Polni koledarji, prazni dnevi

Vsak ima torej nekoga, ki se mu klanja

Kdo je pisatelj, scenarist in dobitnik številnih (pretežno tujih) nagrad Miha Mazzini? Andrej Blatnik je v Sodobnosti (4/2001) o tem, da se nekateri pri nakupu knjig odločajo za blagovno znamko (sicer v sobesedilu, ki pretežno govori o ustvarjalnosti in literarnih žanrih ter problemih ustvarjanja) kot primer zapisal, da se nekateri odločajo za branje Mazzinija kot tistega avtorja, ki je proti slovenski kulturniški sceni in zafrkava.
Mazzinijev obsežni literarni opus seveda ne odseva zgolj tega (in tudi Blatnikovih besed ni tako razumeti, ker so zgolj ilustracija, ko je pisal o prodaji). Je veliko bolj kompleksen v prenašanju zunaj in znotrajbesedilne resničnosti, je precejen skozi cedilo intelektualne in literarne ustvarjalnosti. Nekaj resnice pa je na tem, saj Mazzini uporablja ironijo. Tudi v tej knjigi, ko že z naslovom zgosti bistvo sedanjega časa in tukajšnjega prostora: Polni koledarji, prazni dnevi. Še bolj si privošči celo profesionalnega bralca, ki misli, da o literaturi nekaj ve (in je obenem kljub Mazzinijevemu dvomu poleg pravnikov tudi tisti, ki prebere drobni tisk). Tako ga žejnega pelje čez vodo v zadnji zgodbi, ki se po uvodu oz. nekaj povedih konča sredi besede (kar spominja na neko Jurčičevo deloma izgubljeno besedilo, od katerega se je ohranil začetek...ovih panjih zloženi, kateri so bili tudi še za ograjo /.../.) Kljub sodobni tehniki (ali pa prav zaradi nje) bralec namreč lahko predpostavlja, da se zaradi različnih razlogov nekaj ni do konca napisalo/stiskalo. Na srečo pa je prijazni avtor na dosegu roke (to je telefonskega signala), in ko opozori na naslov zgodbe Trenutek med tem, ko smo in nismo in se pri tem užitkarsko nasmeje, je stvar jasna. Manjka le stripovski Puuf! na koncu, da bi (vsi) bralci nazorno razumeli, da obstajaš, vse je normalno, naslednjo sekundo te ni več. Morda ta radikalni suspenz najbolj nazorno kaže na to, kar je zapel že Prešeren v Sonetnem vencu: da odprte noč in dan so groba vrata.
V zmedeni gošči pavperizacije literature, stupidnih razprav o berljivosti in podobnem je Mazzini tisto ustvarjalno drevo, ki rojeva literarne sadove resničnega, aktualnega sveta, vendar strogo upošteva literarno in intelektualno filtracijo zapisanega. Ne zateka se v intimizem psiho(patoloških) zgodb, v kolikor ta pojav ni izraz splošnega družbenega ozračja, kakršnega izraža delovno okolje brez smiselnega dela, polno motivacijskih floskul in podobne navlake kot v Enaidvajsetem nadstropju. V tej prozi predstavi totaliteto kapitalizma, korporacije, ki je nameščena v stavbi brez oken, z boksi, kot so za živali, kjer vlada popoln nadzor in kjer izvajajo eno neštetih reorganizacij, v kateri oni na vrhu (med njimi ni niti ene ženske) kakšen milijone težak neumen nakup uprave uravnotežajo z odpuščanjem najslabše plačanih. Povzpeti se do stranišča na vrhu, kot to dela pripovedovalec, je svetal cilj. Da, stranišče je popolna metafora za tovrstni sistem, v katerem je egoizem edino, kar te pripelje do uspeha.
V tej in drugih zgodbah se Mazzini kaže kot avtor, ki se zaveda politike, vendar v terminih ciničnega razuma (Frederic Jameson), kajti kaj so drugega tovrstne zgodbe kot kritika korporacije, ene najbolj oblastnih in močnih sil na planetu, močnejših od vlad, v posmeh demokraciji.
Alfredova želja (Alfred in sin), da bi bil doma in gledal televizijo, ker je svet prevelik zanj, je eden od uporov tovrstnemu redu stvari. A ker je treba preživeti, se poda v korporacijo, kjer je delo nesmiselno, potem pa v resničnostni šov, kjer zmaga tako, da navidezno umre, kajti samo smrt je lahko dovolj gledljiva za zmago. To ni le v tovrstnih predstavah za ljudi, odtujene od narave in prisiljene v napol suženjska dela, ta in podobna tematika je na tak, šovarski in plitek način žal pljusknila tudi v nekatera berljiva literarna dela.
Poleg nesmiselnega dela in stupidnosti resničnostnih šovov Mazzinijeva literarna resničnost socialno natančno umešča še druge pojavne oblike sedanjosti, na primer Facebooka kot medija, kjer si otrok želi, da bi bil bog njegov prijatelj, ima lasten profil in se je nanj mogoče zanesti, kajti na tem socialnem omrežju smo vendar vsi prijatelji, tudi tisti, ki jih nikoli ne vidimo, jih nismo in jih tudi ne bomo. Občasna raba publicističnega besednjaka (uporabnik, ideja globalne oblasti, kariera, ekipa, elektronska korespondenca) nas še bolj usidra v današnjo realnost. Do skrajnosti prignana je v trditvi: Če je Al Capone padel zaradi davkov, potem bo bog zaradi elektronske radirke. In tisti, ki se predstavlja za boga, je samo še en prevarant na Facebooku. Prespraševanje o božjem je tudi srž zgodbe Čakajoč v Winnemucki, kjer sta (morda) v naslovu kar dve zanki; prvo nam je pisatelj morda nastavil z imenom kraja. Winnemucca je mesto v Nevadi; v primeru, da se spremeni zadnji del v mucko, dobi zemljepisno ime neko drugo konotacijo; drugo je deležnik, ki asociira na Godoja, prispodobo za upanje, smisel, boga.
Modrost, pravijo, je poskus razumevanja sebe, življenja in sveta okrog nas in Mazzini ta filozofska vprašanja postavlja pred bralca v Polnih koledarjih na različne načine, z različnimi temami: o samoti, moči oblasti, hierarhiji, ki jo določajo različne okoliščine, načinu dela, privatizaciji, spletkarskem dvoru, kjer šefujejo (Jaz sem tisti). O dogajanjih piše kritično in opozarja, da je čas za upor, ker se moč spreminja v sadizem, da je čas za prevzem odgovornosti. Slovenija je dežela, v kateri sta se pomešali enakost in enakopravnost, plačilni list pa je le potrdilo o žepnini; tranzicijski bogataši celo premišljajo, da je pohlep in napuh v vseh in ne razumejo, da kdo lahko hlepi samo po dobroti. V zgodbah, kjer se dotika žensko-moških odnosov, to avtor včasih naredi analitično (možganske funkcije, vloga in podoba časa: ljubezen je edini čas, ki ga imamo za celoto, so deli možganov, ki ne opazijo minevanja časa). Ne ogne se niti problemov tuje delovne sile, ki opravlja najtežja dela (Okno | poroka). Skozi oči Filipinke mnogo bolj kot katera modnih pišočih priseljenk razgalja incestuozno majhnost naše deželice. Ena najbolj socialno-politično angažiranih zgodb je to, prava antologijska štorija o slovenskem značaju s kolesarskim kompleksom, ko pritiskamo na tiste spodaj in se klanjamo onim zgoraj. Seveda so izjeme, kot je lastnik starinarnice, ki verjame, da je Marx kot Lazar, ki vedno znova vstane. Premisliti pa je treba, ali ima res vsak nekoga, ki se mu klanja.
Najbrž nobena literatura ne more spreminjati sveta, vendar je upati, da je v ozadju družbeno angažirane književnosti bralčevo premišljevanje o možnosti drugačnih oblik družbenih in medčloveških odnosov. V zvezi s tem je zanimiva naslednja anekdota: ko je revija Rast oktobra 2009 ob svoji dvajsetletnici razpisala anonimen natečaj za tovrstno literaturo, sem kot odgovorna urednica dobivala vprašanja pišočih (!?) o tem, kaj družbeno angažirano pomeni. Morda bodo tedanji spraševalci to doumeli, ko nam bodo oblastniki napisali še slabši scenarij, vendar je vprašanje, kakšen ta družbeni angažma bo. Miha Mazzini ta pojem dobro pozna in bralce s svojo literarno spretnostjo vodi stran od vsesplošnega relativizma, vase zagledanega intimizma in še kakšnega -izma.

Tale zapis je morda samo paberkovanje o literaturi, ki resno, a vendar ironično in včasih cinično prikazuje tukajšnjost. Kaj bodo rekli resni kritiki v prestolnici pa ne.

Puuf!