Kristijan Muck

Razgovori v škrlatu so Muckova deseta pesniška zbirka, ki se v formalnem in vsebinskem smislu navezuje predvsem na zbirki Bleščice (2001) in Sinji klici (2006). Vse tri vsebujejo osemvrstične pesmi brez ločil in velikih začetnic ter večinoma brez naslovov, vse tri prežema osebnostna in pesniška zrelost (a ne vdanost), kakršna se lahko zgodi šele po letih mučnih tavanj po kaotičnih miselnih in čustvenih labirintih lastnega psihofizisa, zaznamovanega z določenim zgodovinskim časom in prostorom. Muck je preizkusil različne pesemske oblike, tudi sonet, vendar se zdi, da je osemvrstičnica v svobodnem verzu za zdaj oblikovno najustreznejša nosilka izčiščeno zgoščene vsebine: hipnih uvidov v skrivnostne pokrajine človekovega bivanja, odzivov na realni svet, presvetljenih trenutkov slutnje božjega … Tudi čutno dojemljivi pesniški pomen naslova nove zbirke je s svojo sinestezijsko osnovo povezan z naslovoma prej omenjenih zbirk, ki prav tako združujeta različne čutne zaznave (vid, tip, sluh), obenem pa se z barvno simboliko navezujeta na duhovnost (bleščanje, svetloba, bela in sinja barva).

Potapljanje v globino Muckovega stvarstva je proces dela zasukalo v drugo smer. Na tem mestu bi želela dodati, da se v skupinski dinamiki le redko zgodi tako osvobajajoč, v vseh pogledih odprt in human ustvarjalni proces.

V središču, centru sveta ali vesolja je torej arhiv, shramba, ki katalogizira sledi že rečenega, zato da jih predaja prihodnjemu spominu, kot bi rekel Giorgio Agamben, zbirka dokumentov, na videz sicer urejenih in oštevilčenih, v resnici pa zaloga kaosa, na razpolago vsakomur, ki si upa seči vanjo. V tem prostoru se Možetova (in Muckova) drama (dobesedno) odvija kot palimpsest, kot hkratno in sprotno prepisovanje, praskanje, nalaganje in odpadanje plasti, kot preplet in vozlanje časov in pisav, dob in prostorov, resnic in fantazij, kot svitek svete knjige, ki je na istih mestih prepojena tako s krvjo kot spermo, tako z blagoslovljeno vodo kot s scalnico. Ta metempsihotična pisava je zdaj tekoča, zdaj poskakujoča, sinkopirana, reproducira znane, pritlehne, razumljive jezike in izumlja svoj, nadjezikovni jezik oziroma govor v nastajanju, sledeč misli Antonina Artauda, da je vsak pravi jezik nerazumljiv.