Romana Podobnik

Režimi, ki so uporabljali taborišča (ali to še vedno počnejo), delujejo v vseh sistemih in časih na enakih načelih: poteptajo in razgradijo osebnost, jo spravijo na stopnjo živali, potem pa grobo ali prefinjeno nadomestijo izpraznjeni prostor jaza z drugim. Tako mora profesor-botanik ločevati suhe travne bilke od svežih, ker je za to visoko usposobljen. Predavati mora taboriščnikom o mediteranskem rastju; vsi si takrat zapomnijo njegov stavek, da je človeški organizem bolj podoben rastlinskemu kot živalskemu svetu. Simbolika vegetiranja je jasna; od destrukcije pelje pot samo še v priličenje nečemu drugemu. V izpraznjeni prostor stopi nekaj drugega, nekdo drug. Ko se zabriše razlika med podobo taboriščnika in tirana, med tistim, ki muči in je mučen, je blizu razplet zgodbe.