|
 Klemen Pisk - Visoko in nagubano prapočelo
spremna beseda: Primož Zevnik
Zven arhaičnega eposa
Pesniška zbirka, ki je pred nami, je skorajda nekakšno logično zaporedje vseh tistih sporočil, ki jih je pesniška avtopoetika Klemena Piska tako sunkovito razčlenila v zbirki Labas Vakaras. Osrednja pesem Labas Vakaras je gotovo metafizična reminiscenca na zgodovino kot subjektivno zgodbo in privid, nikakor pa ne na zgodovino kot na dejstvo zapisanih arhivov in podatkov za našo nacionalno zavest. Brižinski spomeniki kot začetek naše besede, v nekem starodavnem času drugačnih razmerij, drugačnih perspektiv in vizij posameznika, mističen, skrivnosten čas karolinške minuskule, Avguštinove De Civitate Deis, jezika v svoji prvi, naravni in neizkrivljeni podobi – ti so v tej pesmi aluzija na vse tisto, kar ima zven, prvinski, starodaven pomen in vrednost. Za ilustracijo:
Govorite za nami teh malo besed
kibernetične tišine. Govorite nam
o kruhu, moki, kako se mešata z vodo,
o tem, da je neurje izpod oblakov
utrgalo košček v glavi odvrtenega neba.
In morda se bodo tudi v vas zavrtele
ceste, po katerih si farizeji utirajo pot
s sanmi. Njihovi opanki usekajo globoko
v izbrušen kamen razo, ki se namesto
brazgotin pojavlja na licu sužnjev
nenarisane dežele. A vi mirno zaspite
na obličju pergamenta, izluščenega lubja,
razsekane skorje; ponavljajte reklo:
"Struktura strukture ...," verujoč, da je
navidezna resničnost zgolj posnetek
vesoljne domišljije. Ta domišljija bo
zavzela svet in se potuhnila med vaše
sinove in hčere, hote ali nehote,
v zločestem dejanju ali pokori, v tatvini
ali zavisti, v skrunitvi ali nečistovanju ...
Lirska resničnost kot v sebi zaokrožena celota je torej osrednji steber Piskove poetike. Taka resničnost je demonska in srhljiva, edini pravi konstelat take realnosti pa je čisti, izbrušen, v skalo izklesan zven, ki nam nedostopne, mistične svetove vrača nazaj v posluh in premislek. Ta svet, svet literarnih drobcev, ki je stkan v posebnih relacijah med novim in starim, med arhaičnim in modernim, ta svet je svet pesnikove fascinacije. Gre za to, da smisel poskuša vračati spet nazaj na svoje prvobitne temelje. Jezik je torej znotraj teh zarisov nekakšna tehtnica, ki nas nevede nagiba zdaj proti jasnim pomenom, drugič proti sanjskemu prividu. Semiotiki in podobni »misleci« bi govorili o medbesedilnosti kot bistvu Piskove poetike, se pravi o poeziji, ki jo je potrebno brati z vsem mogočim in nemogočim akademskim historiatom, premišljeno natančnostjo in mogočnim literarnovednim znanjem, da bi jo lahko razumeli in doumeli. Hvala bogu so se take in podobne teorije izpele v iskanju tistega, kar je zares literarno v poeziji, s preštevanjem vsega znanega iz lastne spominske knjižnice v poeziji. Semiotike in poststrukturaliste bomo za hipec pregnali nazaj v zaprašene in redkokdaj odprte knjige in si stvari ogledali drugače, bolj biografično, s poznavanjem avtorjevega dosedanjega dela in življenja.
Klemen Pisk se je rodil v Kranju, očetu (tudi pesniku) in materi kot najmlajši sin. Od njiju je podedoval veliko meri senzibilnosti in občutka za ritem in glasbo, od brata najstniško norenje za Beatlesi. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Kranju, tam urejal gimnazijski časopis in pisal prve pesmi, ki pa, roko na srce, niti niso bile slabe. Njegova pesniška narava in neodvisnost od konvencionalnih razmerij med ljudmi, se pravi med posameznikom in svetom, sta se začeli kristalizirati že v gimnaziji. Nič koliko literarnih večerov, poglobljenih branj, nič koliko prejokanih ur, razočaranj in veselja nad ženskami, nato študij slovenščine, ki se je končal zaradi preveč osornega, od vsega utrujenega Toporišiča, ki je skritiziral njegov seminar, v katerega je vložil veliko dela in truda. Ob večerih poglobljeno branje starocerkveno-slovanskih teoretikov, od katerih se je učil celo Vatroslav Jagić, starosta starocerkvene slovanistike. Naslednje leto študij rusistike, ki se je končal nekje po koncu prvega semestra, bojda zaradi tega, ker je bil ozmerjan, ker da ni redno obiskoval vaj. Iskreno rečeno ga ruščina ni prav nič zanimala. Bila mu je tuja, morda tudi zaradi nemogočega, mladega asistenta, ki je kasneje pisal zanimive razprave o Bahtinu in bil nekakšen informator ruskega književnega dogajanja. Med tem se je zgodila neka druga velika zgodba: poljščina. Lepa poljska dekleta, skrivnostna siva dežela, ki je na začetku devetdesetih stopala med realnim socializmom in zametki zgodnjega kapitalizma. Mehek in zveneč jezik. Vse to ga je močno fasciniralo, zato se je iz ljubezni do vsega poljskega tega jezika v grobem naučil v pičlih dveh mesecih in uglasbil izvrstno pesem Gałczyńskega Ljubim te že toliko let, ki je postala na literarnih večerih že skorajda ponarodela. Izvrsten lektor Niko Jež, gimnazijski spomini na genialnega Toneta Pretnarja, ki ga je vabil na obiske v knjižnico Miha Mohor, ki je iz gimnazije v Kranju naredil v tistih letih, ko je tam služboval, enega izmed velikih centrov literarne Slovenije. V treh letih so tam gostovali: Vlado Žabot, Franček Rudolf, Lojze Kovačič, Marjan Tomšič, skorajda Marjan Rožanc (žal je prej že umrl), Andrej Blatnik, Albinca Lipovec kot prevajalka in strokovnjakinja za češko književnost, Drago Bajt s svojim predavanjem o znanstvenofantastični literaturi, potem legendarni pesniki iz berila: Zlobec, Kovič, Menart, Pavček itd. Vse to so bili spomini. Tudi na potovanje med Krakovom in Gydnio. Nato priredbe poljskih pesmi. V poljščini se je tako zverziral in utrdil, da jo je lahko že po letu dni simultano prevajal. V Gazeti Wyborczi, največjem poljskem dnevniku, mu je Adam Michnik objavil pesem. To je bil prvi stik Klemena Piska s tujimi bralci. Po tem je dobival veliko klicev svojih prijateljev s Poljske, ki enostavno niso mogli verjeti, da ga je bralo več bralcev kot vseh slovenskih mladih pesnikov skupaj v zadnjih dvajsetih letih.
Klemenu Pisku je imanentna posebna lastnost, lastnost, ki je značilna samo za velike avtorje: žlahtnjenje besede. Beseda v konstelacijah Piskovega lirskega doživetja ima poseben status: svojo žlahtno, se pravi zvenečo, etimološko intuicijo, kar kaže na izvrsten pesniški posluh. V Visokem in nagubanem prapočelu so besede nizane v vseh svojih zvenečih registrih. Kot odmevi že davno izrečenih pesmi, melodij, zaklinjanj, verskih molitvenih obrazcev ali pa enostavnih songov. V tej elementarni igri zvenov in odmevov je prva in zelo pomembna lastnost Piskovega pesniškega izrekanja. Kar je izrečeno, pa ni vezano, kakor premnogokrat v mladi slovenski poeziji, na eksistencialno, usodnostno, življenjsko optiko, na osebnoizpovedno leporečje cele generacije Piskovih sodobnikov ali pa stihoklepsko »samovirtuoznost« kakšnega B. A. Novaka. Ne, Piskova poezija se v svoji ontološki referenci navezuje na zgodbo, morda celo priliko v svoji široki večpomenski odprtosti. Ta zgodba ontološke reference je na nek način realistična, kakor legenda, se pravi, da evocira tudi pomene, ki pripadajo drugačnim civilizacijskim, zgodovinskim in kulturnim dimenzijam. Piskova poezija je na mnogih mestih kakor epska legenda: Janičarjeva pripoved, Kdo sta lepa brata, Jegda molite sę glagolite, Kralj Peter pustoši po angleškem dvoru itd. Taka epska legenda se na novo formira kot nekakšen postmodernističen pastiš, vendar z določenimi zadržki. Lirska resničnost ni razdrobljena na niz pasusov, metafikcijskih prijemov z nizi ločenih gledišč. Gre za enotno, homogeno »ur-zgodbo«, ki hkrati poskuša funkcionirati kot celostna zgodba, se pravi kot nekakšen musiké, kakršnega so odkrivali raziskovalci grške tragedije in eposa. V takem musiké je bila glasba neločljivo povezana z vsebino. Morda si dovolimo celo primerjavo z Grošljevo etimološko analizo ditirambosa, obredne pesmi v čast bogu Dionizu. Grošelj govori o plešočem vrtincu, ki naj bi bil zametek za kasnejšo atiško tragedijo. Iz tega lahko povzamemo, da je osnovna entiteta in prepoznavna lastnost Piskove poezije predvsem zelo tenkočutna povezava pomena in zvena, obredja in izrekanja. Ne zanima ga zgodovina kot eksplicitna forma naše nacionalne identitete, temveč zgodovina kot zvočna fascinacija, ki se manifestira skozi fantastiko, uporabo lirskih dvojnikov. Fantastika je nasproten pol ontoloških referenc. Znotraj nje sledimo osnovnemu poetološkemu orisu lirskega sveta. Denimo v pesmi Polž:
Nakar zagleda za grmom slinastega polža – velikana.
"To bo pojedina!" vzklikne in že pripravlja ognjišče,
na katerem ga bo spekel. Ogenj na ognjišču škreblja,
poka, cvrči, on pa gleda in gleda. Išče rimo na besedo
polž. Najde jo. "Solž, solž!" se dere. Vprašam ga, kaj
to pomeni, saj te besede še nisem slišal. "Ha ha,
ne veš, torej si norec ti, ne pa jaz! Ha ha, ne veš,
da se začetek besede Solženicin začenja na solž!"
Potem se zakadi v polža – ta je bil velik kot merjasec
– ga prime in meče ob trdo skalo, dokler ne izdihne.
Ubogi polž! Ni dolgo, odkar sem ga videl, kako zoba
tisto grenko travo in se pase med čebelami na bližnjem
griču.
Ta globoka pesem, kakor vse druge, je pač zelo interpretabilna, vendar pa je v njej jasno vsaj eno: ne moremo ločevati med zvenom in pomenom. Ta dva sta tako močno povezana, da bi postala taka pesem brez enega od teh dveh elementov popolnoma nekonsistentna. Kljub temu, da je zaznati v pesmi kanček ironične distance do lastnega izrekanja, pa se zopet vse dogaja okrog jezika kot starodavnega »prapočela«, njegove fascinacije, ki je ujeta v fantastične relacije, pravljično motiviko, drobce branj, ljudsko pesništvo in osebnoizpovedno tragiko.
Visoko in nagubano prapočelo je po svoji zgradbi raznolika zbirka. Ljudska motivika, mitski junaki, pisatelji, osebnosti z zvenom, celo v lirskih delčkih, kjer pesnik izraža svoj absolutum z Bogom, nastopa namesto solza, ki tečejo lirskemu subjektu po licih, blagoslovljena voda. Gre za popolnoma nove razsežnosti pesništva, ta se razširja, sledeč nekemu zunanjemu poetološkemu razvoju, v radikalizirano epskost, fascinacijo nad simboliko, ki nima več pomena, temveč zgolj samo še poimenovanje.
Piskova fascinacija nad jezikom ima dejstva tudi v njegovem življenju. Bil je edini, ki si je v knjižnici SAZU izposodil knjigo, ki se je 30 let nihče ni niti pritaknil. Še danes se spomnim posebne skrbi, s katero je obrisal prah z nje in spoštljivo obračal liste, v katere se dolgo nihče ni ozrl. In etimologija. Njegov zgled, 90-letni prof. Sławski na jagelonski univerzi, runska pisava, ki jo je študiral, lužiška srbščina, jezik, ki ga govori samo peščica ljudi. Pisk se ukvarja s področji, ki so globoko spala v arhivih naše zgodovine. Zanima ga svet, ki nikoli ni bil kričeč in velik, temveč majhen, samoten, a toliko bolj zanimiv. Etimologija, s katero se je ukvarjal in se še ukvarja. Denimo, od kje izvira beseda za košarice pri ženskem nedrčku. Posebej je potrebno poudariti njegov prevajalski delež. Dve knjigi Karola Wojtyłe: Pred zlatarno in Brat našega boga. Obširne objave v slovenskem revialnem in periodičnem tisku, zasnutki za nastajajoči roman.
Dejali smo že, da ne gre za klasični eksistencializem, za razmerja do bivanjske, usodnostne problematike. Veliko bolj je izrazita estetska drža lirskega sveta. Fascinantne podobe starodavnih epskih utrinkov so dokaz, da je s klasično poezijo – skico konec. Alojz Ihan, s katerim se mi aludira primerjava Klemena Piska, je pisal podobno, a vendar v povezavi z generacijskim pesniškim postmodernizmom v začetku devetdesetih let. Tu pa se dogaja nekaj širšega, poezija v pravem pomenu besede, ki odkriva pozabljene svetove pred tisočimi leti izrečenih pomenov, gre za spoj fantastične figuralike v epsko zgodovinsko podobo, ki je osnovni substrat pesniške metafizike Klemena Piska. Taka podoba se odslikava kakor temeljni premislek o svetu, o zunajčloveškem, o Bogu in ljubezni. Vsega tega pa ne bi bilo, če ne bi s filigranskim posluhom za zven besed takega sveta obujal k življenju, kakor posebno priliko, legendo. Gre za evokacijo nekega prastarega »prapočela«, ki spi v vseh nas kakor daljni spomin na začetek jezika. To je premišljeno izdelan svet, jezik zaklinjanja, ki bralce notranje osvobaja, kakor uspeli ritual notranje nuje.
Visoko in nagubano prapočelo je pesniški začetek drugega tisočletja na Slovenskem. Začetek, ki pomeni radikalno novost v poeziji. Gre za obujanje epske prilike, gre za prisluhe njenih zvenov, v katerega je ujeta naša eksistenca, bivanje in verovanje. Ta pesniška zbirka predstavlja radikalen odmik od linije mladih slovenskih pesnikov, ki revitalizirajo nekakšen neomodernizem, psihologizme vseh vrst, česar smo po besedah literarnega zgodovinarja Janka Kosa že močno naveličani. Prav zato je Visoko in nagubano prapočelo zelo zanimiva poezija, notranje drugačna: prežema jo zven fascinantnega, arhaičnega eposa, ki je predstavljen kot inovativni pesniški katalog podob ob začetku novega tisočletja.
|
