofonist Martin Klančič) so vsi po vrsti izjemno talentirani glasbeniki, po večini multi-inštrumentalisti, ki že zdaj presenečajo s svojimi nebrzdanimi glasbenimi idejami. Da so fantje polni ustvarjalnega zanosa pove že samo ime skupine, ki se sliši kot poklon legendarnemu mojstru avantgardnega rocka Franclnu-Franku Zappi, ki je brez dvoma vplival na nekatere njihove ideje. Na pamet pridejo tudi nekateri elementi glasbe, kakršne so nekoč in tudi danes snovali v svojih »delavnicah« kultna imena progresivnega rocka kot so Gong, Egg, Steve Hillage, Henry Cow, tudi Ozric Tentacles pridejo ponekod na pamet, medtem ko vnos elementov absurda kot so denimo številne vmesne, večinoma hudomušno-groteskne naracije in šaljivi zvoki, spominjajo na izročilo prej omenjenega ameriškega komponista. Tudi Od Franclna Možgani se na večini svojih del, na preprost in le redkokdaj ciničen način, sprašujejo »ali humor spada v glasbo?« Večinoma jim lepo uspeva združevati svoje precej kompleksne kompozicije s pravšnjo mešanico humorja, da celotna stvaritev ne izgubi poteka in jo je v zabavo in veselje poslušati od začetka do konca. Nujno je treba omeniti, da album krasi tudi izjemno originalna in duhovita naslovnica ter nadvse lična knjižica, ki vsebuje zanimive ilustracije, katerih se ne bi sramoval niti striček Frank. Produkcija je za naše razmere dokaj solidna, ne pa tudi vrhunska.
Pa preidimo k posameznim stvaritvam. Po kratki, a duhoviti tonski probi »Testing, Testing« nas Franclni ponesejo na »Kolaček« ki je, nadvse presenetljivo, v osnovi pop skladba, kakršna bi se lahko vrtela na katerikoli slovenski komercialni radijski postaji oz. bila hit, ako bi imela skupina v naši preljubi dolini Šentflorjanski boljšo promocijo. Po drugi strani gre za nadvse posrečeno zmes elektronike, funka in jazza. Zanimiv je predvsem vnos ženskih spremljevalnih vokalov, ki skladbi še dodajo melodičnosti. Tudi kitarist Dzuko se je dobro znašel v netipični vlogi pop pevca in njegova duhovita naracija o stopljeni čokoladi dokazuje, da je tudi dober igralec. Nadvse zanimiv in nepričakovan uvod v album, ki dokazuje da gre za glasbenike, ki bi lahko, če bi to hoteli za šalo polnili slovenske hit lestvice. »Extra« nas uvede v nadvse duhoviti »Extra Bird«, kjer blestijo zlasti Pimpsove umetnije na kazooju ter odlična na jazz fusionu temelječa improvizacija v drugem delu (zelo posrečen je tudi vnos flavte). Na »Solata Rap« člani skupine premlevajo o razliki med solato in krompirjem, kar je seveda treba omeniti. Najbolj mi sicer godijo trenutki, ko se predajo prostim jazzovsko-funkovskim improvizacijam kot je odlični »Gvars«, ki je bila posnet še s prejšnjo ritem linijo Kušljan-Grubar. Pimpsova tolkala lepo poskrbijo tudi za priokus etna in tako dodatno obogatijo celotno delo. Skupini ne manjka dosti do prvovrstnega jazz fusiona, vendar jih njihova neukročena želja po stalnem eksperimetiranju ves čas vleče tudi v avantgardne pa tudi psihadelične vode in tako nas presenetijo z »Are You a Horse?«, ki je eden od vrhuncev celotnega albuma in nadvse posrečena kombinacija funky kitare in basa, kravjih zvoncev ter skoraj paranoičnega Dzukotovega vokala. »Fender Kontra (Djuko vs Brgs)« je kratek posnetek nadvse zabavne in konstruktivne konverzacije med Dzukotom in Brgsom, ki nas uvede v »SuperSonic Speed«, ki je še eden najboljših trenutkov albuma in na katerega bi bil ponosen celo striček Frank. Tako kompleksne in hkrati tudi odlične stvaritve ne slišiš vsak dan izpod prstov slovenskih glasbenikov! Vsak ljubitelj Vojne Zvezd bo hitro ugotovil, da je »Wormhole No 9« (»Chewbacca's Song«) posvečen priljubljenemu wookieju (ta vsebuje celo zvočne sample njegovega pretečega brundanja). To delo je popoln psihadeličen odklop z razposajeno kitarsko solažo, barvitimi tolkali in paleto duhovitih zvokov. »How To Be Happy On The Floor« (the 1st attempt) je čista avantgarda s stalnimi menjavami ritmov in odštekanimi vokalnimi igrami. »Interwiew With Django« je najverjetneje posvetilo skupine legendarnemu jazzovskemu kitaristu Djangu Reinhardtu. Če bi bil še živ in ga slišal bi se verjetno poscal od smeha.
»Kavboj Kavbojc« z uvodom na ukulele in zvoki countrya je še ena kratka, a duhovita pogruntavščina. Na »Butterfly«, ki je verjetno najbolj funkovsko delo na albumu, ponovno pokažejo svoj smisel za komponiranje kompaktnejših del. Zlasti navdušuje lepa zmes vokalnih harmonij (ponoven vnos ženskih backvokalov) in melanholičnih kitarskih delnic. Na »Beach Paty at Suarez Guaran Sanchez« pa si vzamejo več časa za nadvse duhovit vnos elementov etna, kjer predvsem tolkala vnašajo vonj po karibih. Tudi to delo bi lahko označil za enega od vrhuncev albuma. »Grumlin Star To Meet« je spet še ena kratka zafrkancija, ki nas uvede v »Kaj Ste Tak Čudni Vsi?«. To delo vsebuje debelo linijo basa, funky kitaro in disonantne vokalne linije. »Po Kaj« je še ena studijska šala. Sledi »Whale In High Heels«, ki navduši z najboljšimi prvinami skupine, katerim se tu dejavneje pridruži tudi Tinčkova flavta, ki poleg jazza, funka in etna v delo vnese tudi nekaj folka. »SuperSonic Dubrovisation« je posrečena in nekoliko bolj funkovska improvizacija »SuperSonic Speed«. »Lesbian Show« v besedilu predstavlja vrhunec provokacije, saj se skupina za zdaj še ni ubadala s straniščnim humorjem, kakršnega je svoj čas rad uporabljal tudi Zappa. Sam nisem ravno kak velik ljubitelj tovrstnih stvaritev ala »Tities 'N' Beer«, ne dvomim pa, da bo to za nekaj časa med številnimi pubertetniki prav gotovo najbolj priljubljena stvaritev skupine. »Repko, Mala in Buntica« je iz povsem drugega testa saj je posvečena trem muckom, ki so last kitaristovega nečaka. Gre za umirjeno delo, temelječo na preprostem jazz fusionu. »Šarodoraš«, ki govori imaginarno zgodbo o srečanju med kalifornijskim surferjem in madžarsko podmornico, predstavlja zaključni vrhunec glasbenega eksperimentiranja, kjer skupina postreže z nekaterimi izjemno avantgardnimi zvoki. Tudi to pot bi bil Frank a.k.a. Francl ponosen nanje. Franclni ne bi bili Franclni, če ne bi za zaključek postregli še z duhovito bolanim »Mat' O Plat'«, ki je najverjetneje posvečen kaki tašči, ki je šla na tržico nakupovat kislo zelje in ob katerem preprosto ne moreš ostati resen.
»Pofrancljevanje« je nadvse prijetno presenečenje, ki pomeni tudi pomembno prelomnico ter novo upanje tako za slovenski alternativni, avantgardni in progresivni rock kot za slovensko glasbeno sceno nasploh. Album si je po mojem mnenju, vsaj med njihovimi ljubitelji, že zdaj pridobil kulten status pa, čeprav se gre nadejati, da bo skupina v prihodnosti svoj zvok še dodatno obogatila. Seveda je pred njimi še dolga pot, polna artisitčnih izzivov, vendar pa je že sam njihov pojav nadvse osrečujoč dokaz, da se tudi pri nas obetajo svetlejša vremena visoko eksperimentalni in inovativni glasbi, kakršno se je pri nas v zadnjih letih vse preveč zanemarjalo. Najpomembnejše pri vsem pa je, da se na celotnem albumu čuti, da skupina trdno verjame v svoje glasbeno poslanstvo in da je med njimi občutiti tisto ustrezno kreativno energijo, ki iz začetnikov ustvarja mojstre. Od Franclna Možgani s svojo unikatno mešanico raznovrstnih glasbenih smeri in nebrzdanega humorja potrjujejo, da so skupina iz pravega testa in budijo upanje, da se tudi pri nas obetajo prijaznejši časi za visoko kreativno glasbo. Zatorej kot piše v njihovi knjižici: poskrbite, da boste imeli ob sebi osvežilni napitek, usedite se v vaš priljubljen naslonjač ter uživajte ob pofrancljevanju. recenzija / spremna beseda: Rasto Božič - PARK
Od Franclna možgani - POFRANCLJEVANJE (Goga LP 2006)
Lahko smo zadovoljni, da smo v času puhlosti in političnega nazadnjaštva dobili tak izdelek.
Naslov je pravilno izbran, začelo se je Pofrancljevanje. Dolenjsko-primorski kvintet je sklenil spremeniti svet. Za prvo dejanje podviga je izbral glasbo. Ne kakšen ozko usmerjen učen slog, posegel je po široki paleti tako imenovane zabavne glasbe in popa. Za Franclnove možgane je glasba zabava in tudi hudičevo resna stvar. Če zadeve ne poznaš, te sprva kolobocija domislic, ritmov, slogov in smeri zmede.
Ampak kmalu ugotoviš, da poslušaš duhovito premišljeno in tudi improvizirano poznavalsko zasnovano ploščo. Glasbeno satirična lepljenka je nevsakdanja. Od spominov in tradicije do sodobnih smernic. Disco funk, jazz/rock, fusion, swing, reggae, dub, latino in balkanski ritmi, country, pop, rock, popevke, skeči. Pravzaprav radoživa in razgibana glasba, pozitivno razpoloženjska.
Miselni trust možganov gospoda Franclna sestavljajo mladi, toda prekaljeni glasbeniki, ki jih razne glasbene skupine in zvedavost vlečejo na različne strani. Na tem mestu so dobili možnost združiti želje in znanje. Glasbeni zvarek je za današnji glasbeni svet nenavaden. Spominja na velike mojstre poklica; Mothers Of Invention, Bonzos, tudi zgodnji Buldožer. Del zvočne slike odkrije vzornike. Že dolgo ne slišani glasbeni optimizem in sarkazem se zazdita kot na Tom Tom Club in Talking Heads obenem cepljeni The Marshall Tucker Band. Vsekakor široka valovna dolžina ustvarjalnosti s številnimi ritmično-dramatičnimi preskoki (spet Frank Zappa?), katerim se glasba domiselno prilagaja in zvočno pot pelje v nove svetove.
Pofrancljevanje je samosvoj projekt in izdelek. Povzema tako globalno kot lokalno pop tradicijo. Vplive in sloge spaja v pristen izraz, svet razlaga z novimi besedami. Lahko smo zadovoljni, da je v času popularno glasbene puhlosti in nazadnjaško mračnjaške politične misli na svetlo prišel tak izdelek. Kazita ga le novokolonialna ameriška angleščina in nekoliko šepava produkcija. Morda sta tudi del Pofrancljevanja? Pokojni oče Francelj bi bil vsekakor ponosen.
Delo 4 / Oblika 5 recenzija / spremna beseda: Neža naglič - Radio Študent
Petek, 10. 11. ´06 ob 17.00; OD FRANCLNA MOŽGANI v Gala Hali !!!
Neža 10/11/2006
* Včeraj se je v Gali Hali natrlo nekaj radovednežev, da bi prisluhnili veseljaški novomeški druščini Od Franclna možgani, ki je v teh dneh porodila lasten album Pofrancljevanje pri domači založbi Goga. Plošček je dvojni in žanje sadove kakih pet let skupnega delovanja, ki druži Jureta Duha, Dejana Slaka, Jaka Bergerja, Primoža Malenška in Martina Klančiča.
Promocijski koncert tega novega izdelka, ki ga bo kmalu mogoče pograbiti na policah glasbenih trgovinic, se je zares odvijal v duhu njegovega naslova. Franclovi možgani so sprva nastopili nekoliko skromno in boječe, a so tekom pofrancljevalnega procesa dali vse od sebe, da bi publiko dovolj očarali s svojimi muzičarskimi prijemi. Velik korak v to smer je napravila rožljajoča ritem sekcija. Franclovi možgani namreč poleg običajnih bobnov, ki jih špila Bergs, premorejo še komplet tolkal – vključno s kongi in električnimi bobenčki, na katerih se izživlja Pimps. Če dodate temu še za nekaj desetletij nazaj obarvan zvok električne kitare (Dzukho) ter »walking bass«, ki ga po fankovsko zajaha Dejan Slak, poleg tega pa še Tinčkovo popevanje s prečno flavto, potem dobite mešanico, ki kajpada močno spominja na gruvajoče zlate dobe šestdesetih-sedemdesetih let, ko so podobne stvari počeli mnogi nadebudni fusion rokerji, ki jih ni treba posebej naštevati. Zvok Franclovih možganov je zlitje hipijevske žurerskosti, spontanosti funkovskih plesnih ritmov in dubovske zafrkljivosti.
Vsi ti elementi so se tekom koncerta prepletali in ustvarili pohajkovanje od enega razpoloženja do drugega, obenem pa so vzdušje v počasno naraščujočem loku pripeljali do konca. Od lahnega prestopanja publike z ene noge na drugo, do nabito polnega plesišča, stresajočih glav in migajočih bokov. Pofrancljevanje je doseglo svoj namen. Mimo pripravljenih komadov, ki so že nekoliko poznani z demo posnetkov ali s preteklih koncertov, pa se je zgodilo tudi nekaj povsem uspešnih improviziranih delov, ko interes prišlekov ni padel niti za stopinjo. To je bandi uspevalo tudi z nenehnim nagovarjanjem publike in zappovsko navdahnjenim duhovičenjem, ki je doseglo vrhunec v nagradni igri za najbolj pogumnega in brezsramnega poslušalca. Žur je kljub nekoliko olesenelim začetkom torej stekel in bend je predvsem s svojo močno ritmično hrbtenjačo in muzičarsko uigranostjo zadovoljil plešočo in brbotajočo gmoto ušes pod sabo. Kljub podobi, ki nemara daje vtis že slišanega in preigranega glasbenega žanra, pa premorejo Od Franclna možgani še malo merico čudaškosti in cinizma lahkotne kategorije, ki je pravzaprav edina prava stvar, ki bi jo lahko v tej funki-fusion-dubby glasbi prepoznali kot nekaj izrazito njihovega. Ta priplava na dan zdaj v posrečeni in spontani improvizaciji, drugič spet v nenavadnih tonih ali akordih kakega komada, ki sem pa tja (na poslušalčevo navdušenje) zazvenijo nekoliko nepričakovano. Gre torej za tuti fruti flower power miks z osebnim pečatom.
Za vas sem se pustila pofrancljevati Neža Naglič
|
