Vlado Kreslin

Mazzini piše o najbolj intimnem, ki je hkrati najbolj univerzalno. Dobro je vedeti in prebrati, da drugi doživljajo in občutijo zelo podobno, če že ne enako, da se jim dogajajo iste krivice, samote in sramote, za katere misliš, da so samo tvoje in da je vsem drugim lažje. Hvala za to Osebno knjigo!

Vlado Kreslin, najslavnejši slovenski godec, ni le ustvarjalec prepoznavnih zvočnih pokrajin, ampak svojo rockersko intuicijo usmerja tudi v pisanje besedil. Le-ta se pod pritiskom melanholične intonacije in hkrati trdovratnega vztrajanja pri iskanju smisla v nesmiselnem svetu polagoma, čeprav ne vedno, spreminjajo v samostojne pesmi. V več kakor polovici tukaj objavljenih besedil ne gre namreč več za minljive songe, ki sploh ne zdržijo brez arhitekture zvokov. Gre za pristne lirične kristalizacije stanj, za katere pogosto sploh ni nujno, da nam v ušesih odmeva spremljajoča melodija, ki je nekatere od tukaj predstavljenih pesmi že katapultirala v orbito “ponarodelosti”. Vsi tisti, ki ste si zapomnili le negotovo raskavi bariton njegove legendarne “Črne kitare”, boste prijetno presenečeni. Kreslin namreč ponuja v tiho kontemplacijo in blaženo ugodje nekaj izrazito močnih pesmi, ki se jih ne bi sramoval še tako uresničeni pesnik papirja. Estradni tip pesniškega nastopanja, ki je doma v prostorih južno od Kolpe, Kreslin tukaj pogosto prav uspešno spaja z resignirano držo nemoči in intimne bolečine, ki ga dobro pozna slovenska mentaliteta. Rezultat je v najboljših pesmih globlji od dokumentarističnega posnetka stvarnosti, hkrati pa je tudi širši od zasilne besedne podpore za zvočno umetnino. Ko strmi v izginjajočo piramido ptičje jate nad bregovi Mure in ko mu glava izginja v trpkih meglicah primordialnega sveta, iz katerega je za vedno pregnan, četudi se vanj nenehno skuša vrniti, Vlado Kreslin v bistvu razkriva svoje metafizične karte: v urbanem svetu elektronike in sintetike zaznava pomanjkljivosti, ki jih niti svaljčice trave iz amsterdamskega parka ne morejo zakrpati, istočasno pa se zaveda, da je svet dedov, vihrajočih ciganskih konj na pol poti do neba in pristne povezanosti z veliko knjigo narave dokončno izgubljen. Iz meditativnih nihanj med obema svetovoma, pločniki sodobnosti in kolovozi preteklosti, je uspel Vlado Kreslin ustvariti nekaj nepozabnih lirskih dragotin. Ugasnite radio, pometite zgoščenke v predal in odprite knjigo.