|
 Sebastijan Pregelj - Leta milosti
spremna beseda: Stanka Hrastelj
Vse je resnično. Še najbolj sanje.
Zgodovinar je zbiralec visokokaratnih zgodb. Trdno stoji na betonski sedanjosti in opreza. Mimo letijo zgodbe. Fiiijuu … Grk teče v Atene z novico o veliki zmagi nad Perzijci v bitki pri Maratonu. Fiiijuuu … Julij Cezar na marčne ide stopi v senat. Fiiijuu … Nazarečana sredi noči zaslišijo in obsodijo na smrt s križanjem. Fijuuu … Kublaj Kan izroči zlati plošči Benečanu. Fijuuu … Veronika Deseniška se v gradu Ojstrica še zadnjič okopa. Fiiijuu … Potemkin da postaviti bleščeče kulise revnim vasem na Krimu. Zgodbe, vredne, da se vzpeš na prste, sežeš po njih in jih spraviš v enciklopedije in šolske učbenike. Poleg njih pa še milijoni nizkokaratnih, nizkokaloričnih momentov. Njihove posledice niso nikoli spremembe državnih meja ali družbenopolitične ureditve, temveč so zgolj humus velikim dogodkom. Peščica oseb ustvarja zgodovino, medtem ko ji masa ljudi podlega. Če sosed zaradi spora glede pol metra zemlje soseda z lopato udari po glavi in ga se-pač-zgodi pri tem ubije, bo dogodek sicer vzvaloval kraj za kako leto, na vsebino evropske ustave pa prav gotovo ne bo vplival. A vendar – posamezniku zna biti veliko večji problem, če zmanjka vode sredi tuširanja, kot če neurejen prezračevalni sistem v nekem premogovniku na Kitajskem povzroči smrt sto šestdesetih rudarjev. Prvo je blizu, je njegovo, se ga tiče in zaradi tega je nastal cel hudič. Rudniki so vedno bili in vedno bodo nevarni. Kaj tu moremo?!
Sebastijan Pregelj je mojster zgodb vseh dimenzij. Velikih zgodb zaradi izobrazbene destinacije in zgodb malega človeka zaradi izjemnega občutka in sposobnosti pogleda med rjuhe vsakdana. Za sabo ima tri zbirke kratkih zgodb (Burkači, skrunilci in krivoprisežniki; Cirilina roža; Svinje brez biserov). Korajžno stopi na dvorišča, hodnike, v veže, dnevne sobe in kleti malih ljudi, ki so na prvi pogled sivopovprečni predstavniki mase, bodisi urbanega ali provincialnega življa. Skrit v oblaku nevidnosti lebdi tako blizu njih, da lahko čuti njihovo sapo, in nam z zdravo distanco iz skritih gnezd predaja zakulisje njihovih življenj – vse tisto, zaradi česar potem bralci trdimo, da opisuje marginalce, čudake in drugačneže. Tokrat se je njegova sočna pisava iz kratke zgodbe predimenzirala v roman. In tudi v romanu zna golim kostem pripeti mišice in kite, čeznje napeti kožo in vdihniti duh zgodbi, ki se lahko potem sprehaja med nami.
Leta milosti se zdijo kot film, posnet v maniri kakšnega Tarantina. Začetek, zapleti in konec si ne sledijo v naravnem sosledju, ampak so med seboj pomešani. Celotna zadeva z angelom, ki se je zaradi ženske spustil na zemljo, in morje spremljajočih peripetij je razdeljena na pet poglavij. Vsako je povezano z določenim letom. Večji del zgodbe se dogaja v bljižnji preteklosti (praktično v sedanjosti), nato pa izmenično s sedanjostjo sega v drugo polovico osemnajstega stoletja; zadnje pa si drzne pokukati celo nekoliko v prihodnost. Tudi znotraj posameznih poglavij je avtor spretno razporedil slike. Očitno ve, s katerim prizorom je treba v določenem trenutku bralcu pomahati pred nosom, da ga ima roman trdno v svojem primežu. Zgodba se začne v letu 1998, ko Frančiška med čiščenjem cerkve najde otroške prstke. Nedolžno podleganje cerkvenih kipcev zobu časa se izkaže za šokantno odkritje – prstki so namreč človeški. A stran za stranjo zgodba pridobiva na razsežnosti, zapletenosti in skrivnostnosti. Zakulisje nam ne prikaže le golega razpleta dogodkov, ampak nas potunka še v mračne zone somraka različnih institucij.
Letom milosti daje sol približevanje načinu pisanja Milorada Pavića oziroma vzdušju, ki žari iz njegovih del, dodatno je začinjen z Ecovo natančno razčlenjenostjo srednjeveške kriminalke, Pessojevim raziskovanjem (ne)resničnosti tega sveta, Lainščkovimi misterijskimi pridatki k praviloma logičnim življenjem, Frančičevimi krožnimi tračnicami, ko se zgodba nepričakovano pripelje na izhodiščno postajo. Aromo jim dajejo še različni filmi ranga Dogma, Hudičev odvetnik, Sedem in podobnim, ki se dotikajo bodisi naglavnih grehov bodisi desetih zapovedi ali podobnih norm, ki jih je krščanstvo zasidralo v našo bit. Pa močna števila, ki se jim predvsem pravljice, miti in legende niso smele izogniti.
Zgodba Frančiške, Mateja in Agate teče v svoji smeri, njihove sanje (ki so le druga dimenzija istega) imajo svojo lastno strugo z meandri in brzicami, državne ustanove (policija, parapolicijske formacije, psihiatrija) in njihova ravnanja ter akterji, preiskave in akcije so pomemben pritok z več kemikalijami, ne manjkata pa niti podtalnica skrivnostnih podzemelj apostolskega sedeža in ostalih Bogu posvečenih služabnikov ter ponikalnica prigod z angeli desetega reda in njihovimi potomci. Kaže, da se bo vse zlilo v isti ocean, a od nekod prihaja odjuga, vročinski val, da večina te vode shlapi v meglo in oblake, ali se skaplja kot dež in sneg.
Bolj kot mnogi avtorji se Pregelj zaveda bralčevega doživljanja. Zvit je kot lisica. Z zgodbo o misterioznih bitjih, neverjetnih dogodkih in močno sporočilnih sanjah nas pelje po resničnih ljubljanskih ulicah mimo najbolj znanih mestnih detajlov (Tivoli, Gruberjev kanal, hoteli, spomeniki; tu je še grad Socerb). Trdno zasidra tudi časovno koordinato, ko vplete znane dogodke na Slovenskem (potovanje papeža Pija VI. leta 1782 na Dunaj, atentat na Krambergerja, sončni mrk avgusta 1999, politične težave in spletke glede denacionalizacije in povojnih pobojev itd.). Poznate? Poznamo. Ko nas tako trdno drži za brado, pa s prstom pokaže še na nekaj tako vsakdanjega, kot so kipci angelcev v cerkvah. Iz navadnih skulptur jih pred našimi očmi razkrinka kot preparirana otroška trupla. Še več – trupelca namesto kipcev so nekaj zelo pogostega. Nato se Pregelj loti še sanj. Te so nam kljub skrivnostnosti zelo blizu in vsakdanje, saj vsak človek vsako noč sanja. Pri miru pusti freudovske in jungovske interpretacije, ne dotakne se psihoanalize in kolektivnega nezavednega. V Letih milosti so sanje nakakšen most med osebami, vpetimi v zdajšnji prostor in čas, in osebami iz preteklosti. To avtor prikaže tako plastično, da se zdi, da so edina prava realnost prav sanje, stvari v njih so otipljive, logične in pojasnljive, medtem ko se zdijo dogodki iz sedanjosti, preteklosti in prihodnosti sicer pomembni, pa so vseeno samo smešni paradoksi, s katerimi skoraj nimamo kaj početi.
Matej in Agata sta v sanjah brezčasna oziroma čas zanju ni pomemben (Minute se bodo nabirale v ure, dnevi v leta, desetletja v stoletja … Vendar pa ljubezen ne pozna minut in ur.). Tam je tudi zvodnik med nebeščani in zemljani Obeid, starec s popotno palico, ki jima omogoči, da prideta v stik, in pomaga, da postaneta par ter si ustvarita veliko družino. A vendar. Matej živi v sodobnosti, Agata v času razsvetljenstva. V Matejevem času, tako rekoč danes, se ženski, ki je videla, česar oči ne bi smele videti, jezik razkolje na dvoje in nekdo ali nekaj ji odreže veki. V bližino mesta pride krdelo volkov in raztrgajo patra na begu iz psihiatrične ustanove – pobeg mu je svetoval ptič. V eni od policijskih akcij se na nebu pojavi sedem sonc in na zvoniku cerkve odtisi konjskih kopit. Truplo samomorilca nima srca. Leti 1771 in 1782 sta še bolj nenavadni. Agata na sprehodu omahne v vodo in si ogleduje rečno dno. Tam so zlati stoli, na njih sedijo pogrešani ali skrivnostno izginuli ljudje. V lesenem zaboju prenašajo angela, njegove sanje se izpisujejo in izrisujejo na pergamentu, in to v latinščini in grščini hkrati. Raziskovalci kraških jam v jami najdejo več let pogrešano deklico – ki jo, mimogrede, srečujemo tudi v sedanjosti. Jezuit in arhitekt Gabriel Gruber ima v stolpu na gugalnici angela (kot kanarčka). Agata se z otroki v stiski zateče v vodnjak, kjer je seveda popolnoma nov svet – kot pri Alici, ki skozi luknjo pade v čudežno deželo. (Zakaj ne ostanejo v onem svetu, če so tam varni?)
V Pregljevih delih srečamo ljudi, od katerih je vsak po svoje zafural v življenju. Že zdavnaj (če sploh kdaj) so se nehali boriti za boljše, kakovostnejše življenje. Občutek je, da so padli pod kolesje usode, začrtane nekje zgoraj ali pač spodaj. Pri kakemu je še čutiti sled nekdanjega idealizma, upanja, boja za srečo, svobodo in podobne ideale. A moči je zmanjkalo, razlogov za izboljšanje trenutnega položaja je čedalje manj. In naenkrat (ko so pogled obrnili stran in niso opazili, kdaj je prišlo do spremembe) ne obvladujejo več oni življenja, temveč življenje obvladuje njih. Nesreče in krivice se jim zgodijo. Oni sami pri tem nimajo nič. Pri skrajnem potenciranju takšnih občutkov oziroma vdanostim v usodo pa ne pridemo do znanstvene fantastike, temveč … glej, glej, do Jerrya Springerja. Pa recimo, da je nekaj njegovega showa nastavljenega, vnaprej zrežiranega, pa da so si nekateri gostje želeli medijske pozornosti in so si zato izmislili kak bedast razlog, ki ustreza konceptu oddaje, da so lahko bili na televiziji. Pa skompresirajmo še štrline zaradi pretiravanj. Kar ostane, je vseeno šokantno. Na jedilniku so incesti, nenormalni fetiši, lajajoči ljubimci, ki hodijo po štirih in urinirajo po pasje, potrebe uvelih celulitnih matron po slačenju pred kamerami, obmetavanja in valjanja v hrani, pa zveze dveh moških, kjer eden od njiju tudi po pol leta spolnega razmerja ni opazil, da njegovi partnerki nekje nekaj binglja. Sicer vsi vemo, kaj je narobe z Ameriko. Vse. (Henrry Miller) Morda kdo misli, da se take stvari dogajajo le na oni strani oceana, pa še to le določenim slojem prebivalstva. Biseri življenja, potencirani do skrajnosti in prikazani kot morasta fatamorgana. Vendar so enaka tudi življenja pri nas – morda naših sosedov ali celo nas samih. Absurdi. Groteske. Farse. Ampak to je življenje, življenje naše vrste; to je homo sapiens, animal rationale, in nam še taka računalniška znanja, poleti v vesolje, dekodiranje genskih zapisov ali gradnja piramid ne pomagajo, da bi bili najveličastnejša vrsta na planetu v polnem pomenu besede. Taka je naša narava, kaj hočemo. A tega ne govorim v pesimistični konotaciji. Nasprotno. Gloria suponat natura, milost predpostavlja naravo, na njej gradi. In milosti prav nič ne moti, da je človek po redukciji vseh pridevnikov zgolj animal.
Kaj je milostnega v Letih milosti? In kaj sploh milost je? Božja naklonjenost, celo delež pri božjih stvareh; delovanje roke Vsemogočnega, ki ga nobena stvar ne more zadrževati ali ovirati. Vsekakor pomembna stvar, ki se nujno tiče nadnaravne sile in je človek ne more zahtevati ali imeti pravice do nje. O milosti so teologi temeljito razpravljali že v začetku petega stoletja na kartaginskem koncilu. Brez kirurško natančnih opredelitev glede milosti seveda ni šlo v Tridentu leta 1547, predvsem zaradi utrjevanja stališč nasproti Lutrovim privržencem. Tedaj so kar triintridesetim stavkom na koncu pripisali anatema sit, torej moramo biti s temi nauki previdni. Čeprav o milosti v ozkih teološki pogledih ne moremo govoriti brez omembe opravičenosti, zasluženja, predestinacije in svobodne volje, lahko vidimo, da je (Pregljeva) božja roka poslala angela na zemljo. Naredil je preskok od človeka, ki je ujet v dani položaj do človeka, ki je obdarjen z milostjo. Prej je njegov človek ni bil vreden (Ne mečite svinjam biserov!). Junaki Pregljevih zgodb vseeno niso nič drugačni od nas. Tudi protagonisti Let milosti ne. V malem smo vsi pod soncem strašno enaki, krvavi pod kožo, takšni in drugačni odrinjenci; in milost, ki kaplja na zemljo, na zadene zaslužnih, ampak naključne ljudi.
Uradna Cerkev glede obstoja angelov na prvem mestu trdi, da resnično obstajajo. A se pojavljajo kot očem nevidni, saj je angel duh in potemtakem nematerialno bitje. Padli angel pa ni ta, ki je z neba zašel oziroma padel med ljudi, v zemeljski svet, temveč ta, ki se je uprl Bogu in tako (mimo zemlje) padel v pekel. A stališča, ki jih je Cerkev postavila v Katekizem, so precej skopa v primerjavi z bogatim popisom članov angelske hierarhije, kot so ga poznali v Evropi poznega srednjega veka (in ki so ga črpali iz judovske sinteze egiptovskih, sumerskih, babilonskih in perzijskih nadnaravnih bitij). Pa še ta izročila in stališča nekdanjih učenjakov so različna in včasih si celo nasprotujejo. Za najbolj standardno pa velja razdelitev na devet nebeških (angelskih) zborov, ki koncentrično obdajajo večni prestol, božansko jedro. Angeli so v njih razporejeni v treh padajočih ravneh, od katerih ima vsaka še po tri stopnje ali redove. Deseti red, kamor spadajo Pregljevi Sahiel, Matej in tudi Šemjaza, je izven nebeške hierarhije. To je nekakšen posebni red, grigori (opazovalci, čuvaji), ki niso ubogali Boga. Tudi niso brezspolni, kot je za angele nekako nujno, temveč so se navduševali nad (spolnim) druženjem z Evinimi hčerami.
Angeli ali ljudje, varnostna služba ali jezuiti, psihiatri ali pacienti, naša življenja so prepletena bolj, kot si mislimo, in na več dimenzijah. Če povemo to na klepetu ob kavi ali s pomočjo polnokrvnega magičnorealističnega postmodernega romana, morda niti ni tako pomembno. Razlika je v tem, kako. Sebastijan Pregelj ni pisatelj, ki bi to počel površno. Zadovolji se samo s presežki.
|
