Davorin Lenko: Postopoma zapuščati Misantropolis

Letos bo v organizaciji založbe Goga sicer že drugič potekal festival kratke proze Novo mesto short, vendar bomo prvič podelili še nagrado! Prireditev se bo odvila 29. in 30. septembra v Novem mestu. Nagrado novo mesto bo osvojil avtor najboljše kratkoprozne zbirke preteklega leta. V nadaljevanju objavljamo kratek odlomek iz nominirane zbirke Davorina Lenka Postopoma zapuščati Misantropolis. 

Jutranja telesa

 (Odlomek iz zbirke Postopoma zapuščati Misantropolis, Center za slovensko književnost, 2016)

 

Tako kot seks, je tudi moderno pisanje pogosto rado povsem samonanašalno; je torej, v nasprotju z aseksualnim realistično-simbolnim pisanjem, v prvi vrsti predvsem narcisoidno.

V medlih jutrih se, obdani zgolj z lastno pohoto, privijemo k še speči partnerki/spečemu partnerju in napišemo prve stavke naše narcisoidne pripovedi. Pripovedi, za katero vemo, da je ne bomo nikdar uspeli koherentno zaključiti. Takšno besedilo je razdrobljeno in nima zapleta. V njem se lucidno prepletajo kategorije avtorja, bralca in medija. Fluidno je. Valovi. Jutranja tišina belega papirja dovoljuje prav vse, tudi metafikcijsko samozadovoljevanje.

 

*

 

In prav jutranja tišina pod belimi rjuhami dovoljuje narcisoidno samozadovoljevanje prek nekega drugega, od spanja še pregretega in mlahavega telesa. Predanost ali romantična vdanost v teh dejanjih nimajo prostora. Gre zgolj za ego in hotenje, za pristnost brez navlake, za golo in ostro potrebo. Potrebo, ki je v prvi vrsti prav potreba po sebi.

Takšna jutranja telesa, ki se v posteljah z malodane nerodnimi gibi počasi usločajo v položaje, ki dovoljujejo spolno združenje, so onstran tipičnih pripovednih tehnik. Nimajo zapleta in konflikta, ampak zgolj nemo potrditev v dejanje, ki bo sledilo – in komaj kaj več. Tudi penetracija in nujen orgazem (ali orgazma) sta nična, saj sta v celotnem dejanju prisotna že od začetka in sta torej logična, samoumevna. Ne potrebujeta podrobnejšega opisa. Nobenega suspenza.

 

*

 

Jutranja telesa v momljavih podaljških svojih sanj raztezajo odsotnost jaza – ega – v domeno budnosti. Zanikajo in preganjajo tako more kot tudi mokre sanje, ter se, ko tako priznavajo svojo potrebo po drugem, razdajajo v vsej svoji ranljivosti: ‘Nisem samostojen/samostojna,’ pravijo njihove negotove kretnje. Niso zares budna, a tudi spijo ne več. Ujeta so med dvema svetovoma, ta telesa, ki se spajajo, in ki drug od drugega vzajemno sprejemajo ranljivosti. V belini jutranjega papirja in pod toplimi rjuhami, v sobah s postanim zrakom in v besedilih, polnih zmedenih zatipkov ter nepravilno postavljenih vejic, se igrajo demokracijo.

 

*

 

Nobenih konfliktov, nikakršnih potreb po kavi ali cigaretah ni. Zadah je slab, mehurji so polni vode in črevesa blata, a to teh teles ne moti nič bolj, kot kak malomarno – mogoče celo brezbrižno ali nepremišljeno – zapisan stavek v sicer dobri in zanimivi knjigi; zanemarljiva nevšečnost, ki jih opominja na njihovo minljivost, njihovo ‘zgolj’ človečnost. Nobenih ekscesov ali prevzetnosti. Takšen seks je odsotno osredotočena samonamenskost; potrditev obstoja neke vezi – neke pripovedi – je. Vezi, ki ima le sebi lastno dinamiko in ki plahni ter se spet krepi, valovi. Toda tam, pod jutranjimi rjuhami in v praznih prostorih med vrsticami kakšnega besedila, takšna vez – takšen kontekst – ne more obstajati. Tam je dinamika odnosov nična; ni krivulja, temveč točka. To so le telesa, vroča in prepotena telesa, združena v spolnem stiku; le besede, ki so združene v pripoved o odsotnosti pripovedi.

Še ločila so tam izjemno medla. Večinoma se pojavljajo nevtralne pike, pa skromna tripičja, ki potipajo, a ne vsiljujejo … Nobenih klicajev ni. Mogoče se le tu in tam pojavi kak zmeden, zaspan in neosredotočen – celo naiven – vprašaj.

 

*

 

Jutranja besedila bivajo v neki posebni sferi; v sferi, ki ji vlada umetnost uživanja v lastnem telesu. Raznovrstni elementi teh besedil se sicer pretvarjajo, da drug drugega sprašujejo: ‘Kako se čutiš, ko se čutiš?’ Ampak v resnici jim je v tistem stanju, v katerem se nahajajo, zares mar samo zase. ‘Tako se čutim, ko se čutim,’ ponavljajo vsak zase v svojih odsotnih mislih, ko se spajajo, opajajo, oplajajo, naslajajo. Nekakšna paradoksalna potrditev neodvisnosti leži v njihovi sposobnosti vdajati se nekemu drugemu telesu, stavku, segmentu, odstavku. Preko tega telesa se pripoved elementov skrči na kratke in robustne misli o lastni integriteti: ‘Tako se čutim; to sem. To sem jaz in tako sem jaz.’

 

*

 

Takšen brezpogojni metafikcijski seks je po vseh definicijah ljubezen. Nič drugega ne more biti. Na sebi nosi tako odkritosrčno prejemanje in podarjanje (mogoče celo razdajanje), kot tudi demokratično raztelešenje in izkoriščanje. Ne postavlja vprašanj, hkrati pa ne jemlje vseh svojih linij odnosov kot povsem samoumevnih.

To je narcisoidno pisanje, drži, toda ta narcisoidnost je nesebična in če gremo dalje, vidimo, da je toliko kot je nesebična, tudi neosredotočena. Prav ta neosredotočenost pa potem dopušča razpoke v strukturah naših ljubezni do sebe, skozi katere potem

kapljajo

in se izlivajo

presežki samoljubljenja še na druge odstavke, na druga telesa, na praznino belih papirjev in pod bele rjuhe, ki prekrivajo potna jutranja telesa združena v spolnem aktu.

***

Davorin Lenko (rojen 1984 v Slovenj Gradcu). Leta 2012 je diplomiral na Filozofski fakulteti z delom Intertekstualnost in metafikcija v knjižni seriji The Dark Tower Stephena Kinga. S književnostjo se aktivneje ukvarja od leta 2010. Piše kratko prozo, pesmi in eseje. Za kratko zgodbo Zver in brezno je leta 2012 prejel prvo nagrado dvojezičnega natečaja v Pliberku, kratka zgodba Samoumevnosti pa je bila istega leta nominirana za nagrado za najboljšo kratko zgodbo na 17. slovenskih dnevih knjige. Esej Zapiski o black metalu, je bil leta 2016 nominiran za nagrado za najboljši esej na 21. slovenskih dnevih knjige. Knjižni prvenec, roman Telesa v temi (izšel leta 2013 pri založbi Center za slovensko književnost) je bil nominiran za nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši knjižni prvenec leta, julija 2014 pa je prejel nagrado kresnik za najboljši izvirni slovenski roman preteklega leta. Novembra istega leta je prejel še nagrado kritiško sito, ki jo podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov za najboljšo knjigo preteklega leta. V novembru 2016 je pri Centru za slovensko književnost izšla Lenkova druga knjiga, zbirka kratke proze z naslovom Postopoma zapuščati Misantropolis. Lenko trenutno dela na novem romanu, ki bo nosil naslov Bela pritlikavka in bi naj konec leta 2017 izšel pri Cankarjevi založbi.