Naslovi
Odzivi
Boris Vian (1920–1959) je neulovljiv avtor, vsestranski ustvarjalec, eno največkrat omenjanih imen francoske kulture po letu 1945, pisatelj, s katerim je povezanih veliko paradoksov, a tudi nič manj užitkov v branju. Če se je najprej zdelo, da je pisec, ki je obvladal vse, od pisanja kolumen za Sartrovo filozofsko revijo Les Temps Modernes pod vzdevkom Lažnivec do pesmi, zgodb, scenarijev za filme in libretov za opere, šestih romanov, prevodov iz angleščine ter treh in pol gledaliških iger in številnih jazzovskih komadov, s svojo smrtjo leta 1959 potonil v pozabo, je na sredini 1960-ih, ko so se že pripravljale študentske revolucije, spet priplaval na površje.
Jana Pavlič in Tomaž ToporišičVian in njegovi literarni junaki – med obojim včasih težko razlikujemo – ne premorejo nikakršnega upanja več, ne verjamejo, da za zaprtimi vrati obstaja lepši svet. Uvideli so, da tudi tam zadaj, za urejenimi pročelji mogočnih družbenih ustanov ali srečnimi videzi obljubljene družinske idile, vladajo nered, nezadovoljstvo in teror. Zato ne vztrajajo v čakanju, niti se ne upirajo v slogu sizifovskega družbenega revolta, ampak se brezvoljno prepustijo kaosu, svetu onkraj vsakršne metafizike in transcendence, divjemu, nevrotičnemu svetu konflikta, nasilja in predatorstva, kjer se njihova napol zavestna dejanja porajajo iz prvinskih nagonov, igrivih domislekov ali prezirljivega sovraštva do goljufive iluzije reda in nadzora.
Andrej Ferkolj