Literarni natečaj z Miho Mazzinijem

16. junij 2016 12:27

Literarni natečaj, None
Novice
Literarni natečaj z Miho Mazzinijem
Foto: Robert Kruh

16. Jun. 2016 - Novice

Zemljevid življenja dekleta z ruto

Kartograf Robert kupi ukraden tablični računalnik in z njim skrivnost, ki ga obsede. Čeprav je živel osamljeno, skoraj izolirano življenje, ga radovednost požene med ljudi, v tvegano risanje zemljevida tujih življenj.

Miha Mazzini zgodbo izpiše v romanu Zemljevidi tujih življenj, ki bo julija izšel pri Založbi Goga. V branje vam ponujamo začetno poglavje in vas vabimo, da dopišete svojo zgodbo dekleta z ruto, ki se pojavi na zaslonu tablice. Naj razkrijemo: glavni junak je našel pravo kodo za odpiranje ukradenega iPada in spoznal, da je skrivnostno dekle s fotografij Slovenka Dora. Dopišite njeno zgodbo (besedilo naj ne bo daljše od 15.000 znakov) in nam jo do 15. 8. 2016 pošljite na naslov: Založba Goga, Glavni trg 6, 8000 Novo mesto. Najboljšo zgodbo bomo objavili v reviji Rast in nagradili s 500 evri, še trije izstopajoči prispevki pa bodo nagrajeni z izvodom romana Zemljevidi tujih življenj.

Natečaj je anonimen. Avtorji naj prijavljene zgodbe pošljejo v treh nepodpisanih izvodih, označenih s šifro in s pripisom Literarni natečaj. Besedilu naj v posebni, zaprti ovojnici (označeni z enako šifro) priložijo svoje podatke: ime in priimek, naslov, telefonsko številko, lahko tudi elektronski naslov. Tričlanska komisija bo svojo odločitev sporočila v drugi polovici septembra.

**************************************

MIHA MAZZINI: ZEMLJEVIDI TUJIH ŽIVLJENJ

(odlomek)

»Cheap! Cheap!« je poskakoval možakar in zlat zob mu je poblisnil med ustnicami. Razprl je rožnat ščitni ovitek, da se mu je ulegel po dlaneh, in začel iPad ritmično porivati proti Robertovem trebuhu.

»Cheap! New! Cheap!«

Če bi moral vleči denarnico iz žepa, bi imel čas za razmislek. Ker pa je pravkar plačal bencin in je svoja zadnja bankovca še držal v pesti, je le iztegnil roko, prodajalec je zgrabil oranžnega in modrega atatürka, Robertova levica je začutila rob trde plastike in se ga oklenila, stopala so zatopotala in hodnik med straniščem in bencinsko črpalko je polnilo le še sonce.

Robert je šokiran gledal predmet v rokah: zdrobljen vogal, temen madež na robu. 'Ni nov,' se je pojavila misel, ki ji je sledil orkan: 'Kaj mi je? Kupujem ukradeno robo sredi Turčije?!'

Stisnil je iPad k srajci in se preplašeno ozrl naokoli. 'Past? Kamere?'

Avtocesta je hrumela, sonce je odskočilo od vetrobranskega stekla.

Stisnil je ploščico pod pazduho in hitro odšel.

V avtu jo je porinil pod sovoznikov sedež in s prsti lovil ključ, kot bi ga stresala elektrika. Spomnil se je prizorov iz filma, ki se je dogajal v turškem zaporu, in prijelo ga je, da bi zagrizel v volan.

'Umiri se, umiri se, umiri se ...'

Speljal je in na prvem odcepu zavil z E-80 proti letališču. Piš iz klimatske naprave ga je opozoril, da je povsem premočen.

Življenje je posvetil uboganju zakonov, nato pa nenadoma popoln razpad: zadnje ure počitnic je spremenil v moro. 'Kaj mi je bilo? Kaj mi je?' se je nenehno spraševal. 'Je to zaradi tuje dežele? Počnem na potovanju nekaj, česar doma ne bi nikoli?' In ko je zagledal svoje preplašene oči v vzvratnem ogledalu, so ga prilepile nase, da ga je zdramilo šele divje trobljenje avtomobila na prehitevalnemu pasu, proti kateremu je drsel.

Otrdele ustnice je moral gnesti z zobmi in masirati z jezikom. Sapa mu je odskakovala z vrha pljuč kot pingpong žogica.

Ni si upal nasloniti se ob pult, da mladenič v izposojevalnici avtomobilov ne bi zavohal strahu. Varnostno razdaljo je držal tudi pri ogledu vozila. Gibko telo pred njim se je sklanjalo, nihalo, včasih pomagalo očem s konico kazalca, nazadnje le presodilo: »Vse v redu!« in mu ponudilo obrazec v podpis.

'Saj bo, saj bo. Dihaj!'

Kadar je moral nositi več stvari, jih je prijemal s štetjem. Ena: nahrbtnik, dve: potovalka na koleščkih. Oči so že iskale napis Odhodi, um pa je krotil telo, da ne bi preveč hitelo.

Vstopil je v stavbo, porinil prtljago skozi rentgen in pustil aromo države pred vrati. Univerzalna odsotnost vonjev letališč ga je tolažilno sprejela.

Čutil je kapljice znoja na vratu in pomislil: 'Vse bo v redu!' ko ga je nekdo zgrabil za rame.

»Gospod!«

Srce se mu je zakrčilo in poskočilo.

»Tole ste pozabili!«

Rent-a-mladenič mu je podajal iPad in Robert je že začel odkimavati, nato je pomislil na izpolnjevanje prijav o izgubljenih in najdenih predmetih, policijo ...

Kako bo pojasnil, od kod mu v avtu roza iPad? Gotovo pogrešajo kako najstnico in obtožili bodo njega, tujca!

»Hvala!«

Mladenič se je zasmejal in pomahal. Izginil je med ljudmi, ko je Robert še razmišljal o napitnini.

Policaj je le bežno pogledal sliko v potnem listu in rutinirano udaril pečat.

Čakanje v vrsti na pregled je sprožilo novo akcijo znojnic.

'Kaj, če sem kupil bombo?'

Sam sebi se je zdel trapast: če je iPad šel skozi prvi pregled, bo šel tudi skozi drugega. 'A ta je natančnejši!' ni odnehal cviliti glasek.

Varnostnik je pokazal s prstom, naj odpre ovitek.

Naprava je čisto sama, v svoji lastni posodi, odpotovala v temo.

Robert je šel sedet točno pred odmerjena izhodna vrata in vraževerno odganjal upanje, da bo nakup ukradenega predmeta minil brez posledic. Znova se je vprašal, zakaj se ni mogel zadržati. Res le zaradi presenečenja, trenutka slabosti? Pred leti je navdušeni sodelavec prinesel prvi iPad v službo in kmalu jih je imela večina: na sestankih so okorno tipkali po steklu. Po mesecu ali dveh so začele naprave izginjati in znova so jih nadomestili običajni prenosni računalniki, iPade pa so za igro dobili otroci.

Jasno mu je bilo, da je kupil nekaj, česar ne potrebuje. Obrnil je ovitek proti svetlobi in še vedno ni zaznal potemnelih sledov, ki bi jih koža pustila na plastiki, torej res ni bil veliko rabljen. Brez dvoma lahko tako barvo kupi le najstnica, ne glede na svojo resnično starost. Vogal je bil zdrobljen, naprava pa je bila videti nedotaknjena. Mogoče se je lastnica celo porezala, ali pa je madež na robu povzročil lak za nohte. Hotel ga je povohati, nato se je spomnil okolice in se zadržal.

Poiskal je gumb za vklop in ga pritisnil.

Nič.

Pokvarjena roba. Lahko jo vrže v smeti.

Ne na letališču, tu bi bilo sumljivo.

Spet je pritisnil gumb in ga držal.

Na zaslonu se je pojavilo kovinsko jabolko.

Ni mogel odtrgati pogleda od njega. Potemnelo je v noč, nato sta se pojavila ura in datum, na zaslonu pa obraza mladih Arabcev. Ona zavita v ruto, on tako zelo bradat, da je nos komaj našel pot med dlakami, oči pa so se čudno lesketale.

Šele v tistem trenutku se je zavedel, da ni kupil le ukradenega predmeta, temveč tudi fotografije tujih življenj. Čudno ga je zaščemelo v pleksusu.

Zaslon se mu je zazibal pod prsti. Na levi je zagledal številke in potegnil vstran. Naprava ga je spraševala po štirištevilčnem geslu.

Vtipkal je štiri ničle.

Zaslon se je zatresel in zavrnil.

Letališče, kamere – ne sme vzbujati pozornosti. Lastnik se lahko zmoti enkrat, največ dvakrat.

Ugasnil je napravo in si jo odložil na kolena.

Del tujega življenja, ki mu je prišlo v roke.

Razmišljal je, kaj bi tujec našel na njegovem prenosniku. Službeno in zasebno pošto; težko bi se odločil, katera je bolj suhoparna. Fotografije, urejene po datumu, brez golote in spolnosti. Zanemarjena stran na Facebooku, ki se mu je zdel zadosti bedast, da ga je zanemaril po par mesecih, kar je spodbudilo program, da ga je zasipal z obvestili o neznancih, ki bi radi postali njegovi prijatelji.

Sam ni vedel, kako je tok misli skrenil, a nenadoma je razmišljal o ljubezenskih pismih, ki jih je pisal kot najstnik, o dekletih, brez katerih se mu je zdelo življenje nemogoče in zavrnitve bolj boleče od fizičnih udarcev v trebuh.

Nato o nevarnih pismih, ki bi ga pred desetletji, v Jugoslaviji, res lahko privedla v zapor. O samostojni državi, odcepitvi, o tem, zakaj je socializem obsojen na propad. Pisma hrepenenja, pisma upora; oboje se mu je zdaj zdelo tuje, nedosegljivo, kot bi mu lastno mladost podtaknili. Bral je, da nevroni do enaindvajsetega leta niso dobro izolirani. So bila zato njegova čustva takrat močna kot nikoli pozneje?

Edino med vzletom je nehal misliti na iPad, saj se je oklepal naslonjala in se bal, tako kot vedno. Rezerviral je sedež ob prehodu in dolgo klikal varnostni pas – ga lahko zapne, ga lahko odpne? Nato je preveril, ali je vrečka za bruhanje na svojem mestu, obrnil glavo in preštel vrste do zasilnega izhoda. Sprej proti astmatičnemu napadu je spravil v prsni žep in ga s konicami prstov neprestano preverjal, kot bi se blagoslavljal. Ko ga je vzletanje pritisnilo nazaj, je samo še stiskal naslonjalo. Olajšanje je nastopilo v trenutku, ko so se stevardese odpele in zakorakale po letalu. Pazljivo jih je opazoval in prežal na najmanjšo sled pretvarjanja, skrivanja resnice.

V sosednji vrsti je starejši moški prebiral žepno knjigo, ki je bila videti kot zidak, debela in umazana. Nosil je čepico z napisom Jesus loves me in oblačila skavta, ki so ga že davno izključili. Diagonalno pred njim sta najstnika po dolgi dieti nizkocenovnih prevoznikov odkrila čudo: stevardese so prinašale hrano in pijačo, ne da bi zaračunavale. Vzhičeno sta na polički zložila katalog pločevink in občasno zacvilila od ugodja. Nasmeh strežnice je ostajal nedotaknjen, le kotički oči so ji trzali.

Ob oknu njegove vrste je sedel poslovnež in na prenosniku vpisoval kratke stavke v štiri kvadrate, ne da bi zastal in se zamislil.

Sedež med njima – prazen.

Ni si upal vrniti karte, ko je ženo zadela kap; ne v celem mesecu in pol, ko je ležala v komi. Še ko je bila na parah ne. Ko je v roki držal mrliški list in so odšli pogrebci, sin pa je odletel nazaj na Novo Zelandijo, šele takrat je odprl mapo z napisom Potovanja in se odpravil na spletno stran letalske družbe. Načrtovala sta za leto vnaprej, do zadnje podrobnosti. »Kar pojdi,« so rekli znanci in sorodniki, »ona bi tako želela.« Ni vedel, ali res, a vseeno se počitnicam ni odpovedal.

Kap je končala njuno vesolje. Andreja je šla k mizi, rekla »Tule so ključi!« in nato »Še prometna in zavarovanje ...«, in v nekem drugem svetu sta še naprej urejala priprave na tehnični pregled. Prišla bo do mize, odložila ključe, stopila do njega in mu pokazala dokumente. A ta svet je obstajal le še v delu njenih možganov, na otočku, proti kateremu je drl krvav cunami. Mislila je, da odlaga ključe, da mu daje papirje, a je le stala, otrpla, kovina je padla na tla, listi so drseli po podu. Potem je nehala tudi govoriti, nekako zahrčala je, oči ji je napolnilo presenečenje, priskočil je in jo ujel.

Enaindvajset let zakona, konec.

Prvomajski prazniki, podaljšani v celotedenske počitnice, ostanek socializma: prazen sosednji sedež v jedilnici, prazen v avtu, na plaži, v letalu. Prazna polovica postelje.

Lahko pa je ležal povprek in nihče ga ni budil s smrčanjem.

Z gelom si je razkužil roke, pojedel, nato se mu je silovito vrnila misel na iPad in položil si ga je na kolena. Vsebino zaslona je skril pred sosedom z visoko dvignjenim ovitkom in dolgo gledal mlada obraza. Pravzaprav samo njo: ne posebej lep obraz, nekako prijazen, verjetno zaradi kotičkov ustnic, kjer se je pripravljal teren za smejalne gubice. Ruta ji je pristajala, vsaj Robertu je pričarala pridih eksotike. Šele zdaj je opazil, da je med obrazoma nekaj kovinskega, in moral je napeti oči: cev puške. Hitro je zaprl pokrov.

Duhovi novic, ki jih je poslušal pred potovanjem, so sveži vstali iz spomina. O islamskem kalifatu, skrajnežih, ki potujejo v Istanbul in potem prek sirske meje. Med mladeniči tudi falirani reperji, ki so v pesmih hvalili nasilje, zdaj pa so se ga odločili udejanjiti. Spomnil se je obrazov deklet, ki so šle bojevnikom rojevat otroke, njihove najstniške zanesenosti in tistih mehkih potez, ki jih morajo izkušnje šele obrusiti.

Komaj je pogoltnil slino, in ko se je premaknil, se mu je srajca lepila ob naslonjalo. Mogoče je dobil napravo, polno skrivnosti, in ga na letališču v Ljubljani že čakajo vohuni s handžarji? Sam sebi se je zazdel smešen, a strah je ostajal. 'Nihče ne ve,' se je tolažil, 'tat ne bo govoril.' In tudi če bi, Robert po videzu ni izstopal in za povrh se je prodaja zgodila prehitro.

Spet je začel ugibati kodo. Najprej je potrkal po vseh štirih navpičnih vrstah.

»Tudi jaz vedno pozabim ta gesla,« je po angleško rekel poslovnež, ne da bi odmaknil pogled od ogromne tabele, ki se je je pravkar polotil.

Robert je zardel, zamomljal pritrditev, se odhrknil, ponovil še enkrat razločneje in hitro ugasnil tablico.

Pristali so točno in letalo je napolnilo piskanje zbujajočih se telefonov. Poslovnež je takoj poklical tajnico, najstnika mami, Jesus loves me pa je zaprl oči in se verjetno javljal telepatsko. Robert je poslal SMS domačemu grelniku vode, naj se vključi.