Novo mesto short

Festival kratke zgodbe

Osrednji dogodek mednarodnega festivala sta pripovedovalska večera, na katerih povabljenci prosto pripovedujejo zgodbo na vnaprej določeno temo. Ta zaznamuje tudi pogovor na festivalu. V sklopu dogodkov gostimo vse nominirance za nagrado novo mesto, festival pa se zaključi s podelitvijo nagrade za najboljšo zbirko kratkih zgodb preteklega leta.

S festivalom želimo opozoriti na pomembnost zbirk kratke proze, izpostaviti avtorice in avtorje, ki si zaslužijo zasesti novo mesto v zgodovini slovenske literature. Festival poteka v sodelovanju z Društvom slovenskih literarnih kritikov. Nagrada novo mesto je edina nagrada, ki se v Sloveniji podeljuje najboljšim kratkoproznim besedilom. Pogoj za uvrstitev med nominirana dela pa je, da so bila dela najprej objavljena pri slovenskih založbah.

2016

Kakšen je položaj kratke proze v zadnjem desetletju? Čemu porast kakovostnih knjižnih prvencev v zadnjih treh letih? Kaj za kakovost kratkoproznih zvrsti in avtorje pomeni ukinitev nagrade fabula? so bile teme pogovora na prvem festivalu oktobra 2016. Imenoval se je Kratki festival zgodb. Eva Vrbnjak, takrat urednica pri Založbi Goga, je po ideji Jelke Ciglenečki zasnovala festival in med prve nominirance uvrstila Mirano Likar z delom Glasovi (Modrijan), Agato Tomažič z zbirko kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki (Založba Goga), Jasmina B. Freliha z delomIdeoluzije (LUD Literatura), Anjo Mugerli z zbirko Zeleni fotelj, (Litera) in Jureta Jakoba z delom Hiše in drugi prosti spisi (Mladinska knjiga).

2017

Festival smo preimenovali v Novo mesto short, se dogovorili z Društvom slovenskih literarnih kritikov, da med člani izberejo žirijo, in prvič podelili nagrado novo mesto. Žirija v sestavi Ana Geršak, Mojca Pišek in Žuga Rus je med 70 zbirkami kratkih zgodb izbrala štiri izstopajoča dela.

Nominiranci za nagrado novo mesto so bili:

  • Jedrt Lapuh Maležič: Bojne barve (Škuc),
  • Davorin Lenko: Postopoma zapuščati Misantropolis (Center za slovensko književnost),
  • Lucija Stepančič:Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe (Beletrina) in
  • Suzana Tratnik: Noben glas (Beletrina).

Prvo nagrado novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodb preteklega leta je prejela Suzana Tratnik za zbirko kratkih zgodb Noben glas.

Utemeljitev za nagrado novo mesto 2017:

Z zbirko Noben glas avtorica dokazuje, da sodi v sam vrh sodobne slovenske proze. Njene pripovedovalske veščine prihajajo še posebej do izraza prav v zvrsti kratkih zgodb. Te avtorica skozi ves opus piše z izrazitim občutkom za zgoščeno naracijo kratke zvrsti in pretanjenim posluhom za človeškost, kakršno pooseblja njen priljubljeni literarni lik, ki hkrati pripoveduje – otrok, odraščajoča deklica. Zbirka Noben glas je idealna točka za vstop bralca v avtoričin opus, saj Tratnik nekatere že uporabljene literarne motive tokrat časovno pomakne v obdobje zgodnje adolescence, ko se sooča z docela odraslimi temami: smrtjo bližnjega, postopoma razpadajočo družino in prvimi odločnimi občutki drugačnosti. To stisko avtorica tokrat prvič v svojem opusu še poudari z občasnim vdorom fantastičnih elementov, na meji med otroško domišljijo in vzporedno resničnostjo. Zbirko zaznamuje prepoznaven otroški, dekliški glas, ki ne pristaja na konformizem odraslih in ki se ne pusti utišati ali izbrisati, temveč si s prodorno ironijo vsakič znova izbori zadnjo besedo – s tem pa tudi pravico do identitete. Kot rdeča nit zbirke ta glas ubeseduje svoj avtonomni, avtentični pogled na svet, tudi takrat, ko se iz prve osebe prestavi v tretjo in se z resničnostjo sooči z novo mero distance. Glas, ki je v naslovu označen kot “noben”, kar lahko pomeni tudi, da “ne pripada nikomur drugemu, razen sebi”, zgodbe prevezuje v koherentno celoto. Skozi otroški pogled se svet, ki ga zaznamujejo socialno obrobje in družinski problemi, preobrazi v prostor drobnih, pomenljivih znamenj, nosilcev globljega smisla, ki bivanje v takšni resničnosti delajo znosnejše. S tem pripovedovalka glasno razbija status quo, v katerega so ujeti liki odraslih in se njihovi pasivni melanholiji upre z vitalističnim krikom.

2018

Obstoječi žiriji sta se pridružila Vanesa Matajc in Matej Bogataj. Festival smo začeli s pogovorom Kriminalka na krvavi strani Alp s Svetlano Slapšak in Tadejem Golobom. Sledil je pogovor Novinarska vs. literarna zgodba, v katerem so sodelovali Boris Dežulović, Ahmed Burić in Ervin Hladnik Milharčič. Na pripovedovalskem večeru Umori na Balkanu so bili gostje Svetlana Slapšak, Tadej Golob, Ervin Hladnik Milharčič in Boris Dežulović.

Nominiranci za nagrado novo mesto so bili:

  • Blaž Kutin: Tempirana bomba (Cankarjeva založba),
  • Eva Markun: Menažerija (JSKD),
  • Tomo Podstenšek: Ribji krik (LUD Literatura) in
  • Ana Schnabl: Razvezani (Beletrina).

Nagrado novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodb preteklega leta je prejala Eva Markun za zbirko kratkih zgodb Menažerija.

Utemeljitev za nagrado novo mesto 2018:

Pripovedni svet avtorice je sestavljen iz kompleksnih odnosov med ljudmi in naravo, še posebej med ljudmi in živalmi, ti odnosi pa iz konkretnih situacij preraščajo v mnogoznačnost simbolov. Svet likov, ki naseljujejo različna prizorišča od Slovenije do Kambodže, je izdelan s pripovedno veščino in z izjemno pozornostjo do detajlov, pri čemer ima vsak drobec točno določeno vlogo in mesto v celoti, tudi kadar gre za na videz mimobežno opombo. Pomenljivo odprti zaključki zgodb v trenutku razrešitve oziroma zgostitve napetosti pogosto obstanejo v negotovosti. Dogajanja v zgodbah povezuje subtilna rdeča nit, ki se suče okrog odnosa med naravo in človekom, položaja žensk v sodobnih družbah ter neskladnosti posameznih perspektiv, ki ne pridejo do skupnega jezika. To v zbirko raznolikih zgodb vnaša tematsko konsistentnost. Z vsem tem Menažerija Eve Markun predstavlja vznemirljivo novo pisateljsko ime v slovenskem pripovedništvu.

2019

Festival smo začeli s pogovori z nominiranci za nagrado novo mesto. Sledil je pogovor o pohlepu, v katerem so sodelovali Violeta Bulc, Branko Cestnik, Miha Mazzini, Janez Škrabec in Samo Rugelj. Na pripovedovalskem večeru, ki je prav tako potekal na temo pohlepa, so sodelovali Ahmed Burić, Ivana Djilas, Miha Mazzini in Agata Tomažič.

Nominiranci za nagrado novo mesto so bili:

  • Andrej Tomažin: Anonimna tehnologija (LUD Literatura),
  • Andrej Blatnik: Ugrizi (LUD Literatura),
  • Vesna Lemaić: Dobrodošli (Cankarjeva založba) in
  • Miha Mazzini: Pohlep (Založba Goga).

Nagrado novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodbo je prejela Vesna Lemaić za knjigo Dobrodošli.

Utemeljitev za nagrado novo mesto 2019:

Vesna Lemaić je kratke zgodbe svoje zbirke zbrala pod naslovom, ki sicer sugerira dobrodošlico drugemu, vendar zbirka preigrava vso dvoumnost njenih možnih gest in pomenov. Kdo vse je lahko drugi, od katerega se že zaradi te vloge, v katero je postavljen, pričakuje podreditev? Največkrat so to ženske, a ne izključno, so begunke in begunci, včasih turistične delavke in turisti, včasih živali, včasih pa je pogledu izpostavljena tudi sama pripovedovalka, ki začne tako sebe in svoje geste presojati z očmi drugega. Situacije vseh vpletenih, posamezne zgodbe in hkrati celota zbirke ustvarjajo nenehna premeščanja »vlog« iz cone »mi« v cono »drugi« in obratno. Turizem kot vendarle prostovoljna in začasna premestitev se v zbirki tesno prepleta z drugačno, temačnejšo izkušnjo tujega prostora – emigracijo, ki je tu predstavljena skozi perspektivo prostovoljcev.

Zbirka korenini globoko v sedanjosti, v kratkem stiku med angažmajem in brezupom. Kljub angažmaju pripovedovalke pa slednja dogajanja ne idealizira, temveč do njega vzpostavi kritično distanco, podkrepljeno s podoživljanjem in empatijo, s katerima reflektira tanko mejo med pokroviteljstvom in sočutjem. Močna točka zbirke je, da se ne odloči za eno ali drugo pot, temveč obstane vmes: z zavedanjem o storjenem, ki se ga ne da več spremeniti, a niti povsem sprejeti.

Kratke in krajše zgodbe Vesne Lemaić pustijo, da spregovorijo situacije: takrat zarežejo z bolečo ironijo doživetega. Ostane samo skupno človeško in včasih preveč človeško.

2020

Tema festivala je bila “azil”. O azilu v jeziku so se pogovarjali Ahmed Burić, Velibor Čolić, Lidija Dimkovska, Svetlana Slapšak in Saša Banjanac Lubej. O azilu pa so pripovedovali Velibor Čolić, Lidija Dimkovska in Carlos Pascual.

Nominiranci za nagrado novo mesto so bili:

  • Veronika Simoniti: Fugato (Litera),
  • Sergej Curanovič: Plavalec (Cankarjeva založba),
  • Ana Svetel: Dobra družba (LUD Literatura) in
  • Zarjo Vršič: Kozjeglavka (Cankarjeva založa).

Nagrado novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodb preteklega leta je prejel Sergej Curanović za knjigo Plavalec.

Utemeljitev za nagrado novo mesto 2020:

Plavalec Sergeja Curanovića preseneča z izčiščenim, ritmično enakomernim pripovednim tonom in zgodbami, ki se ognejo predvidljivim razpletom. Detajliran, počasen pripovedni razvoj dogajanj naseljuje zmuzljiva simbolika, ki sugestivno povezuje tematike pripovedi in se upira jasnim pomenskim sistemom. Šesterico besedil odlikuje konsistentnost tona, vzdušja in občutka skoraj srhljive samotnosti pripovednih oseb. Liki se prepuščajo nemirnemu toku lastnih misli, odtujeni so od sveta in od sebe, ujeti v imenske začetnice. Čeprav so si podobni, njihovi različni konteksti poudarijo vsakič nove vidike njihove psihološke globine. Curanović zgodbe izpisuje v romaneskni razsežnosti, obenem pa ohranja zaokroženost kratke forme. Tisto, kar zgodbe povezuje v koherentno celoto, je konsistentno izpeljana tema odmika od lastne zavesti.

Pripovedovalci opisujejo svet, kot bi ga videli prvič, oddaljeno, zabrisano, z varne razdalje zunanjih opazovalcev. Plavalec je zgovoren v svoji diskretnosti ter lovi ravnotežje med skritim in razkritim, med umišljenim in izkušenim. Obstane vmes. Kot lik iz zgodbe Zaklonišče, ki se je odrekel »obema težnjama človeškega bitja, želji po življenju in želji po smislu«; a »odpoveš se lahko kvečjemu eni in še to le zato, da bi rešil drugo.«

2021

Prvič smo se odločili, da bomo v nabor vseh lani objavljenih zbirk kratkih zgodb uvrstili tudi dela tistih avtorjev in avtoric, ki ne pišejo v slovenščini, so pa bila njihova dela najprej objavljena pri slovenskih založbah. Tema festivala Novo mesto je bila “meja”. Tokrat smo začeli s pripovedovalskim večerom, nastopili so Ivana Djilas, Vlado Kreslin, Maida Džinić Poljak in Goran Vojnović. Sledil je pogovor z naslovom »Ni meja je« z dr. Aljošo Pužarjem, Tanjo Stupar Trifunović, Andrejem Šterom in Ireno Urbič. Sledil je drugi pripovedovalski večer z Noro Verde, Tanjo Stupar Trifunović in Iztokom Mlakarjem.

Nominiranci za nagrado novo mesto so bili:

  • Marko Golja: Prepozno, pozneje (LUD Literatura),
  • Anja Mugerli: Čebelja družina (Cankarjeva založba),
  • Carlos Pascual: Nezakonita melanholija, prevod Mojca Medvedšek (LUD, Šerpa) in
  • Agata Tomažič: Nož v ustih (Založba Goga).

Nagrado novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodb preteklega leta je prejel Carlos Pascual z zbirko kratke proze Nezakonita melanholija.

Utemeljitev za nagrado novo mesto 2021:

Nezakonita melanholija Carlosa Pascuala temelji na formi kronike, a jo s tem, ko se izmakne kronološkemu principu, tudi inventivno prenavlja. Deli avtobiografske pripovedi, ki prečijo različna obdobja od mladosti do odrasle dobe in različna območja od Mehike do Slovenije, se prek postopka literarne montaže prepletajo z zgodovinskimi in geografskimi ekskurzi, biografijami drugih umetnic in umetnikov ter umetnostno refleksijo, zgodbe vsebujejo prvine polliterarnih diskurzov, novinarstva, esejistike, memoarov, mestoma se bližajo tudi gonzu. Mrežasto organizirane pripovedi se na ta način izognejo nevarnosti prevelike pomenske zaprtosti oziroma poantiranosti; poglavitni učinek besedila in njegova pomenljivost vznikata prav iz sopostavljenosti odlomkov – zdaj dogajalnih, zdaj refleksivnih – in njihovega sovplivanja. Zbirka se tako s pripovedovanjem z distance uspe izogniti pretirani psihološki in moralni analizi, odpove se sodbam, preprosto pripoveduje izseke iz realnosti, življenja. Proza Nezakonite melanholije se izogiba metaforizaciji pripovedovanega, večinoma jo zaznamuje poročevalski ton, a se vendarle mestoma od njega oddalji tudi v bolj poetične pasaže, ki prav zato dosežejo še toliko močnejši učinek. Kljub rabi montažne tehnike in zastranitvam ostaja pripoved nepretrgana, brez motečih rezov ohranja svoj tempo, ohranja pozornost tistega, ki bere. Nezakonito melanholijo tako zaznamuje vešč pripovedni slog, za katerega je poleg avtorja zaslužna tudi prevajalka Mojca Medvedšek.