Novo mesto short

Žirija, ki jo sestavljajo Robert Kuret, Muanis Sinanović in Maja Šučur (predsednica), je obravnavala okoli šestdeset domačih kratkoproznih zbirk z letnico 2021. Strožje zvrstno in kakovostno vrednotenje je prestalo približno dvajset zbirk – najpogosteje odpirajo eksistencialistična vprašanja, pri čemer se ukvarjajo zlasti z medsebojnimi odnosi in izkušnjo osame, nepripadnosti in tujstva, nekatera dela ponujajo nostalgičen pogled v enkrat čarobno, drugič težkih preizkušenj polno polpreteklost, tretja slutijo tehnokracijo prihodnjih časov … Žirija je letos iskala čim bolj heterogeno napisane zbirke, ki jih ob aktivnem soočanju s sodobnim vsakdanjikom zaznamuje predvsem močna atmosferičnost, pa tudi slogovna nekonvencionalnost, ki v bralcu bolj kot občutek harmoničnosti zbujata nemir, željo po spremembi.

Nominiranci za nagrado novo mesto so bili:

• Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča (Litera)

Kazimir Kolar s svojim kratkoproznim prvencem Zgodbe nekega slabiča razpira bralske optike, nas sooča z več perspektivami, ki soobstajajo, pri vsem tem pa se poigrava s klasiki moderne in sodobne književnosti, in s tipizacijami, ki vznikajo na medmrežju in v vsakdanu. Njegova zbirka se skratka ves čas zaveda, da se pisanje ne začne s prazno stranjo, ampak – kot je recimo o začetku slikarskega akta razmišljal tudi Francis Bacon – z vsemi predstavami in klišeji, ki jih s sabo prinaša avtor. In zdi se, da je z vsem tem arzenalom Kolar v svoji zbirki v dialoškem spopadu. Zgodbe nekega slabiča preskakujejo tako med različnimi tradicijami in zgodovinskimi časi kot dogajalnimi prostori, s čimer so izrazito dinamična in izzivalna zbirka.

• Tomaž Kosmač: Ko jebe (Beletrina)

Tomaž Kosmač se s svojo zbirko Ko jebe vrača na znan teren. Klepetav, izčiščen jezik, bonvivantske dogodivščine, ki se jim pridružijo tudi povsem pravno-birokratski problemi in posledično stilni postopki, paleta raznolikih likov, dokumentarizem nekega življenja na socialnem robu, ki pa ga preveva frivolen ton tako glede lastnih kot tujih nesreč. Pri tem je Kosmač vseskozi konsistenten, kar kaže na trud njegove pisave, v kateri lahko prepoznavamo tudi senzibilnost, ki nikdar ne vstopa na velika vrata. Kosmač noče biti več od svojih zgodb, izogiba se dramatizacijam in pomenljivim zaključkom, in prav s tem omogoča svojim zgodbam obstoj nekje v vmesnem prostoru med (avto)fikcijo, dokumentarizmom in anekdoto.

• Manka Kremenšek Križman: Tujci (Cankarjeva založba)

V zbirki kratke proze Tujci nam Manka Kremenšek Križman izkušnjo (ne)pripadanja razgrne večplastno – tako prek doživljanja ljudi, ki so v Slovenijo pribežali zaradi vojne, tistih, ki se jim domač svet razgrajuje pod težo bolezni, ali onih, katerih partnerski ali prijateljski odnos je že tako skrhan, da lahko o medsebojni bližini le še razmišljajo, čutijo pa je več ne. Čeprav geografske meje in birokratske omejitve nekatere junake zaznamujejo precej bolj kot druge, so na neki način prav vsi podvrženi družbeni represiji, ki se najpogosteje manifestira v skrajni obliki izločenosti, v osamljenosti. Avtorica se zgodbam svojih protagonistov posveča z empatijo, dogajanje popisuje z več perspektiv, skladna s tem pa je tudi njena osredotočenost na ponavljajoč se motiv pogleda – oko včasih v koga vrta, drugega pa povsem spregleda … Tako ponuja ta zbirka tudi priložnost, da se vsakdo, ki jo prime v roke, zazre še vase.

• Franci Novak: Obvoz (LUD Literatura)

Zgodbe iz zbirke Obvoz Francija Novaka nas skozi lirično zaznamovano pripovedništvo ves čas postavljajo v nekakšen mejni položaj: na mejo med notranjim in zunanjim svetom, med vasjo in mestom, človekom in naravo, osebnim in univerzalnim. Liki pred nas istočasno stopajo kot anonimneži, fantomi na eni strani ter na drugi strani kot naši dvojniki: so sanjske figure, ki se raztapljajo v obrisih znanega, vsakdanjega sveta, ki pa se istočasno nahaja nekje na robu zavesti. Franci Novak, sicer znan tudi kot pesnik, nas svojim poetičnim pristopom k zgodbarjenju postavlja pred univerzum, ki je izrazito harmoničen, v katerem človek najde svoje mesto, vendar pa je njegovo stanje v konkretnem svetu neizogibno zaznamovano tudi z globoko melanholijo, izgubo, odtujenostjo dela in odnosov. S tem pred nas postavi nenavadno, redko prisotno celovitost literarne perspektive.

Nagrado novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodb preteklega leta je prejel Franci Novak za zbirko Obvoz.

Utemeljitev za nagrado novo mesto 2022:

Izrazito lirična pisava Francija Novaka gradi svetove, ki so oddaljeni in prepoznavni obenem, pravzaprav so dvojniki naših svetov in njihova ogledala. Čeprav njihova magičnost zajema impresije lokalnih delavskih, predmestnih in ruralnih miljejev, ki jih skozi zgodbe uzremo na povsem nepričakovane načine, v nihanju med budnostjo in blodnjavostjo vzpostavljajo lastne fizikalne zakone. Anonimni bližnjiki, ki iz teh izbrušeno ogoljenih mikrookolij vznikajo, so liki, odprti v obče oziroma skupno, zato jih lahko bralec kreativno naseljuje z lastnimi izkušnjami, pretanjene moduse upora namreč nakazujejo brez neposredne političnosti. Obenem gre za zbirko, ki jo jezik neposredno zanima, njen slog pa je razmeroma preprost, poln obeta komaj izgovorljivega, vendar ritmizirano čuten; mestoma se zdi skoraj metrumski in taktilno oprijemljiv. Prav s tem Franci Novak prepričljivo zaokroža zbirko kratkih zgodb Obvoz, ki se umešča v linijo poetične proze, a jo avtorjev prepoznavni glas – brez špekulacij ali kakršnihkoli obvozov – vztrajno približuje tudi širšemu bralstvu.

Prvič smo se odločili, da bomo v nabor vseh lani objavljenih zbirk kratkih zgodb uvrstili tudi dela tistih avtorjev in avtoric, ki ne pišejo v slovenščini, so pa bila njihova dela najprej objavljena pri slovenskih založbah. Tema festivala Novo mesto je bila “meja”. Tokrat smo začeli s pripovedovalskim večerom, nastopili so Ivana Djilas, Vlado Kreslin, Maida Džinić Poljak in Goran Vojnović. Sledil je pogovor z naslovom »Ni meja je« z dr. Aljošo Pužarjem, Tanjo Stupar Trifunović, Andrejem Šterom in Ireno Urbič. Sledil je drugi pripovedovalski večer z Noro Verde, Tanjo Stupar Trifunović in Iztokom Mlakarjem.

Nominiranci za nagrado novo mesto so bili:

• Marko Golja: Prepozno, pozneje (LUD Literatura),
• Anja Mugerli: Čebelja družina (Cankarjeva založba),
• Carlos Pascual: Nezakonita melanholija, prevod Mojca Medvedšek (LUD, Šerpa) in
• Agata Tomažič: Nož v ustih (Založba Goga).

Nagrado novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodb preteklega leta je prejel Carlos Pascual z zbirko kratke proze Nezakonita melanholija.

Utemeljitev za nagrado novo mesto 2021:

Nezakonita melanholija Carlosa Pascuala temelji na formi kronike, a jo s tem, ko se izmakne kronološkemu principu, tudi inventivno prenavlja. Deli avtobiografske pripovedi, ki prečijo različna obdobja od mladosti do odrasle dobe in različna območja od Mehike do Slovenije, se prek postopka literarne montaže prepletajo z zgodovinskimi in geografskimi ekskurzi, biografijami drugih umetnic in umetnikov ter umetnostno refleksijo, zgodbe vsebujejo prvine polliterarnih diskurzov, novinarstva, esejistike, memoarov, mestoma se bližajo tudi gonzu. Mrežasto organizirane pripovedi se na ta način izognejo nevarnosti prevelike pomenske zaprtosti oziroma poantiranosti; poglavitni učinek besedila in njegova pomenljivost vznikata prav iz sopostavljenosti odlomkov – zdaj dogajalnih, zdaj refleksivnih – in njihovega sovplivanja. Zbirka se tako s pripovedovanjem z distance uspe izogniti pretirani psihološki in moralni analizi, odpove se sodbam, preprosto pripoveduje izseke iz realnosti, življenja. Proza Nezakonite melanholije se izogiba metaforizaciji pripovedovanega, večinoma jo zaznamuje poročevalski ton, a se vendarle mestoma od njega oddalji tudi v bolj poetične pasaže, ki prav zato dosežejo še toliko močnejši učinek. Kljub rabi montažne tehnike in zastranitvam ostaja pripoved nepretrgana, brez motečih rezov ohranja svoj tempo, ohranja pozornost tistega, ki bere. Nezakonito melanholijo tako zaznamuje vešč pripovedni slog, za katerega je poleg avtorja zaslužna tudi prevajalka Mojca Medvedšek.

Tema festivala je bila “azil”. O azilu v jeziku so se pogovarjali Ahmed Burić, Velibor Čolić, Lidija Dimkovska, Svetlana Slapšak in Saša Banjanac Lubej. O azilu pa so pripovedovali Velibor Čolić, Lidija Dimkovska in Carlos Pascual.

Nominiranci za nagrado novo mesto so bili:

• Veronika Simoniti: Fugato (Litera),
• Sergej Curanovič: Plavalec (Cankarjeva založba),
• Ana Svetel: Dobra družba (LUD Literatura) in
• Zarjo Vršič: Kozjeglavka (Cankarjeva založa).

Nagrado novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodb preteklega leta je prejel Sergej Curanović za knjigo Plavalec.

Utemeljitev za nagrado novo mesto 2020:

Plavalec Sergeja Curanovića preseneča z izčiščenim, ritmično enakomernim pripovednim tonom in zgodbami, ki se ognejo predvidljivim razpletom. Detajliran, počasen pripovedni razvoj dogajanj naseljuje zmuzljiva simbolika, ki sugestivno povezuje tematike pripovedi in se upira jasnim pomenskim sistemom. Šesterico besedil odlikuje konsistentnost tona, vzdušja in občutka skoraj srhljive samotnosti pripovednih oseb. Liki se prepuščajo nemirnemu toku lastnih misli, odtujeni so od sveta in od sebe, ujeti v imenske začetnice. Čeprav so si podobni, njihovi različni konteksti poudarijo vsakič nove vidike njihove psihološke globine. Curanović zgodbe izpisuje v romaneskni razsežnosti, obenem pa ohranja zaokroženost kratke forme. Tisto, kar zgodbe povezuje v koherentno celoto, je konsistentno izpeljana tema odmika od lastne zavesti.

Pripovedovalci opisujejo svet, kot bi ga videli prvič, oddaljeno, zabrisano, z varne razdalje zunanjih opazovalcev. Plavalec je zgovoren v svoji diskretnosti ter lovi ravnotežje med skritim in razkritim, med umišljenim in izkušenim. Obstane vmes. Kot lik iz zgodbe Zaklonišče, ki se je odrekel »obema težnjama človeškega bitja, želji po življenju in želji po smislu«; a »odpoveš se lahko kvečjemu eni in še to le zato, da bi rešil drugo.«

Festival smo začeli s pogovori z nominiranci za nagrado novo mesto. Sledil je pogovor o pohlepu, v katerem so sodelovali Violeta Bulc, Branko Cestnik, Miha Mazzini, Janez Škrabec in Samo Rugelj. Na pripovedovalskem večeru, ki je prav tako potekal na temo pohlepa, so sodelovali Ahmed Burić, Ivana Djilas, Miha Mazzini in Agata Tomažič.

Nominiranci za nagrado novo mesto so bili:

• Andrej Tomažin: Anonimna tehnologija (LUD Literatura),
• Andrej Blatnik: Ugrizi (LUD Literatura),
• Vesna Lemaić: Dobrodošli (Cankarjeva založba) in
• Miha Mazzini: Pohlep (Založba Goga).

Nagrado novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodbo je prejela Vesna Lemaić za knjigo Dobrodošli.

Utemeljitev za nagrado novo mesto 2019:

Vesna Lemaić je kratke zgodbe svoje zbirke zbrala pod naslovom, ki sicer sugerira dobrodošlico drugemu, vendar zbirka preigrava vso dvoumnost njenih možnih gest in pomenov. Kdo vse je lahko drugi, od katerega se že zaradi te vloge, v katero je postavljen, pričakuje podreditev? Največkrat so to ženske, a ne izključno, so begunke in begunci, včasih turistične delavke in turisti, včasih živali, včasih pa je pogledu izpostavljena tudi sama pripovedovalka, ki začne tako sebe in svoje geste presojati z očmi drugega. Situacije vseh vpletenih, posamezne zgodbe in hkrati celota zbirke ustvarjajo nenehna premeščanja »vlog« iz cone »mi« v cono »drugi« in obratno. Turizem kot vendarle prostovoljna in začasna premestitev se v zbirki tesno prepleta z drugačno, temačnejšo izkušnjo tujega prostora – emigracijo, ki je tu predstavljena skozi perspektivo prostovoljcev.

Zbirka korenini globoko v sedanjosti, v kratkem stiku med angažmajem in brezupom. Kljub angažmaju pripovedovalke pa slednja dogajanja ne idealizira, temveč do njega vzpostavi kritično distanco, podkrepljeno s podoživljanjem in empatijo, s katerima reflektira tanko mejo med pokroviteljstvom in sočutjem. Močna točka zbirke je, da se ne odloči za eno ali drugo pot, temveč obstane vmes: z zavedanjem o storjenem, ki se ga ne da več spremeniti, a niti povsem sprejeti.

Kratke in krajše zgodbe Vesne Lemaić pustijo, da spregovorijo situacije: takrat zarežejo z bolečo ironijo doživetega. Ostane samo skupno človeško in včasih preveč človeško.

Obstoječi žiriji sta se pridružila Vanesa Matajc in Matej Bogataj. Festival smo začeli s pogovorom Kriminalka na krvavi strani Alp s Svetlano Slapšak in Tadejem Golobom. Sledil je pogovor Novinarska vs. literarna zgodba, v katerem so sodelovali Boris Dežulović, Ahmed Burić in Ervin Hladnik Milharčič. Na pripovedovalskem večeru Umori na Balkanu so bili gostje Svetlana Slapšak, Tadej Golob, Ervin Hladnik Milharčič in Boris Dežulović.

Nominiranci za nagrado novo mesto so bili:

• Blaž Kutin: Tempirana bomba (Cankarjeva založba),
• Eva Markun: Menažerija (JSKD),
• Tomo Podstenšek: Ribji krik (LUD Literatura) in
• Ana Schnabl: Razvezani (Beletrina).

Nagrado novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodb preteklega leta je prejala Eva Markun za zbirko kratkih zgodb Menažerija.

Utemeljitev za nagrado novo mesto 2018:

Pripovedni svet avtorice je sestavljen iz kompleksnih odnosov med ljudmi in naravo, še posebej med ljudmi in živalmi, ti odnosi pa iz konkretnih situacij preraščajo v mnogoznačnost simbolov. Svet likov, ki naseljujejo različna prizorišča od Slovenije do Kambodže, je izdelan s pripovedno veščino in z izjemno pozornostjo do detajlov, pri čemer ima vsak drobec točno določeno vlogo in mesto v celoti, tudi kadar gre za na videz mimobežno opombo. Pomenljivo odprti zaključki zgodb v trenutku razrešitve oziroma zgostitve napetosti pogosto obstanejo v negotovosti. Dogajanja v zgodbah povezuje subtilna rdeča nit, ki se suče okrog odnosa med naravo in človekom, položaja žensk v sodobnih družbah ter neskladnosti posameznih perspektiv, ki ne pridejo do skupnega jezika. To v zbirko raznolikih zgodb vnaša tematsko konsistentnost. Z vsem tem Menažerija Eve Markun predstavlja vznemirljivo novo pisateljsko ime v slovenskem pripovedništvu.

Festival smo preimenovali v Novo mesto short, se dogovorili z Društvom slovenskih literarnih kritikov, da med člani izberejo žirijo, in prvič podelili nagrado novo mesto. Žirija v sestavi Ana Geršak, Mojca Pišek in Žuga Rus je med 70 zbirkami kratkih zgodb izbrala štiri izstopajoča dela.

Nominiranci za nagrado novo mesto so bili:

• Jedrt Lapuh Maležič: Bojne barve (Škuc),
• Davorin Lenko: Postopoma zapuščati Misantropolis (Center za slovensko književnost),
• Lucija Stepančič:Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe (Beletrina) in
• Suzana Tratnik: Noben glas (Beletrina).

Prvo nagrado novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodb preteklega leta je prejela Suzana Tratnik za zbirko kratkih zgodb Noben glas.

Utemeljitev za nagrado novo mesto 2017:

Z zbirko Noben glas avtorica dokazuje, da sodi v sam vrh sodobne slovenske proze. Njene pripovedovalske veščine prihajajo še posebej do izraza prav v zvrsti kratkih zgodb. Te avtorica skozi ves opus piše z izrazitim občutkom za zgoščeno naracijo kratke zvrsti in pretanjenim posluhom za človeškost, kakršno pooseblja njen priljubljeni literarni lik, ki hkrati pripoveduje – otrok, odraščajoča deklica. Zbirka Noben glas je idealna točka za vstop bralca v avtoričin opus, saj Tratnik nekatere že uporabljene literarne motive tokrat časovno pomakne v obdobje zgodnje adolescence, ko se sooča z docela odraslimi temami: smrtjo bližnjega, postopoma razpadajočo družino in prvimi odločnimi občutki drugačnosti. To stisko avtorica tokrat prvič v svojem opusu še poudari z občasnim vdorom fantastičnih elementov, na meji med otroško domišljijo in vzporedno resničnostjo. Zbirko zaznamuje prepoznaven otroški, dekliški glas, ki ne pristaja na konformizem odraslih in ki se ne pusti utišati ali izbrisati, temveč si s prodorno ironijo vsakič znova izbori zadnjo besedo – s tem pa tudi pravico do identitete. Kot rdeča nit zbirke ta glas ubeseduje svoj avtonomni, avtentični pogled na svet, tudi takrat, ko se iz prve osebe prestavi v tretjo in se z resničnostjo sooči z novo mero distance. Glas, ki je v naslovu označen kot “noben”, kar lahko pomeni tudi, da “ne pripada nikomur drugemu, razen sebi”, zgodbe prevezuje v koherentno celoto. Skozi otroški pogled se svet, ki ga zaznamujejo socialno obrobje in družinski problemi, preobrazi v prostor drobnih, pomenljivih znamenj, nosilcev globljega smisla, ki bivanje v takšni resničnosti delajo znosnejše. S tem pripovedovalka glasno razbija status quo, v katerega so ujeti liki odraslih in se njihovi pasivni melanholiji upre z vitalističnim krikom.

Kakšen je položaj kratke proze v zadnjem desetletju? Čemu porast kakovostnih knjižnih prvencev v zadnjih treh letih? Kaj za kakovost kratkoproznih zvrsti in avtorje pomeni ukinitev nagrade fabula? so bile teme pogovora na prvem festivalu oktobra 2016. Imenoval se je Kratki festival zgodb. Eva Vrbnjak, takrat urednica pri Založbi Goga, je po ideji Jelke Ciglenečki zasnovala festival in med prve nominirance uvrstila Mirano Likar z delom Glasovi (Modrijan), Agato Tomažič z zbirko kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki (Založba Goga), Jasmina B. Freliha z delomIdeoluzije (LUD Literatura), Anjo Mugerli z zbirko Zeleni fotelj, (Litera) in Jureta Jakoba z delom Hiše in drugi prosti spisi (Mladinska knjiga).