Jedrt Lapuh Maležič: Bojne barve

Jedrt Lapuh Maležič: Bojne barve

22. Sep. 2017 - Novice

S prihajajočim festivalom Novo mesto short želimo opozoriti na pomembnost kratke zgodbe in izpostaviti avtorje, ki si zaslužijo zapolniti novo mesto v zgodovini slovenske literature. Letos bomo prvič podeljevali nagrado novo mesto za najboljšo kratkoprozno zbirko preteklega leta. Ena izmed štirih nominirancev_k je tudi Jedrt Lapuh Maležič z zbirko Bojne barve. V nadaljevanju za pokušino objavljamo kratek odlomek iz nominirane zbirke.

ZRCALNA ZARJA

(Odlomek iz zbirke Bojne Barve, ŠKUC, 2016)

»Všeč ti je, saj vidim,« rečeš o gostji, ki za vrtno mizo zveneče piska in se trudi vzdržati še Bécaudovo Nathalie, vmes pa se biserno smeji šalam povabljencev, ki so, kot ti, v resnici tam samo za krinko. »Nič narobe,« dodaš, ko se gostiteljica namršči in ti moli britvico. »Opazila sem pač.« No ja, seveda mora vedeti, da veš, premišljuješ, ko se postaviš za njo, da jo zajameš predse in sežeš prek njenih prsi do podpazduhe. Čas se ustavi, ker prisilno zadržuješ sapo, kakor da bi brila sebe. Res je ne bi rada urezala. Zaveznici sta in to je komuna, v kateri ni prostora za grobe reze, kakršnega načrtuješ z Mirčem. V drugačnih okoliščinah bi se ti gotovo zdelo neprimerno šariti okoli avtoritativne gostiteljice, toda sama te je prosila, zato ni bilo drugega, kot da jo namiliš po preprogi, v njenem ogledalu pozorno spremljaš britev, gladko odrežeš vse, kar je odveč, in jo nazadnje pogladiš, da preveriš, ali je še kje kakšen bodljikav teren. 

Raje se osredotočaš na zvoke okarine kot na njeno telesno bližino, kajti slabo bi prenesla zavedanje, da se tvoje prsi lahno dotikajo njenih ramen, tvoja leva roke pa se ji opira na bok, ker si po naravi neverjetno spretnejša z desnico. »V redu bo,« rečeš in šele takrat zapaziš, da te zamišljeno pogleduje. Zrcalo je tam kot nema priča neme priče – tebe. Nobena tu navzoča zgodba ne govori o vajinih motivih. Zrcalo in ti sta sklenila tihi dogovor.  

»A misliš, da mi ne bi smela bit,« se v ogledalu zazre vate in sezuje te, ko so njene oči tako otožne, da bi se najraje zjokala, čeprav samo gledaš.

»Jaz ne mislim.« To je vse, kar ti v hipu pade na um. 

***

Jedrt Lapuh Maležič (rojena 1979 v Kranju) je univerzitetna diplomirana prevajalka, samozaposlena v kulturi od leta 2007. Po diplomi je honorarno delala na angleškem servisu Slovenske tiskovne agencije, nato pa se za nedoločen čas zaposlila na prevajalski agenciji A3, dokler se ni porodila možnost za samostojni poklic. Piše in prevaja vzporedno, najraje leposlovje. Je avtorica dveh kratkoproznih zbirk. Za prvo Težkomentalci (LUD Literatura, 2016) je bila nominirana za prvenec leta na prednovoletnem knjižnem sejmu. Druga zbirka Bojne barve (Škuc Lambda, 2016) se je uvrstila med štiri finaliste za nagrado novo mesto. Mati krasnega fanta in žena krasne žene.