Goran Vojnović

Zbiralec strahov je najmočnejši na mikroravni, kjer avtor na podlagi lastnih izkustev prihaja do »manjših«, »drobnejših« uvidov, prebliskov, ki so mu lastni in jih tudi ne poskuša pripisati nikamor naprej – torej tam, kjer gre z avtobiografskostjo dovolj daleč, da vzpostavi subjektivnost, ki je ne želi in ki je ni mogoče podeliti.

Vojnovićeve zgodbe o otroštvu, družini, preteklosti, nostalgiji in svetu kratkega spomina in dolgih zablod močno presegajo format esejev, zapisov in avtobiografij: te zgodbe sledijo toku spomina, njegovi razdrobljenosti in dvoumnosti. V interpretaciji Gorana Vojnovića spomin resnično postane simfonični orkester, tako spomin sicer določa njegov prvi veliki teoretik Maurice Halbwachs. Bralec sedi na obali zgodbe, začaran nad tokom, igro svetlobe, zvoki, trajanjem in spremembami. Knjiga za dolgo in ponovno branje.

Moj prijatelj Goran Vojnović se ponovno podaja na odpravo po neraziskanih širjavah Debeljakove mitološke Atlantide. Ob sprevidu svoje nostalgije za jugoslovanskim prostorom – v nasprotju z očetovo nostalgijo za časom – se Goran tokrat raziskovanja loteva s starim očetovim zemljevidom v žepu ter se vrača v lastne fantovske negotovosti in strahove, k prvotnemu kriku svoje nostalgije, nepripadnosti novemu prostoru, ki ga je izoblikoval novi čas. Vse od tam, od srednješolskega plesa na bežigrajski gimnaziji, premore neprilagojeni in nepripadajoči mali Goran zdaj izkušenega vodnika, ki se istoveti zgolj z lastno neistovetnostjo – odraslega sebe, ki ga bo skozi širjave Atlantide popeljal s spodbudnimi besedami: »Vse bo v redu.«