Tomaž Metelko

Fitzgeraldov roman Tostran raja je izšel leta 1920, v času imenovanem »the Jazz Age«, doba jazza, ko so mnogi Američani verjeli, da je z zmago v Veliki vojni zmagala demokracija, da se je končalo obdobje vojn in da je napočil čas za velike, pozitivne spremembe. A v Združenih državah je ostalo pri starem, razmerja moči se niso spremenila. Številni ameriški pisci so bili razočarani in so domovini obrnili hrbet; preselili so se v Evropo, večinoma v Pariz, kjer se je izoblikovalo jedro tako imenovane »izgubljene generacije«. Združene države, ki jih I. svetovna vojna ni neposredno prizadela, so medtem doživljale gospodarski razcvet, vstopile so v obdobje potrošništva, ki so se mu vdajali bogati. Generacija, ki je dozorela v dvajsetih letih, je čutila, da je drugačna od svojih prednikov tudi zaradi izkušnje I. svetovne vojne. Mlade so prevevali tako občutki razočaranja kot uporništva, ki so ga navzven izražali z norimi množičnimi zabavami z veliko alkohola in jazzovsko glasbo, novimi plesi ter za tisti čas nemoralnim vedenjem; ženske so poleg tega navzven izkazovale svojo emancipiranost z izzivalno modo in paževskimi frizurami.
Moderna, naglo razvijajoča se družba, ki je težila k inovacijam in prihodnosti, je našla odraz v literarnem modernizmu in obratno; dvajseta leta so bila v znamenju individualizma in estetike. Za razliko od Evrope se v ZDA glavni val modernizma ni pojavil pred I. svetovno vojno, ampak po njej. Francis Scott Fitzgerald je bil pripadnik »izgubljene generacije«, ki je iskala nov literarni slog, ustrezen novemu času; v svojem prvem romanu je obrnil hrbet tradicionalnemu in ustvaril moderno pripoved v duhu tedanjega časa.
Tostran raja ni bil prvi ameriški roman o mladostnikih, a jih je po svoji verodostojnosti daleč prekašal. Medtem ko sta Owen Johnson v romanu Stover at Yale (1912) in Booth Tarkington v Seventeen (1916) slikala mlade kot prijazna, neproblematična in lepo vzgojena bitja – takšna, kot so si jih želeli starši –, pa se je Fitzgerald postavil na stališče odraščajoče mladine z vsemi njenimi pubertetniškimi izpadi. O tem se tisti čas ni veliko pisalo, če izvzamemo revolucionarno delo Adolescence G.Stanleya Halla, ki je pometlo z viktorijanskim konceptom mladostništva kot obdobjem samodiscipliniranega »moralnega vajeništva« na poti v odraslost in oznanilo nov pristop k puberteti kot težavnemu, jezikavemu in uporniškemu obdobju v življenju mladih. Fitzgeraldov junak je vse prej kot zgleden, saj pije, zaradi slabih ocen »leti« s Princetona, je objesten in domišljav, poln »globoke« filozofije in idej ter predvsem pubertetniško negotov.
Tostran raja je avtobiografsko delo, čeprav ne povsem dobesedno. Junak Amory Blaine sicer izhaja iz drugačnega okolja kot mladi Fitzgerald, a poti njunega izobraževanja se skladajo, kljub nekaterim spremenjenim imenom. Ko je pisal roman, so Fitzgeralda pestile tri reči: neuspeh v ljubezni, saj sta ga zavrnili tako Ginevra King kot njegova poznejša žena Zelda Sayre, neuspeh v Princetonu ter romantične iluzije o I. svetovni vojni. V romanu je sicer prikazal številna lastna doživetja, pri čemer so nekatere osebe sestavljene iz več resničnih oseb, na primer Rosalind, ki ima lastnosti obeh, tako Ginevre kot Zelde.
Fitzgerald je roman pričel pisati leta 1917/18, v zadnjem letniku študija na Princetonski univerzi. Njegov prvotni naslov je bil The Romantic Egotist. Do leta 1919 je delo temeljito popravil, tako da je izšla šele njegova tretja verzija. Pet neobjavljenih poglavij prvotnega teksta je danes shranjenih v knjižnici Princetonske univerze.
Roman nima prave fabule. Pisatelj ga je sam opisal kot zaporedje dogodkov, ki ne vodijo do pravega vrhunca. Zgodba, kolikor je je, sestoji iz »postaj« v življenju Amoryja Blaina, sina lepe, a ekscentrične Beatrice O’Hara. Fant najprej obiskuje pripravljalnico, nato odide študirat v Princeton, prestižno univerzo bogatih, pade pri geometriji in izgubi mesto pri Princetonianu; štirikrat se zaljubi, od tega enkrat zelo resno, doživi smrt sošolca Dicka Humbirda – v fantu je zaradi njegovega bogatega porekla videl model pravega ameriškega aristokrata – in se sreča z njegovim duhom, gre v vojsko in se vrne razočaran; krajši čas si služi kruh z oglaševanjem v New Yorku; na svoje rame prevzame krivdo za ljubezensko afero Rosalindinega brata z mladoletnico ter se na koncu vrne v Princeton razmišljat o svoji mladosti.
Po slogovni plati je Tostran raja eksperimentalno delo, ki ga sestavlja množica scen, ki si sledijo podobno kot v filmu, in kopica raznovrstnega gradiva – od poezije do dramskih besedil, od pisem do dolgih diskusij. Kritiki so ob izidu opozarjali na nedvomen vpliv naturalizma, Freuda in Jamesa Joycea, Lehan pa je v šestdesetih letih opozoril tudi na veliko podobnost med Fitzgeraldovim romanom in delom angleškega pisatelja Comptona Mackenzieja Sinister Street iz let 1912—13. Rdeča nit in povezovalni element v Tostran raja je junakov cilj priti do razumevanja »temeljnega Amoryja«, se pravi, njegovo duhovno in intelektualno zorenje. Scene si sledijo v nekem grobem kronološkem zaporedju. Kot pravi Eble, je Fitzgerald napisal diskurzivni roman, kakršnega je H.G.Wells 1911 razglasil za dominantno obliko modernega romana. Delo je posvečeno »očetu Fayu«, spreobrnjenemu katoličanu, ki ga je Fitzgerald spoznal, ko je obiskoval katoliško pripravljalno šolo Newman School v New Jerseyu. V romanu se pojavlja kot monsinjor Darcy, pri čemer Fitzgerald razkriva moč Darcyjevega vpliva na svojega junaka preko njune korespondence in osebnih razgovorov.
Fitzgerald se je odločil svojemu junaku Amoryju Blainu spremeniti poreklo iz malomeščanskega v aristokratskega. Amory je razvajen edinček aristokratske matere, čigar mladostne izkušnje močno spominjajo na Fitzgeraldove. Mati spodbuja sinovo zgodnje zorenje in predvsem njegov občutek vzvišenosti, zaradi česar pri sošolcih velja za domišljavega in arogantnega. Ko se še zaljubi v dekle »z vrha«, se odloči za slog življenja, ki mu sam pravi aristokratska sebičnost. Do bleščečega sveta bogatih je pisatelj gojil ambivalentna čustva: po eni strani mu je zbujal grozo, po drugi strani pa ga je magično privlačil. To ambivalentnost je Fitzgerald vsadil v svojega junaka, saj Amoryja neznansko privlači lahkotno, estetsko življenje bogatih in ga odbija revščina ubogih, hkrati pa Amory bogatim njihovo bogastvo tudi zameri, kar ga slednjič vzpodbudi, da se oprime naivnega socializma.
Princeton je prizorišče Fitzgeraldovih najprepričljivejših scen. Njegov junak se v Princeton zaljubi že prvi dan, ko postane del tega precizno delujočega, z neštetimi tradicijami prepletenega družbenega sistema. Tako kot Fitzgerald tudi Amory ni kaj prida študent; drži se ga sloves postopača in površneža, manjka mu poguma in vztrajnosti, zna biti odrezav in nesramen, je domišljav. Pogosto je ciničen in vdaja se svetobolju. Tako na straneh romana izvemo bistveno več o dogajanju izven predavalnic kot v njih – o življenju študentskih klubov, o Amoryjevih ljubezenskih zadevah, stikih s sošolci in monsinjorjem Darcyjem. Slednji ga podpira v njegovem literarnem uporništvu, saj Amory zavrača priznane Viktorijanske pesnike in raje bere prerafaelite. Zanimanje za književnost ga vodi v pesnjenje po vzoru angleških »pesnikov strelskih jarkov«, še posebej Ruperta Brooka. I. svetovna vojna mu ne vzbudi globokega zanimanja, a 1917 vseeno zapusti Princeton zaradi nje in se kot vojak znajde v Evropi. O vojnih doživetjih molči, tako da vojna le posredno vpliva na oblikovanje Amoryjeve osebnosti.
Amory Blaine postane osebnost šele v drugi knjigi, ko se je sposoben soočiti z dokončno izgubo nedosegljive Rosalind, z dejstvom, da je izgubil tudi podedovano premoženje ter s smrtjo monsinjorja Darcyja. Sprva obup utaplja v alkoholu, po streznitvi išče uteho v književnosti. Veliko bere in stari idoli se morajo umakniti novim. Predaja se mislim na vse – stvari, ljudi, ideje – kar je izgubil in skuša najti nekaj, v kar bi lahko verjel. Slednjič se navduši za socializem, prejkone pod vplivom na novo odkritih literarnih idolov Bernarda Shawa in Herberta Georga Wellsa, a njegovo navdušenje ni rezultat nekega globokega prepričanja, pač pa bolj ali manj nejasnega občutja, da sta bogastvo in zlo nekako povezana. Povrhu tega ima njegovo navdušenje tipično osebne motive: sovraži sistem, v katerem le najbogatejši moški dobijo najlepša dekleta in v katerem mora nadarjeni umetnik brez denarja prodajati svoj talent. Roman zaključuje kratko poglavje, v katerem Amory analizira samega sebe in se loči od katoliške Cerkve.
Amory Blaine je očitno idealizirana projekcija mladega Fitzgeralda. Tako kot Fitzgerald je tudi Amory lep, inteligenten in (za razliko od pisatelja v času pisanja romana) bogat. Različne življenjske postaje ga vodijo h končnemu samospoznanju, pot do tja pa pelje preko številnih čustvenih in duhovnih kriz.
Fitzgerald je v času, ko je pisal Tostran raja, rad eksperimentiral z besedami, želel je provocirati, osupniti bralce. To mu je vsekakor uspelo, saj je bil Tostran raja celo bolj popularen od danes veliko bolj znanega in cenjenega Velikega Gatsbyja (1925). Danes težko razumemo navdušenje, s katerim so bralci sprejeli Tostran raja, a prav gotovo je bil najpomembnejši razlog ta, da je roman nagovarjal mlade bralce. Scene iz študentskega življenja v prestižnem Princetonu so magično privlačile mlado občinstvo, saj je bilo delo zvesta in natančna podoba določenega kraja in trenutka.
Navdušen sprejem bralcev ob izidu romana pa je spremljala tudi neprizanesljiva kritika, ki je pisatelju očitala marsikaj – od tega, da je Tostran raja družabni vodič po Princetonu do površnosti, pomanjkljive fabule in odsotnosti dramske napetosti. Danes, z varne časovne razdalje, laže trezno in objektivno presojamo dobre in slabe lastnosti dela in pritrdimo misli, da je bilo Tostran raja najboljše, kar je Fitzgerald zmogel ustvariti pri svojih triindvajsetih letih.