IGOR MAROJEVIĆ - ZNOTRAJ (kratka zgodba)

IGOR MAROJEVIĆ - ZNOTRAJ (kratka zgodba)

Igor Marojević je srbski pisatelj, ki v avgustu 2015 biva v rezidenci Založbe Goga. Rezidenčno bivanje smo mu omogočili s podporo organizacije Traduki.

Igor Marojević se je rodil leta 1968 v Vrbasu. Na beograjski filozofski fakulteti je diplomiral iz srbskega jezika in književnosti, zdaj dela kot svobodni književnik. Je avtor več izjemno branih, ponatisnjenih in nagrajenih proznih del ter prevajalec iz španskega jezika. Pričujoča zgodba je iz njegove zadnje knjige kratkih zgodb s pomenljivim naslovom Beograjčanke. Ustvarja večinoma v Zemunu.

****

Imam osemintrideset let in že več kot šest let in pol nisem stopila iz zgradbe.

Dogodek, ki je ključno prispeval k temu, se je zgodil že 7. maja 1999. Nekje okrog polnoči se je Biba vznemirila. Ta enajstletna damica je začela vznemirjeno lajati: mislila sem, da mora ven. Tako ali tako ji je veterinar predpisal več fizične aktivnosti, ne glede na to, da se je hitro utrudila in se je s težavo premikala. Niti slutila nisem, da z lajanjem sporoča, da so letala povsem blizu nas.

Ko sva stopili iz zgradbe, sva se počasi premikali proti nabrežju. Vse naokrog je zmanjkalo elektrike. Takoj ko se je zaslišala eksplozija in nato odmev, ki je bobnel kakor iz pekla, sem prijela Bibo in legla na tla. Ne vem, koliko časa sva tako ležali in kako dolgo sem mižala. Ko sem s kotičkom očesa opazovala gost dim iz smeri hotela Jugoslavija, sem začutila, da Biba ne diha. Ležala sem na ozki tlakovani stezici, ki je peljala na Karađorđev trg, in v naročju držala svojo mrtvo pudljico, vendar nisem mogla zajokati. Kadarkoli od tedaj slišim zvok letala ali kakšnega vidim, mi začne srce hitro biti, začnem se znojiti in tresti od strahu. Če se brnenje letala stopnjuje, jaz pa sem zunaj, začutim ogenj v glavi in noge kar same stečejo.

K psihiatru sem hodila od julija 1999 do začetka leta 2000. Predpisovali so mi močna pomirjevala in zatrjevali, da ne morejo odpraviti mojega posttravmatskega sindroma, dokler me bo vsakdanjost preveč spominjala na bombardiranje. Če so mojo travmo povzročila letala in bombe zahodnega združenja, so mi probleme z zdravljenjem duše povzročili srbski psihiatri. Svetovali so mi, da k svojemu spominu na usodni majski večer pristopam kolikor lahko racionalno – kakor da bi bilo to mogoče – in naj se preselim v kakšen del mesta daleč od reke. Ti strokovnjaki za dušo niso razumeli, da prav zaradi duševnega zdravja ne bi smela živeti v Beogradu in ne zunaj Zemuna. Če me je ta del mesta neposredno spominjal na travmo, je bil hkrati tudi njegovo edino arhitektonsko strukturirano naselje: mesto, ki mi je v glavo prinašalo red. Mogoče je Zemun zgolj eno izmed nekdanjih osrednjih avstro-ogrskih mest, vendar bi bilo zame še naprej veliko bolj zdravo živeti v zaselku, kjer veljajo taka ali drugačna pravila, kakor pa v mestu s številnimi elementi vasi: kaos brez norm, divjaške povezave, ki uničujejo žensko. Vedela sem, da mi lahko pomaga samo temeljna geografska sprememba.

V tistem času sem zapuščala stanovanje le takrat, ko sem odhajala na ekonomsko fakulteto zaradi opravljanja izpitov. Diplomirala sem že na začetku leta 2000.

Moja mama je bila iz družine zemunskih Nemcev, zato sem dobro govorila nemško. Kot uslužbenka nemške ambasade sem se pozanimala za štipendije in fakultete, kjer bi se lahko vpisala na magisterij. Napotili so me na Goethejev inštitut, kjer so pregledali moj primer in mi priporočili, da naj prek ambasade iščem štipendijo za področje Razvoj regij v Jugovzhodni Evropi po padcu Berlinskega zidu na mϋnchenski univerzi Ludwig – Maksimilijan (LMU); prispevala bi jo lahko nemško ministrstvo za ekonomsko sodelovanje in razvoj in Svetovna banke. Dobila sem jo takoj, mogoče tudi zaradi slabe vesti nekega uradnika zaradi pravno spornega bombardiranja moje dežele. Nekateri Beograjčani, ki sem jih poznala in ki leta 1999 niso dobili kakšne štipendije Zahoda, so jo dobili leta 2000. Kajpak je jasno, da sem, ko sem odhajala na magistrski študij, v Mϋnchen iz Beograda odpotovala z vlakom, in ne z letalom.

Nisem odlašala z opravljanjem izpitov in izbiro magistrske teme. Tudi doktorat je šel bolj ali manj po načrtih. Ko mi je leta 2004 štipendija potekla, sem se več mesecev preživljala s prihranki dotedanjih nakazil. Kasneje sem služila z izdelovanjem raznih spletnih strani, kar sem se naučila leta 1998, ko sem oblikovala spletne strani za kakšnih pet ali šest lokalnih glasbenih skupin, v katerih je igralo prav toliko mojih sosedov iz nebotičnika in centra Zemuna. Nisem slabo živela, saj nisem zapravljala za ponočevanja, odkar sem se odločila, da bom brez moških. Res je, da sem na začetku svoje abstinence, leta 2004, nekaj časa vsak dan sanjarila o seksu, vendar so partnerji celo na osnovi površnega stika opažali, da z menoj nekaj ni v redu. Karkoli sem trenutno počela, je bil dovolj zvok letala – celo petarde –, da sem se popolnoma izgubila. Ti zvoki – in slike letal – mi niso deli dobro niti takrat, ko sem bila v stanovanju, vendar sem se v zaprtem prostoru počutila veliko varneje, zato mi je čas mineval v stanovanju ali v kinu, če sem tja lahko odšla. Leta 2005 sem nekega oktobra stekla iz kina, zmedena zaradi streljanja v filmu nekega režiserja, pri katerem drugače ni bilo zvokov in slik, ki bi me neznosno spominjale na bombardiranje. Ime tega režiserja sem takrat za vedno pozabila.

 Na začetku aprila 2006 se je zgodilo nekaj, kar je ustvarilo pogoje za mojo odločitev, da ne hodim več iz stanovanja. Ko sem se tistega jutra vrnila iz knjižnice, od koder sem nosila gradivo za opombe za zaključni esej doktorata, sem v spletnem poštnem predalu naletela na dve novi elektronski sporočili. Zadnje je bilo od Mije.

»Uspeli sva!« je pisala moja prijateljica. »MAN je vžgal! Hitro natisni, podpiši, preslikaj in jim vrni pogodbo! Najinih finančnih težav je za vedno konec!«

V opcijo »Mails durchsuchen« sem vpisala Mϋnchener – Alter – Net in začela odpirati pošto, ki se je prikazala pod tem imenom. Prvo takšno sporočilo mi je prav tako poslala Mija v prvi polovici leta 2005. V tedanjem sporočilu me je prosila, da odprem vpisno povezavo, vnesem svoj CV in tako postanem član družabne mreže Mϋnchener – Alter – Net, ko je ta še v poskusni fazi. Po pošiljanju te povezave in CV-ja upravi MAN-a sem vse to potrdila: s klikom sem postala član podjetja. Potem sem dobila osebno referenčno povezavo za priporočilo drugim, da se priključijo. Prav tako po Mijinem nasvetu sem včlanila pet kolegov iz doktorskega študija in jih prosila, naj tudi oni pridobijo po pet ljudi …

Deset mesecev kasneje, ko sem odprla zadnje neodprto sporočilo, je bil črn lak z mojega kazalca zdrsan od mrzličnega odpiranja in zapiranja sporočil s subjektom Mϋnchener – Alter – Net. Vsota delnic, ki je bila v sporočilu ob čestitkah omenjena, je pomenila, da sem po vsakem članu, ki sem ga prijavila do petega na lestvici pod menoj, lahko zaslužila po en evro na mesec. Za pet kolegov, ki sem jih priključila, sem dobila po en evro, pomnoženo s pet, ki jih je MAN dodal za vsakega od njih, torej petindvajset. Ko so se zmnožili drugi začetni člani na lestvici, mi je bilo pripisanih tri tisoč sto petindvajset evrov, kar je bilo enako število, kot je bilo delnic, od katerih je bila vsaka vredna po en evro na mesec! (MAN je to možnost dosegel z uspešnim trženjem reklamnega prostora.) Če sem hotela aktivirati mesečno vsoto 3125 evrov, sem se morala pisno obvezati k sodelovanju skladno z vsebino mojega CV-ja. Uprava podjetja je zahtevala, da Mϋnchener – Alter – Netu ponudim eno od treh uslug, ki so bile navedene v aneksu k pogodbi poslanem v priponki. Izbrala sem tretjo: letno izdelovanje top lestvic najboljših alternativnih albumov v zadnjih dvajsetih mesecih, ki sem jih dodajala na MAN-ovo spletno stran, in tedensko, mesečno in letno kreiranje in urejanje top lestvic aktualnih alternativnih hitov in povezav na njihove spote, ki si jih lahko ogledajo drugi člani. To in drugo glasbo, za katero je MAN plačal avtorske pravice naročniku prek interne pristopne opcije za snemanje glasbenega materiala in spotov s samega Mϋnchener – Alter – Neta. Potem ko sem poslala pesmi in lestvico, mi je elektronski naslov pod imenom Ulrich Tos poslal vrstni red zastopanih hitov. Ni me motilo, ker od mene niso zahtevali manjše usluge, temveč, ko se vse sešteje, skoraj v celoti opravljeno delo: Mϋnchener – Alter – Net je želel čim dražje prodati svoje delnice, ne samo drugim, temveč tudi nam, »prvotnim delničarjem«.

Že od začetka maja 2006 sem tako zelo uživala v svojem novem delu in končevanju doktorata, da sploh nisem hodila iz stanovanja in sem začela sanjariti, da nikoli več ne stopim iz njega. Takrat se je zgodilo nekaj, kar je bilo v tem smislu tudi usodno. Na dan odločitve sem zaslišala zvok letala, ko sem se vračala iz LMU-ja, ter panično stekla v prodajalno kebabov Hali. Turki, ki so delali tam, so me napačno razumeli in so me kričeč vrgli iz lokala. Šele tedaj sem se začela zavedati, kako naivno bi bilo misliti, da bi se nekoč vseeno lahko privadila življenju zunaj.

Ko sem prišla domov in se nekoliko pomirila, sem se zavedla, da bi bilo vse drugače, če bi imela zdrave motive za običajno občevanje. Vendar mi moški tudi v praksi nikoli niso pomenili ničesar, mogoče zaradi prezgodnjega in bolečega konca nedolžnosti v gimnaziji. Ta izkušnja me je motila, da bi se v postelji lahko popolnoma sprostila. Kolikor sem v teoriji ljubljenje imela rada, nikoli nisem doživela orgazma in tudi poskušala nisem velikokrat. Postala sem popolnoma nezaupljiva do moških.

Ker sem redno videvala samo eno osebo, ne morem trditi, da sem imela družbo. Problem službe je bil vseeno rešen s prihodki/delnicami MAN-a. Ta denar sem lahko vlagala v to, da mi ni treba več hoditi ven, saj mi je fobija zaradi letal in podobnih zvokov in prizorov, kakor tudi različnih eksplozij in odmevov, ki so spominjali na letala, definitivno onemogočala konvencionalen vsakdan. V stanovanje sem se zaklenila 19. maja 2006, takoj ko sem se vrnila z zagovora doktorata na temo Spremembe ekonomskih identitet držav, nastalih z razpadom Jugoslavije. Najprej sem uredila zvočno izolacijo stanovanja. Lastnik je privolil, saj sva na mojo prošnjo podaljšala pogodbo o najemu za še pet let. Mojstri, ki so zvočno izolirali stanovanje, so pričvrstili pluto na stene in vgradili dvojno zatesnjena okna. Da sem lahko prek računalnika nadzirala, kdo zvoni pred vrati, sem vgradila kamero, t. i. softver za videonadzor, ki je vse do sredine leta 2012 delal brez napake. Na spletni strani www.flightradar24.com sem naročila razpored poletov in pristankov na mϋnchenskem letališču, da bi vedela, kdaj lahko stopim na balkonček, ne da bi slišala ali videla letala. V takšnih odmorih od popolne, veličastne tišine sta se nebo in mesto, do tedaj skrita za neprenehoma spuščenimi žaluzijami, takoj zableščala v najrazličnejših barvah. Mϋnchen je bil v naslednjem hipu videti kakor kanalizirana puščava razpokanih tal, kjer sta se mi le dva internetna lokala nasproti moje zgradbe zazdela oaze v zunanjem svetu bednih pravil sesalske narave ljudi, ki ji ne more pomagati niti razvoj civilizacije niti napredek tehnologije. Take negativne misli o zunanjem svetu pa se niso pojavile, kadar sem na nebu zagledala vsaj eno ptico. Dovolj neprijetno je bilo lahko že, če sem lastovico v hipu zamenjala za letalo. Bila sem neučakana, da se stanovanje čim prej prezračilo, da bi se lahko spet hermetično zaprla.

Nov način življenja je bil prvih nekaj mesecev podoben počasnemu in udobnemu letu ali življenju v nekakšnem vrhunskem, vendar zelo raztegnjenem znanstvenofantastičnem filmu. Vendar sem že od novembra 2006 vse pogosteje v trebuhu čutila vznemirjenost in slabost, kakor da bi dneve in dneve jedla zgolj sladkarije. Na podlagi takšnih simptomov in brskanja po nemških medicinskih forumih sem prišla do zaključka, da boleham za epizodno depresijo in da bi bilo najbolje, če bi uporabljala seroxat. Mija mi ga je hitro nabavila, iz neke beograjske lekarne. V Nemčiji se takšne stvari ne morejo kupiti brez recepta, nisem pa si zopet želela imeti opravka s psihiatri, ki bi mi ga lahko predpisali.

Na Flightradarju sem v tistih dneh radovedno opazovala cone brez letališča, tega mentalnega minskega polja. V Mϋnchnu nikoli nisem živela blizu letališča, vendar bi moja travma lahko naletela na repetirko. Tudi če bi se naselila na severozahodu države, na področju blizu Hamburga do Rostocka in od severne nemško-poljske meje do Berlina – kjer je bilo mnogo zaselkov in mestec brez letališča in ki so bili redko preletavani in dobri za moje stanje –, bi bil le eden božični pok petarde dovolj, da bi izničil vse razloge za selitev. Ostalo mi je le, da se potolažim z začasnim prehodom na antidepresive in avtosugestijo, da je življenje z izhodi, kakor pove že samo ime, zunanje življenje, življenje v stanovanju pa – notranje.

Enkrat sem skoraj stopila ven. Bilo je 31. marca 2008. Internet je nehal delovati in na novo sem zagnala računalnik. Še naprej sem bila brez povezave. Preverila sem naslov IP in parametre serverja DNS, ki sta bila v redu. Na kontrolni plošči sem preverila stopnjo internetne povezave: parameter je kazal, da je vse v redu. Brez interneta in obrazložitve, zakaj je izginil, sem začutila, kakor da se na sredini mojega salona dviguje vihar. Razprla sem žaluzijo in opazila ljudi na široki sončni ulici, pod nebom in komaj kakšnim oblakom. Kar je bil za te ljudem zrak, je bil zame internet. Z MAN-a bi morala čim prej sneti album Raconeursa Concolers of the Lonely in You Have No Idea You̕ re Getting Yourself Into skupine Does it Offend You, Yeah?. Po poslušanju teh albumov sem iz njiju izbrala po eno pesem, končala novo tedensko top lestvico in jo v zazipanem formatu poslala Ulrichu Tosu. Za vsak primer sem vzela dva USB-ja in brez razmišljanja stekla do dvigala, da bi vse to naredila v internetnem lokalu nasproti moje zgradbe. Toda ko sem prišla do izhodnih vrat, so moji koraki postali počasnejši.

Varnostnik se je zdramil. Začudeno me je gledal, kako se počasi vlečem proti izhodnim vratom: vedel je, da iz stanovanja nisem stopila skoraj dve leti. Kakor da bi to vedeli tudi mimoidoči. Ali pa so me gledali, ker so vrata stare zgradbe glasno zaškripala, ko sem jih odprla. Zazdelo se mi je, da je pogled mimoidočih skupinski in agresivno radoveden, kakor pri turistih, ki vsakič znova uveljavljajo potrebo, da bi izvedeli čim več o neznanem mestu. Naglušna od žužnjanja, raznih siren in čivirikanja ter zaslepljena z belimi sanjami zunanje svetlobe in zelenjem pomladi sem zamežikala in se obrnila. Varnostnik za pultom je že dremal. V stanovanje sem se vrnila hitro, osramočeno in panično. Internet je delal. Le tistega dne je bil za kratek nedostopen. Razlogi so bili popolnoma nejasni.

 Poleg tega, da sem jemala glasbo in videospote z MAN-a, sem delala piratske kopije filmov skoraj vseh vrst in jih pridno razvrščala po mapah D nosilcev mojega računalnika. Izogibala sem se samo akcijskih in trilerjev, ki so bili praviloma prežeti s travmatičnimi zvoki streljanja, z eksplozijami in s preletavanjem letal. Na koncu so mi glasba, spoti in filmi napolnili eksterni disk dveh terabajtov. Veliko teh map nisem niti odprla, vendar niso bile tam samo zato, da bi jih uporabljala, temveč tudi zato, da bi jih pravilno razvrstila in da bi konstruktivno zapravljala ure in dneve. Če sem hotela v tem uspeti, sem se morala ukvarjati še z nizom drugih aktivnosti.

Skrbno sem pospravljala stanovanje: vse je moralo biti čisto in na mestu, kakor na razstavi, vendar brez pretirane uporabe kemičnih čistil. Preveč oseben in živahen vonj zraka v hiši bi me prizadel s spominom na preteklo življenje, kakor sem imenovala obdobje do 19. maja 2006. Stanovanje je moralo dišati nevtralno kakor krtačka za čiščenje ekrana. Izmenjevala sem si elektronsko pošto s staršema, ki sta bila preveč bolna, da bi me obiskala. Lagala sem jima, da zaradi dela že leta in leta nimam dopusta in da ju zato ne utegnem obiskati. Da nisem veliko zaostajala v stroki, sem pisala in objavljala tekste za Finanztest in druge strokovne časopise. Iz dolgega časa sem se izmojstrila v horoskopih. Nikamor nisem hodila, vendar sem vsak dan pretekla vsaj deset kilometrov na svojem tekočem traku za jogging. S pomočjo Googlovih satelitskih kart sem vsak dan potovala v Madrid, London, Berlin, svoj Mϋnchen … Bile so dovolj kvalitetne, da so sprehodi po teh mestih vsaj na kratko delovali povsem resnično. Imela sem veliko družino, ki so jo sestavljali posamezniki, s katerimi sem se povezovala prek MAN-a, Twitterja, Myspacea, Linkedina, Youtuba, Last FM-ja, Tuentija, Tumbrla, 43 Thingsa, Blogstra, Closeopena … Zadnje družabno omrežje so sestavljali redki ljudje, podobni meni, ki že dolgo niso izstopili iz svojih udobnih jazbin in so komunicirali samo po internetu. Na tem portalu sem objavljala tekste o virtualnih obiskih mest prek njihovega street viewa. Čeprav se je v Beograd prek Googlove satelitske karte lahko prišlo samo iz pomanjšane perspektive, sem na Closeopenu objavila tudi svoj blog o Zemunu.

K mestom, ki jih nikoli več ne bom videla, je spadal tudi usodni hotel Jugoslavija in moj zemunski nebotičnik na Nabrežju osvoboditve. Internet me je ločil od zunanjega sveta, vendar me je v istem hipu tudi zapolnjeval s hrepenenjem po njem.

Odkar sem se zaprla v stanovanje, sem redno videvala samo Mijo. Prihajala je vsaj enkrat na teden. Mija je bila dobra pravnica in lepa, elegantna in visoka svetlolaska. Videti je bila kakor avion. Bila je ena izmed tistih redkih Beograjčank, ki so se v kratkem času, preživetem v tujini, začele gibati v visoki lokalni družbi. Po samo enem letu, preživetem v Mϋnchnu, je začela dobivati vabila za večerje v luksuzni restavraciji Tantris in za konce tedna ob jezeru Sternberk. V tem so bile tudi njene bad silnice: preveč se je udejstvovala v igrah ambicije, ki so bile zame vedno umazane in od leta 1999 podobne vojni. Poleg tega, da mi je anekdotično omenjala najine kolegice iz LMU-ja, ki jih je v Tantrisu srečevala v sumljivih okoliščinah, se je Mija trudila, da ni govorila o igrah zunanjega uspeha. Zaradi tega sem ji bila hvaležna, predvsem pa zato, ker mi je prek MAN-a rešila finančne težave. Hvaležnost sem ji pokazala tako, da sem jo angažirala kot knjigovodjo.

V primeru, da sem morala kakšno izmed finančnih operacij opraviti direktno v banki, sem jo pooblastila, da je imela prost dostop do mojega računa.

Kadar je prišla k meni, se je Mija ukvarjala z mojo pričesko in se trudila z darili, kot so zbirke šmink in lakov in njihovim nanašanjem na moj obraz in nohte; hotela je preprečiti, da bi zanemarila svojo ženstvenost. Prinašala mi je tudi pecivo in sadje in mi vsiljevala ženske revije. Včasih me je prepričevala, da bi morala živeti manj izolirano. Kot riba z ascendentom v raku je bila tako intuitivna, da me je objela, poljubila ali pobožala po laseh, še preden bi ji jaz na take sugestije karkoli zabrusila. Ker mi je manjkalo nežnosti, sem se takrat prepustila Miji. Enkrat je bila preveč utrujena, da bi me objemala, potem pa mi je rekla: »Greva en dan skupaj ven, ne more neka levinja v horoskopu svojega cesarstva graditi doma.«

Zavrelo je tisto, kar sem leta in leta potiskala na stran. Vrgla sem ji v obraz, da mi prav kot levinji ne ustreza, da bi se zaradi travme poniževala pred slabšimi od sebe in da bi bila neenakopravna, čeprav sem več vredna. Rekla sem ji, da je apdejtana, ne pa tudi apgrejtana. Zaključila sem s tem, da če me še enkrat poskuša prepričati, naj se vrnem v »resničnost«, zame najino prijateljstvo, na žalost, ne bo vredno niti piškavega lešnika več. Kakor mene so tudi Mijo pretresle moje besede, vendar jih ni komentirala. Niti takrat niti kasneje.

Odkar sem za izpovedovanje izgubila Mijo, sem se naključno zbližala z Robertom. Spoznala sem ga na začetku leta 2012, ujel me je v klepetalnici, ko sem na prošnjo podjetja preverjala opcije komaj narejene »interne klepetalnice za MAN-ove prve delničarje«. Ko sem delala, kar je uprava zahtevala od mene, še nisem aktivirala ukaza za nedostopnost drugim klepetalničarjem. Ko je Robert vstopil v omrežje, sem pomislila, da me MAN obvezuje tudi za to, zaradi plače, ki se je v teku ekonomske krize sicer zmanjšala. Ob vsakem padcu osebnega dohodka je prišla tudi obrazložitev. »Naša spletna stran ima 20 odstotkov svojih zunanjih delnic na Facebooku, katerega delnice so pretekli mesec, kakor je zapisano v priloženem obvestilu tehnološke borze Nasdaq, padle z 38 na 33 dolarjev za delnico, kar je približno 13,16 odstotka na MAN-ovo premoženje in 1,31 odstotka na vrednost delnice«, je bila obrazložitev znižanja plače za junij 2011, z 2925 evrov na nekaj več kot 2890 evrov. Lahko pojasnjevali, karkoli so hoteli, toda to je bilo še vedno več kot dovolj denarja.

Ko me je Robert drugič ujel v klepetalnici, mi je predlagal, naj obiščem nastop jazzovskega benda, v katerem igra saksofon. Nisem mu odgovorila. Ko me je naslednjič nagovarjal k jam sessionu svoje skupine, sem mu rekla, da nisem zmožna priti. Pomislil je, da ne maram glasbe, ki jo igra. Nisem dvomila, da niti on ne mara tiste, ki sem jo obešala na MAN. Vendar ker po tihem dogovoru drug z drugim nisva govorila o delu, je nadaljevanje najinega pogovora v klepetalnici teklo takole:

 

Ne morem ven, vendar ne zaradi tega, ker ne bi marala jazza.

Mogoče zate nisem dovolj zanimiv za prijateljstvo, a ti je neprijetno, da bi mi to povedala?

Ni to. Ne hodim ven. Ne samo takrat, kadar gre za koncerte.

Jaz ne grem nikoli ven.

 

Ko je poslušal glavni razlog za mojo odločitev, mi je tudi Robert svetoval, naj stopim iz stanovanja. Vendar je to naredil previdneje kot Mija svoj čas, veliko bolj kompromisno kot pa imperativno. Ko sem naštevala še druge razloge, zakaj ne hodim iz stanovanja, sem napisala tudi, da si ne želim novih travm, izkušenj, ki bi povzročile nove travmatične spomine.

»Nikoli nisem spadala v noben družbeni razred,« sem se kakor spuščena z verige razklepetala v klepetalnici: »Drugače od absolutne večine ljudi opažam, da za vsako dobro stvarjo stoji nekaj slabega. Na primer, cenim dobre glasbenike, vendar vem, da je za njihovim talenta pogosto goli nagon. To se seveda ne nanaša na tebe. Cenim horoskop, vendar le v smislu astrološke karte, ne tistih časopisnih neumnosti. Odkar lahko peljem življenje po lastnih pravilih, mi ni treba nikomur pojasnjevati ničesar, tebi pa pojasnjujem zato, ker si to želim sama. Takšno življenje je zame logična posledica, zgodaj zadeta tarča. Zdaj lahko opazujem svet, ki ga sama hočem, 'virtualni' svet, ki je, kakorkoli gledaš, veliko bolj čist in globlji od 'resničnega', banalnejšega in bolj neurejenega zunanjega, ki sem ga praktično izbrisala. Da ne govorim o tem, da ne vidim nobenega razloga, zakaj ne bi 'virtualnega' sveta imela tudi za resničnega. Tisto, kar mnogi, še vedno po inerciji, imenujejo za 'virtualno', je postalo osnova za sodobno življenje. Zato se tako lahko imenuje le z uporabo narekovajev.«

Tako je Robert ob Hansu, delavcu supermarketa Kaiser̕ s Tengelmann (KT), postal prvi moški v zadnjih osmih letih, o katerem sem razmišljala nekoliko več. KT-jevca sem spoznala, ko sem naročala hrano, pijačo in čistilna sredstva s spletne strani podjetja, kjer je delal. Kupnina za artikle je bila avtomatično nakazana z mojega elektronskega računa in prenesena na račun verige KT. Dokler se njihovi delavci niso naučili, da mi naročene in plačane artikle preprosto puščajo pred vrati in šele potem pozvonijo in odidejo, sem morala pojasnjevati, kako morajo izvesti predajo artiklov, da bi bili čim manj v stiku z menoj. Tako sem spoznala Hansa.

Rjav, bled in srednje rasti je bil videti kakor tipičen Bavarec, ki namesto naramnic nosi KT-jev delavski kombinezon. Bil je edini dostavljavec, zaposlen v tej verigi, s katerim mi je stik ugajal, in sem ga, včasih, ko sem ga videla prek programske opreme za videokontrolo, spustila v stanovanje in mu ponudila kavo. Čeprav sem hrepenela po pogovoru, mi je bila njegova molčečnost všeč, saj sem beg od zunanjega sveta imela tudi za beg pred praznimi besedami. Postavljala sem mu določena enostavna vprašanja, on pa je na kratko odgovarjal in me ni bremenil s povratnimi vprašanji. Če sva naključno prišla do tem samote, ljubezni ali seksa, je Hans umaknil pogled, nasprotno od Roberta, ki ni izgubljal časa, ko sem mu enkrat, v trudu, da bi pohvalila svoj način življenja, napisala: »Lahko ležim in se zbudim kadarkoli hočem, lahko sem tudi ves čas gola, če hočem.« Tako sem v najin klepet nehote vpeljala zgodbo o ljubljenju. Robert je omenjanje moje golote hotel izkoristiti za to, da bi pogovor napeljal v tej smeri, čeprav sem mu hitro vrnila, da ne izgubljam veliko časa zaradi seksa. Kot argumente sem mu navedla podatke z interneta, vendar tudi nekaj tistega, kar sem doživela sama: »Imela sem vsega nekaj partnerjev, seks je bil vedno poln bolečine in brez ljubezni. Bolj od kateregakoli moškega, s katerim sem bila, sem imela rada Bibico, mojo pudljico, ki je verjetno zaradi detonacije med bombardiranjem moje dežele umrla zaradi srčne kapi. Ne bom si omislila drugega ljubljenčka, saj bi s tem izdala mojega pokojnega otročka. In tudi, če bi naključno le našla partnerja – ljubezen ostaja, kolikor sem razumela, navadna mešanica nevrotrofina, oksitocina, serotonina in feniletilamina, ki spada k družini amfetaminov.«

Ne glede na moje zavračanje sva se na Robertov predlog začela pogovarjati po Skypu. Na začetku sem se počutila nekoliko zategnjeno, vendar sem bila sčasoma vse bolj sproščena. Morala sem si priznati, da vseeno potrebujem moškega. Robert je bil devica z ascendentom v škorpijonu in je imel v ascendentu Neptun, zato bi se z menoj verjetno razumel veliko bolje od Hansa, ki je bil tehtnica z ascendentom v biku. Res je, da je imel KT-jevec Saturn v ascendentu, kar je bilo dobro, vendar je njegov Saturn iz prve hiše grozil, da omrtviči žensko v meni. Ker je to padalo na mojo sedmo hišo, bi bilo vsako zbližanje z njim verjetno že vnaprej obsojeno na propad.

Tako Hans kakor Robert sta bila bleda, s svetlo rjavimi, razredčenimi lasmi na prečko, povprečnih in neizrazitih obrazov, kakor da bi bila sprana v pralnem stroju na nizki temperaturi. Razlikovala sta se po postavi in po načinu oblačenja: Robert je bil visok skoraj meter devetdeset in dve leti in skoraj dva meseca starejši od Hansa. Robertova podoba je bila izpita, roke pa tako tenke, da jih je poleti skrival v dolgih rokavih.

Če upoštevam vse, me je pritegnil z višino, ukvarjanjem z glasbo, odmerjeno molčečnostjo in empatijo, vendar tudi s karizmo nedotakljivega, ki mu jo je dal Skype. Rekel je, da so mu pri meni najbolj všeč doslednost, visoko čelo, kratki in naravni svetli lasje in rjave, »nekoliko otožne« oči, čeprav je cenil tudi moje velike bele prsi z velikimi, roza bradavicami.

Kadar je bil Robert pijan, sva se oba še bolj opajala, saj je postal nekoliko opolzek. Vendar sem se po cyberseksu počutila užaljeno, in čudilo me je, da mi je opolzkost lahko tako razvnela drobovje, posebej ker Robertov ud, kolikor sem lahko videla, v tistih trenutkih ni bil popolnoma otrdel. Mogoče mi je tudi zato uspelo, da se v zadnjem hipu vzdržim orgazma. Zame je bilo pomembno, da končam brez mentalne navezave do orgazma nekega tipa, s katerim sem komunicirala po Skypu. Drugače bi se navadila na takšen seks in se mogoče tudi zaljubila. Kaj naj potem? Zato sem vrhunce dosegala izključno po cyberseksu z Robertom. Ko sva izključila Skype, sem gledala pornografske filme na http://www.mature-sex.tv ali pa si pomagala z vibratorjem, ki sem ga naročila prav prek te mreže, z neke specializirane spletne strani.

Robert mi je priznal, da je zaradi alkohola preveč agresiven do žensk. Dodal je, da stanuje blizu pivnice Augustiner Bräustuben, ki se ji pogosto ne more upreti, potem pa mora vedno oditi v javno hišo ali pa meni govori umazanije po Skypu. Užaljena, da me je na kakršenkoli način, čeprav tudi nezavedno, primerjal s prostitutkami, sem pomislila, da bi prekinila stik. To sem storila naslednjič. Takrat sem prekinila zvezo. Tistega dne je bil Robert tako pijan, da so se mu zatikali tako jezik kakor možgani, zato do pogovora o seksu nisva niti prišla. Svojo jezo sem pri naslednjem virtualnem srečanju podkrepila tako, da sem rekla, da bom, če bo še naprej pil, morala pretrgati zvezo. Povedala sem mu tudi, da je alkohol uničil jetra mojemu očetu in zdravje moje mame, saj ji je skrb zanj izsesala vso energijo. To sem Robertu povedala 26. avgusta 2012, na njegov petinštirideseti rojstni dan. Proslavila sva ga tako, da sva zgladila nesoglasja in nesporazume z iskrenim pogovorom. Na koncu mi je Robert obljubil, da ne bo poskusil niti kapljice več in da nikoli več ne bo odšel v pivnico Augustiner.

Odkar je z menoj po Skypu komuniciral trezen, ja najin cyberseks postal pravo internetno ljubljenje. Oktobra mi je Robert začel omenjati otroke. Njegovo žalovanje za semenom, zapravljenim za cyberseks, namesto da bi ga dal v podmladek, je bilo neke vrste postkoitalna žalost. Pred Robertovim pritiskanjem na moje emocije sem se branila s podatki, ki sem jih pobrala v španski knjigi Imam pištolo, katere PDF sem snela z interneta leta 2009. V njej sem našla besede, ki so se mi zdele tako natančne, da se jih, kolikor mi je dopustila moja povprečna kastiljščina, prevedla v srbščino, in to v desetercu. Zapisala sem jih z velikimi črkami (Times New Roman Bold Italic 36), jih natisnila na laserskem tiskalniku na rumen paus papir formata A4 in ga potem zasteklila, dala v okvir in obesila na steno v dnevni sobi:

 

KAKO NESKONČEN JE INTERNET

IN KAKO MAJHEN JE POFUKANI SVET

 

Takole je bila videti zadnja elektronska pošta med Robertom in mano na temo potomstva:

»Vsak šesti otrok se rodi z bronhitisom. Trije odstotki novorojencev so mentalno zaostali. Nekaj manjši odstotek otrok umre v enem letu. Vsak stoti med porodom dobi shizofrenijo. Med 4,8 in 21,2 otroka na tisoč ima avtizem. Vsak 120. otrok se rodi s srčno hibo in vsak 200. z neko anomalijo kromosomov. Vsak 700. otrok ob rojstvu dobi Downov sindrom. Eden na 1000 otrok se rodi gluh, vsak 1200. pa s fragilnim X sindromom. Eden od 3000 ob rojstvu oslepi, eden na 8000 pa dobi kardiomiopatijo. Vsak 10.000. pride na svet z Edwardsovim sindromom, vsak 20.000. pa s Patauovim sindromom. Vsak 50.000. otrok se rodi z akondroplazijo. Glede na vse te stvari bi se otrok moral odločiti, da se bo rodil šele takrat, ko bo v materinem trebuhu postal polnoleten.«

»Mogoče je vse to res. Vem pa samo to, da si nikoli prej nisem želel imeti otroka z nekom, ki ga nikoli nisem videl v živo. In če bi se videla v živo, bi si ga mogoče zaželela tudi ti.«

Najprej sem pomislila, da me Robert z zadnjimi besedami zafrkava. Potem sem si zaželela, da bi si jih pojasnila tako, da jih je izgovoril zaradi tega, ker je nekoliko plašen (imel je Mars v dvanajsti hiši). Ko sem legla v posteljo, sem komaj zaspala: čeprav niso zvenele logično, so se me njegove besede dotaknile, kar me je nekoliko motilo.

Takoj ko sem se naslednjega dne okrog poldneva zbudila, sem pogrešala Roberta. Ob tem času dneva je odhajal na vaje. Vključila sem Googlovo karto, da bi preverila posnetek Mϋnchna, če je morebiti ažurirana po mojem zadnjem obhodu mesta na satelitu. Če je, imam teoretične možnosti, da vidim Robertovo visoko in suhljato postavo v kakšni trapasti srajci z dolgimi rokavi. Takoj bi ga prepoznala med stotinami ljudi, saj je bil edinstven.

Karta je bila ažurirana! Vseeno pa sem se zavedala, da so možnosti, da vidim Roberta, tolikšne, kolikršna je možnost, da spermatozoid postane človek. Ena proti štirideset milijonov, nekaj takega. Možnosti je še dodatno zmanjševalo dejstvo, da je bil obraz vsakega posnetega človeka zamegljen.

Počasi in brez velikih upov sem usmerila figurico pred hišico v Herdwegu, v kateri je imela vaje Robertova skupina. Nikogar nisem videla v tem mirnem delu Ascheima, Bogenhausna in Mϋnchna. Minute in minute sem gledala v Herdweg in osveževala stran v jalovem upanju, da bodo Googlovi digitalni kartografi prav takrat ažurirali digitalno karto Mϋnchna in da bom lahko videla mojega Roberta.

Natipkala sem naslov njegove zgradbe v ulici Landsberger. Pred belo trinadstropno hišo ni bilo nikogar, čeprav se je v okolici pod blagim soncem tu in tam pojavil kakšen človek. Zaželela sem si, da bi bila zraven tudi Robert in jaz. S figurico sem šla poleg tržnice Aladin in picerije Backma, po ulici Holzapfel, ki je prečila Landsbergerjevo in … neverjetno! Visok in vitek, v kričeče rdeči srajci z dolgimi rokavi, se je prikazal Robertov hrbet! Posnet je bil, kako vstopa v – pivnico Augustiner.

Na dnu satelitskega posnetka je pisalo, da je bil narejen septembra 2012. Takoj, ko sem se zbrala, sem Robertu poslala naslednje sporočilo:

»Na satelitu sem te videla, kako vstopaš v pivnico. Konec avgusta si mi obljubil, da ne boš več pil, posnetek pa je septembrski. Lagal si in med nama je končano. Vsak nadaljnji poskus, da se mi približaš, je zaman.«

Nisem več šla niti v spletno klepetalnico niti na Skype. V poštni predal na MAN-u so prihajale Robertove prošnje, da bi mi rad stvar pojasnil in naj mu oprostim. Vendar sem se že odločila in naredila undo. Začela sem brisati Robertova sporočila takoj, ko je prišlo kakšno novo. Toda počutila sem se slabo. Razpoloženje mi je popravljalo samo še delo.

Na novo sem pregledovala vse albume, ki sem jih prej shranila in jih razporejala po mesecih, saj sem morala po posvetovanju z Ulrichom Tosom do 31. decembra do desetih zvečer, kakor vsako leto, poleg tedenske in mesečne objaviti tudi letno top lestvico. Zadnja je v nasprotju s prvima dvema, ki sta imeli po deset hitov, štela sto največjih hitov v zadnjih dvanajstih mesecih.

Vstop v novo leto, ob poslušanju sveže letne lestvice, je bil najzanesljivejši novoletni ritual, ki sem ga lahko podarila sama sebi.

Okrog božiča sem imela zanimive sanje. Sanjala sem o Robertu, kako gre v gozd v uniformi gasilca in s čez ramena obešeno torbo. Sedel je v travo, z ramen snel torbo in jo odprl. Iz nje je vzel nekakšne falusoidne napravice za sofisticirano mučenje, kakršne bi lahko uporabljali tudi igralci v pornografskih filmih in nacisti. Potem je iz torbe vzel kockast prt in ga razprostrl po travi ter nanj položil najbolj sočen štrudelj iz bistroja Kreutzkamm, ki je bil v bližini moje zgradbe in v katerega sem hodila v prejšnjem življenju, ter najslajše bavarsko pivo Paulaner. Biba priteče na prt. Čeprav tega ne bi smela, se najprej s šapico, potem pa tudi z zobmi loti presladkega jogurtovega štrudlja. Robert pije pivo in jo šeška po riti, kjer zadrži prosto roko. Na njej se pojavijo izrastki v obliki škorpijonovih klešč, prsti pa mu izginejo. Ker slišim Bibo, kako cvili, v strahu vprašam Roberta, kaj počne. Mogoče bo kaj storil tudi meni? Govori nekaj, česar ne razumem. Ko se sliši njegov glas, Robert ne odpira ust, le smehlja se.

Naenkrat je pokrajina obkrožena z vse bolj naraslo Donavo temne barve. Po travi padajo bombe in petarde in slišijo se letala. Proti nama gre Hans, ki nosi kamero in jo postavi na travo. Z Bibo v naročju skočim izza njegovega hrbta. Bežimo pred Robertom ob vodi navzdol, vendar kamera na platnu mojih sanj namesto reke kaže travo, zemljo, detonacije in Robertove klešče. Fokus kamere je Hans očitno nastavil napačno, tako, da se mi trije in Donava ne vidimo. Vendar, če bi se vrnil, da bi to popravil, bo to usodno zanj in za naju. Hansa bo v primež dobil Robert, Biba in jaz pa se bova utopili v pobesneli in nevarni reki. Tukaj se, ob močnem drčanju Donave, sanje prekinjajo.

Počutila sem se obupno. Veliko lažje bi mi bilo, če bi imela čisto nočno moro, polno krvi: polovične more so bile bolj neprijetne, saj so imele nekakšno vez z realnostjo. Po drugi strani pa sem si morala priznati, da Roberta pogrešam. Toda nastopila sem preveč odrezavo do njega in ni bilo več upanja, da bi se karkoli spremenilo. Poleg tega, kakor da bi me sanje opozarjale, da bi morala bolj pogosto razmišljati o Hansu in se celo ob prvi priložnosti poskušati zbližati z njim. Kakorkoli, to je bilo preveč burnih izkušenj zame, tehtnica: na trenutke so se pojavljale misli, da se moram odjaviti iz življenja. Mogoče je bilo to posledica tega, ker sem imela v tistih dneh menstruacijo. Če ženskam, ki imajo redne spolne odnose, ta zmanjšuje spolno slo, jo meni povečuje. Mesečni ciklus je povečeval mojo zavest o celibatu in praktičnem nesmislu moje ženskosti. Da ne bi padla v popoln defetizem, sem se bodrila s pozitivnimi stranmi menstruacije: mesečnega obnavljanja, kakršnega moški nimajo in zaradi tega verjetno ženske živimo dlje. Takšne misli in ponovno navajanje na seroxat, ki mi ga je Mija zopet prinesla iz neke beograjske lekarne – čeprav nisva bili več tesni prijateljici, je bila še naprej moj knjigovodja in oseba, zadolžena, da mi prinaša določene stvari –, so občutno popravili moje razpoloženje dan ali dva pred novim letom.

Da bi 31. decembra 2012 lahko končala službeno tedensko, mesečno in letno lestvico, sem morala poslušati novi album Lifehausea, Almeria, in iz njega izbrati vsaj eno pesem. Vedela sem, da to ne bo trenutno edini hit z albuma, sluzasta Betwen the Raindrops. Balade so mi žugale, da se bo rodilo hrepenenje po zunanjem svetu, sentimentalnost pa ni prišla v poštev, glede na to, da sem si izbrala najbolj mirno in najbolj trdo vsakdanjost.

Poslušala sem Almerio. Poleg soulovsko bluesovskega glasu Jasona Wada a cappella sem zaslišala tudi zvonec na vratih. Kdo bi me lahko vznemirjal v tem trenutku?

S kontrolno palico sem vključila napravo za videonadzor. Svetloba pred vrati je bila tako slaba, da brez povečave figure človeka, ki je zvonil, nisem mogla ugotoviti, kdo je. In povečevalna funkcija na softverju je očitno odpovedala. Bil bi že čas, da si kupim novo opremo za videonadzor.

Spet sem zaslišala zvonec. Odkar sem se zaprla, nihče nikoli ni zvonil tako pozno. Stopila sem do vrat in pogledala skozi kukalo, vendar še vedno nisem mogla prepoznati obraza, ki sem ga videla skozi kukalo.

»Kaj želite?« sem odsekano vprašala.

»Prosim, da mi odpreš,« je rekel moški glas. »Novo leto je.«

Nisem prepoznala glasu, vendar sem našla povezavo z besedami, ki so bile izgovorjene. Spomnila sem se, da 31. decembra Kaiser̕ s Tangelmann nagrajuje potrošnike in da sem danes zjutraj na spletni strani KT-ja, ob ponudbi izdelkov v trenutni akciji, našla obvestilo, da bo sto njihovih najbolj zvestih strank v letu 2012 za novoletno noč dobilo darilni paket presenečenja, ki je sestavljen iz živilskih artiklov, tehničnih izdelkov in sredstev za osebno higieno. Če se ne bi spomnila, da sem lačna, verjetno ne bi niti pomislila na to, da bi odprla. V hladilniku sem vedno imela dovolj hrane, vendar bi lahko darilni paket vseboval tudi kakšno živilo, ki ga že dolgo nisem poskusila.

Spet sem pogledala skozi kukalo. Poškilila sem, da bi bolje videla. Človek, ki je zvonil, je bil podoben Hansu. Hitro sem potisnila kljuko navzdol in odrinila masivna češnjeva vrata: tečaji so zacvilili. Previdno sem ven pomolila glavo.

Človek je šele tedaj prižgal luč na hodniku.

Potem se je vzravnal. Zamežikala sem: to ni bil Hans.

»Jaz sem Robert, tvoj fant,« je rekel, obsijan s svetlobo.

****

Prevedel Jurij Hudolin