Jelka Ciglenečki

Po enoglasnem mnenju kritikov Rubini odlično uspeva spajanje tako imenovane „visoke“ in „nizke“, žanrske literature. Kakršenkoli odnos že imamo do takih in podobnih delitev, priznati moramo, da je avtorica mojstrica jezika in sloga, ustvarjanja atmosfere, da se njeni teksti tako ali drugače sučejo okoli večnih tem in da je kljub močno prisotni avtorski noti oziroma izpovednosti ideološki naboj njenih del vse prej kot fanatičen. Nič človeškega ni absolutno. Zato vsako temo, ki se pojavi v njeni prozi – od ljubezni preko nacionalnega vprašanja do pričakovanja mesija – spremlja ironija.
Če na osnovi zapisanega poskušamo najti vplive in sorodnosti med Dino Rubino ter preostalo rusko literaturo, lahko omenimo tri najpomembnejše: Čehova, Dovlatova in psihološko prozo Jurija Trifonova. S Trifonovim Rubino zbližujejo mojstrski opisi vsakdana in psihologije medčloveških odnosov, v čemer še posebej izstopa prav Zgornja Maslovka. Z Dovlatovom jo družijo izpovednost in avtobiografskost proze, pa tudi tema emigracije in problema emigrantove mentalnosti. Tako kot v delih Dovlatova nastopa lik po imenu Dovlatov, ki je na las podoben avtorju, tudi med literarnimi osebami Rubine lahko srečamo njene bližnje, a gre pri vsem tem še vedno za fikcijo: „V mnogih mojih knjigah nastopajo moj mož, moji otroci, ampak to niso resnični ljudje, ampak literarne osebe. Gre preprosto za to, da njih najlažje upodabljam, saj jih poznam po dolgem in počez. Ampak govorijo pa vedno samo o tistem, kar se meni zdi potrebno, da jim položim na jezik.“ (Intervju Pisatelj je rentgen, ki presvetljuje vse.) Glede Čehova pa je pisateljica sama v več intervjujih dejala, da se je pri njem učila sloga, „oblikovanja povedi“ – in sicer ne na primeru njegovih literarnih del, ampak pisem. In v tem ni nič nenavadnega – v pismih človek o sebi, pa tudi o drugih, vedno govori „v svojem imenu“. Taka proza ne prenese laži, zlaganosti, pa tudi ne vzvišene patetike. Morda je prav v tem skrivnost popularnosti Dine Rubine, branosti in berljivosti njenih del.

Zgornja Maslovka je četrt Moskve, kjer so v Stalinovem času zgradili umetniško mestece. V enem izmed tamkajšnjih ateljejev živi skoraj stoletna kiparka skupaj s sedemdeset let mlajšim prijateljem Petjo. V zadnjih starkinih dnevih se izbruhi njene nenavadne energije spletejo v prepire in zaupnosti s Petjo, v spomine na razburkano dvajseto stoletje, ki ga je doživela v celoti, in na razmišljanja o umetnosti. Duhovit, včasih tudi otožen roman se odvija med ekscentričnimi boemi, med zaljubljencema, ki ju ločijo skoraj tri četrtine stoletja, govori pa o temah, ki zanimajo vsakogar – ljubezeni in smrti, govori o moči umetniškega pogleda, ki v svoji tišini in globjem vpogledu spregleda bedo vsakdanjosti. Tu je fascinacija nad generacijo, ki je preživela rusko 20. stoletje. Starke njeno dolgo življenje ne zlomi, da ji neverjetno preživetveno energijo, medtem ko vsakodnevne težave popolnoma zagrenijo Petjo. Ekstrovernost in introvertnost, toplota iz nekega drugega časa in sivina, dolgčas dezorientirane moskovske mladine.