|
 Zoé Valdés - Kavarna Nostalgija
spremna beseda: Marko Jenšterle
Kuba pod žarometom zdomske luči
Na znameniti Osmi ulici (Calle 8), središču kubanske emigracije v Miamiju, lokala z imenom Café Nostalgia že dolgo ni več. V isti stavbi je zdaj nočni klub Hoy Como Ayer, ki si je ime nadel po eni od skladb slavnega kubanskega glasbenika Benyja Moréja. Malo po tem, ko je lokal Café Nostalgia zaslovel po zaslugi romana, ki je zdaj pred nami še v slovenskem prevodu, ga je lastnik Pepe Horta preselil na elitnejši Miami Beach, vendar s tem ni imel uspeha. Tuji turisti in drugi latinskoameriški emigranti, ki se gibljejo po Miami Beachu, namreč na to ime niso tako čustveno navezani kot Kubanci, zato ga je moral lastnik zapreti, četudi je čez celo steno obesil plakat Zoé Valdés z reklamo za njen roman in avtoričinim lastnoročnim posvetilom. Kubanska emigracija v Miamiju je strnjena predvsem na Osmi ulici in utopično je pričakovati, da se bodo ti ljudje ob koncu tedna hodili zabavati v oddaljeni Miami Beach. Zoé Valdés pa tudi ne živi v Miamiju, temveč v Parizu in na Florido prihaja le občasno. Največkrat na tamkajšnji mednarodni knjižni sejem, enega največjih na svetu, ki novembra 2008 praznuje 25-letnico obstoja, Zoé Valdés pa je med njegovimi častnimi povabljenci.
Pepe Horta je poleg tega po Miamiju prenašal le blagovno znamko, ki smo jo po izidu uspešnice kubanske pisateljice Zoé Valdés lahko srečali še v imenu glasbene skupine Grupo Café Nostalgia, ki je za seboj pustila dve plošči. Na prvi z zgovornim naslovom Te Di La Vida Entera (Dala sem ti vse življenje) je v novih verzijah posnela skladbe, omenjene v istoimenskem romanu Zoé Valdés, ki smo ga leta 2000 dobili tudi v slovenskem prevodu, na drugi plošči pa je ostal zabeležen živi nastop skupine v klubu Café Nostalgia.
Roman, ki je zdaj pred nami, tako praktično ostaja najlepši spomin na lokal, za katerega je nekoč veljalo, da so v njem vrteli le kubansko glasbo do leta 1959, ko je tam zavladala revolucija, ena od legend pa tudi pravi, da se v njem znamenite pijače »Cuba Libre« (svobodna Kuba) nikoli ni smelo naročati pod tem imenom. Gostje, ki so hoteli piti rum s kokakolo in limetinim sokom, so morali prositi za »mentirito«. Mentira v španščini pomeni laž. Kuba namreč ni svobodna.
Pri branju romana Café Nostalgia pisateljice Zoé Valdés zelo hitro začutimo, da ni več pisan v tako veselem tonu kot njena prva uspešnica Dala sem ti vse življenje. Gre namreč za prelomno delo v literaturi Zoé Valdés. Pisateljica se je ob njegovem pisanju že zavedala tega, da postaja politična emigrantka. Zato Kube v njem niti enkrat ne omeni z njenim pravim imenom, ampak ves čas govori o Tistem Otoku. Junakinja in emigrantka Marcela se v Parizu spominja življenja na Tistem Otoku in vseh prijateljev, s katerimi zdaj stike ohranja predvsem s pomočjo telefona, pisem in tudi interneta. V tujini si je sicer uredila pravico do bivanja ter francosko državljanstvo, vendar je vse njeno življenje še vedno povezano s spomini na Kubo.
Roman Café Nostalgia ima močne avtobiografske elemente, saj je Zoé Valdés izseljenstvo celo primerjala z mrtvecem, čigar duša ne najde svojega večnega počitka. Ko so jo pred njenim prvim obiskom severne Amerike vprašali, če je napisala seznam prijateljev, ki jih bo tam obiskala, je kratko in jedrnato odgovorila: »Ne, ker je ta že v mojem srcu!«
Tragiko zdomstva, nekakšnega življenja v praznem prostoru, med zavrženo domovino in novim svetom, ki do emigrantov sploh ni tako prijazen, kot bi lahko bil, je Zoé Valdés izkusila zelo hitro. Ko so jo po izidu pričujočega romana povabili na knjižni sejem v Miami, Američani njenemu možu in hčerki niso hoteli izdati vstopnega vizuma. Šele po posredovanju organizatorjev sejma in po njenih javnih izjavah, da pri potovanjih v tujino doma ne misli več puščati talcev, kot to od Kubancev zahteva Fidel Castro, so Američani na koncu spremenili svojo odločitev. V tistem času je pisateljica v Ameriki obiskala tudi člane svoje družine, saj je na Kubi živela samo še mama, oče in brat sta že emigrirala v New Jersey, sestra pa je živela v Miamiju. Nekaj let kasneje je lahko Kubo zapustila tudi mama. Pisateljica je tedaj povedala, kako pogreša kraje, ki jih ne more več obiskati. Ponoči je sanjala o sprehodih po pariških ulicah, potem pa se je za vogalom nenadoma znašla v Havani.
Zoé Valdés je bila v Havani rojena v revolucionarnem letu 1959, revolucija pa je tudi zaznamovala njeno življenje, saj je zaradi nestrinjanja z režimom Fidela Castra emigrirala v tujino. Od leta 1995 dalje živi v Parizu, v dobrem desetletju pa je postala ena najslavnejših kubanskih političnih emigrantov. Pisateljica za razliko od nekaterih drugih svojih umetniških kolegov, ki so prav tako zapustili Kubo in se naselili v tujini, ob literaturi ves čas tudi politično deluje in glasno kritizira razmere v svoji bivši državi. Zaradi tega si je prislužila visoko mesto na kubanski črni listi in je pogosto žrtev napadov zagretih Castrovih privržencev po vsem svetu. Še posebej po svoji najnovejši knjigi La Ficción Fidel (Fikcija Fidel), v kateri v svoji prepoznavni jezikovni sočnosti piše o voditelju kubanske revolucije. V njej med drugim s ponosom pravi, da ji je Fidel Castro največje priznanje dal tedaj, ko jo je na koncu svoje sedemurne kritike filma Guantanamera uvrstil med tri največje sovražnike kubanske revolucije. Družbo sta ji namreč delala znamenita pisatelja Reinaldo Arenas in Guillermo Cabrera Infante.
Zoé Valdés je na svoji koži občutila tako lepoto kot grozo kubanske revolucije, saj je nekaj časa celo delala v tamkajšnjih državnih inštitucijah ter na kubanskem veleposlaništvu in v kubanski delegaciji pri UNESCU v Parizu, vendar se je nato odločila za prostovoljno izgnanstvo. Pisateljica se je nekajkrat osebno srečala s Fidelom Castrom in njegovim bratom Raúlom, nekaj časa pa je celo hodila s Fidelovim sinom, vendar ta romanca zaradi stalne prisotnosti varnostnika ni trajala dolgo. Fidela Castra je prvič spoznala kot dvanajstletna pionirka, ki je bila v razredu zadolžena za kulturo. Na Kubi so danes njeni romani prepovedani, čeprav jih Kubanci berejo na skrivaj. Še posebej popularno pa je tam branje njenega bloga, ki ga piše vsak dan in tako vsaj s pomočjo interneta prihaja nazaj v domovino. Na Kubi sicer veljajo stroge omejitve interneta, satelitske televizije in mobilne telefonije, vendar režim tega ne more več nadzirati. Ko so ravno ob obisku Zoé Valdés na Festivalu Vilenica na Kubi zaprli glasbenika Gorkija Águilo in se je aktivirala vsa kubanska emigracija po svetu, so informacije o dogodkih s Kube prihajale z neverjetno hitrostjo. Pisateljica sama je dejala, da so jo prijatelji o poteku sojenja obveščali celo s procesa samega.
Zoé Valdés se navkljub življenju v Franciji nikoli ni odrekla svojemu poreklu. Vedno se je počutila Kubanko in pri tem poudarjala, da ima človek, ki živi na otoku, sindrom otoškosti, saj hoče vedeti, kaj se dogaja drugje, in si želi potovati. Če pa živi na zaprti Kubi, je ta sindrom toliko večji. Z njo je bilo sicer malce drugače, saj se je potovanj v resnici bala, danes pa je zaradi slave in promocijo svojih del nanje dobesedno obsojena. Nekoč je tudi dejala, da se za ljudi, ki živijo na otokih z morjem svet šele začne, medtem ko se ljudem s celine tam konča.
Čeprav je Café Nostalgia zdomski roman, bralci iz njega dobijo precej pomembnih lekcij o samem življenju na Tistem Otoku, kjer si mladi v pomanjkanju denarja in v želji po maksimalnem učinku v žile vbrizgavajo rum, dekleta pa namesto s kontracepcijo posledice seksualnih zabav odpravljajo z rednimi ilegalnimi splavi. Spolnost in erotika sta pomembni dimenziji pisanja Zoé Valdés, ki pravi, da je njena literatura eno samo razgaljanje pred javnostjo, kajti »moški to počenjajo tako slabo«. Sicer pa je tudi erotika po njenem mnenju na Kubi izgubila svoje nekdanje čare. Edina stvar, ki je Kubancem še ostala, je seks, s katerim rešujejo svoje življenje. Ravno zato, ker je Fidel Castro prepovedal prostitucijo, se je Kuba spremenila v svetovni bordel. S tem se je tudi prostitucija na otoku, kot še marsikaj drugega, spremenila predvsem v protivladni protest. |
