Dušan Čater

Tista, da piše Dušan Čater prozo za ljudi, ki sicer ne berejo oziroma ne bi brali, je itak že ponarodela, ampak kako bolje kot s to floskulo začeti zapis o knjigi, ki je v resnici bolj film kot mladinski roman ali kakor koli že bo to delo literarno-žanrsko in knjigotrško opredeljeno. Kot se je pred kratkim izkazalo v javni debati s švedskim pesnikom Larsom Gustafssonom , k temu hote ali nehote težijo mnogi avtorji, saj je urednik enega od prevodnih izborov njegove poezije menda želel dati zbirki naslov Pesmi za ljudi, ki ne berejo poezije, na kar je Gustafsson lakonično pripomnil, da so to tako ali tako mokre sanje vsakega pesnika. Sploh v Sloveniji, kjer je tako rekoč več piscev kot bralcev domače literature. Veliko poklicanih, malo izvoljenih, skratka. A da se čim prej vrnemo k naši prozi, bi veljalo citirati kar Charlesa Bukowskega, ki je izjavil, da piše poezijo takrat, ko mu primanjkuje inspiracije za prozo. In kot bomo pokazali, navdiha v tem romanu ni manjkalo.