Search
Generic filters
Filter by Oznake izdelkov
roman

Predstavitve nominiranih avtoric in avtorjev in utemeljitev strokovne žirije

PREDSTAVITEV NOMINIRANIH AVTORJEV IN AVTORIC

Marko Golja (1960) se je rodil v Mariboru, živi v Ljubljani. Po izobrazbi je komparativist, po poklicu novinar na Radiu Slovenija. Souredil je slovensko-rusko antologijo slovenske poezije 20. stoletja Iz veka v vek, prevedel izbrane pesmi Raymonda Carverja V morski svetlobi. Kot soavtor je sodeloval pri različnih publikacijah. Piše literarne in filmske kritike, predvsem pa zgodbe. Prvo zbirko kratkih zgodb Morda je izdal 2013 (Cankarjeva založba), drugo Prepozno, pozneje pa lani (LUD Literatura).

Anja Mugerli (1984) je diplomirala iz slovenistike in magistrirala iz uprizoritvenih študij in kreativnega pisanja. Leta 2011 je bila njena zgodba Zeleni fotelj nominirana za najboljšo kratko zgodbo na natečaju DSP-ja in objavljena v reviji Sodobnost. Štiri leta kasneje je pri Literi izšla zbirka kratkih zgodb z istim naslovom in je bila istega leta na knjižnem sejmu nominirana za najboljši prvenec. Leta 2017 je pri Literi izšla druga knjiga, roman Spovin, ki se je uvrstil med deseterico nominiranih romanov za nagrado kresnik. Leta 2020 je pri Cankarjevi založbi izšla druga kratkoprozna zbirka Čebelja družina, ki je letos prejela nagrado EU za književnost. Prozo objavlja v slovenskih literarnih revijah, besedila so prevedena v hrvaški, makedonski, srbski, angleški, nemški, francoski in madžarski jezik.

Carlos Pascual (Ciudad de México, 1964) je literaturo, gledališče in film doštudiral v rojstnem mestu Ciudad de Mexico in v Los Angelesu v Kaliforniji. Bil je zidar v Bostonu, varnostnik v Los Angelesu, predstavnik za stike z javnostjo v Las Vegasu, igralec v neki ameriški policijski nadaljevanki in podpredsednik kitajske finančne družbe s sedežem v Hongkongu. Napisal in objavil je dve pesniški zbirki, kratke zgodbe in eseje pa redno objavlja v literarnih in kuturnih revijah ter na spletnih portalih za umetnost in literaturo. V Ljubljani živi zadnjih sedem let in največ piše za Objektiv, Ekran in Literaturo. V centru Ljubljane je ustvaril neodvisen studio za razvoj intimnega gledališča in ga poimenoval Pocket Teater Studio.

Agata Tomažič (1977) je prvi vtis na bralce naredila z novinarskimi besedili, objavljenimi v edicijah časopisne hiše Delo. Tam je bila zaposlena od leta 2002, začela je s pisanjem reportaž za redakcijo Panorama, od leta 2010 pa je bila članica uredniške ekipe kulturnega štirinajstdnevnika Pogledi, danes je zaposlena na ZRC SAZU. Prevajala je iz angleščine in francoščine, pretežno leposlovje in humanistiko. Izdala je štiri leposlovne knjige – Česar ne moreš povedati frizerki (Goga, 2015), Zakaj potujete v take dežele? (CZ, 2016, nagrada krilata želva), roman Tik pod nebom (Goga, 2017), zbirko kratke proze Nož v ustih (Goga, 2020), ter je soavtorica Blodnika po Istri (Društvo za dolgovezenje, 2019).

UTEMELJITEV STROKOVNE ŽIRIJE

Marko Golja: Prepozno, pozneje

Zgodbe v zbirki Prepozno, pozneje se marsikdaj začnejo z vsakdanjimi situacijami, ki bi lahko bile stereotipne, a Marko Golja vedno znova uspe prisluhniti svojim likom, izpisati njihovo individualnost, se potopiti v atmosfero določenega trenutka, zgostiti pripovedni prostor okrog njega. Če je situacija v zgodbah spočetka še evidentna, s svojo pisavo uspe presegati njeno samoumevnost, saj bralca zavrtinči v meandre spominov, misli, neizrečenega. Pri tem tudi njegova proza ni izpisana zgolj v realistični maniri, ampak nase opozarja tudi njena forma, pa naj gre za mutiranje kratke zgodbe v smeri poezije, v smeri dramskega dialoga, v katerem vloge niso več razvidne, ali pa v smeri intenzivnosti pripovedi, izpisane v enem odstavku.

Anja Mugerli: Čebelja družina

Zgodbe v zbirki Čebelja družina so prežete z motivi narave in z rituali, ki jih v globokem simbolnem sozvočju z naravo izvaja človek. Junakinje in junaki zgodb, ki so pogosto odrinjeni, spregledani ali zaznamovani s tragično preteklostjo, prav v stiku z naravo in obredjem uspejo zaceliti bolečine in spremeniti svoja življenja, predvsem pa vanja vračajo globok, z razumom nedosegljiv smisel. Pripovedi Anje Mugerli tako kljub svoji umirjeni naraciji vselej poskrbijo za intenzivno in pomenljivo bralsko izkušnjo.

Carlos Pascual: Nezakonita melanholija

Carlos Pascual v zbirki sedmih kronik pristopa k pisanju z mešanico izkustvenega in reportažnega, njegova Nezakonita melanholija izhaja iz osebnih (pre)izkušenj, in tem je bil popotnik in kozmopolit, ki je v življenju počel marsikaj, predvsem pa v krajih, kjer posamezniku grozijo radikalne oblike nasilja, izdatno izpostavljen. Nasilje koruptivne protidelinkventske policije, celo bivanje s simpatičnimi sosedi, za katere se izkaže, da so pripadniki gverilskega latinoameriškega gibanja proti diktaturi in so potem spektakularno pobegnili iz zapora, ali pa postavljanje cirkusa, vse je opora za zgodbo, v kateri je sam glavni akter, hkrati pa jo pregnete s podatki s terena in kar najbolj osebnim pogledom, tako da deluje kot svojevrstna avtofikcija. Kronike, sicer napol novinarski in zgodovinski žanr, v tokratnem primeru gre za poudarjeno živahno in razgibano osebno zgodovino, so tako dražljiva, kompozicijsko spretno izpisana poročila o popotniku skozi fenomene sveta, ki jih dobivamo v gladkem in artikuliranem prevodu prevajalke, ki so ji tudi posvečene.

Agata Tomažič: Nož v ustih

Zbirka kratkih zgodb Nož v ustih Agate Tomažič se izkazuje z jezikovno in slogovno dovršenostjo ter z vsebino, ki intrigira s svojo nepredvidljivostjo in pisavo bizarnosti vsakdana. Njene pripovedi odpirajo vrata v svet posameznikov, slehernikov, ki se sicer skrivajo za maskami obče sprejete normalnosti, a za njimi prikrivajo svojo jezo, prezir, netoleranco, osamljenost, bolečino, zaradi česar pogosto pridejo v konflikt z okolico. Pisateljica tako poleg prostorov protagonistov, izgubljenih sredi svojega življenja, pronicljivo odstira, kaj vse se lahko skriva pod površjem liberalnosti, korektnosti, hkrati pa izostri banalnosti ksenofobije in kakršnihkoli oblik sovraštva, zaradi česar je proza Agate Tomažič zelo aktualna. Čeprav se marsikatera zgodba zaključi z grozljivo noto, pa spretno in primerno odmerjen humor razgiba tekst, kar naredi zbirko še posebej berljivo.