Aljoša Harlamov: “Zame je humor glavna prvina uporniškega in upornega odnosa do sveta.”

Aljošo Harlamova poznamo kot dolgoletnega urednika in kritika, predvsem pa izjemnega poznavalca žanra. Pri Založbi Goga je objavil svoj drugi roman, čisto svojevrstno in drugačno kriminalko, ki se suče okrog literarne druščine Krajnske čbelice, predvsem pa okrog življenja Franceta Prešerna. Temačno in skrivnostno ozračje Prešernove Ljubljane nas posrka v vrtinec dogodkov poletja 1835, ki izbruhnejo ob odkritju trupla mlade neznane ženske na nabrežju Ljubljanice. O romanu, žanru in Ljubljani tistega časa, smo z Aljošo spregovorili po knjižnem sejmu, na katerem je bila knjiga tudi premierno predstavljena in nadvse lepo sprejeta.

Dohtar in Povodni mož je zgodovinska kriminalka in hkrati predelava življenjske zgodbe Franceta Prešerna, našega največjega pesnika, ki v tvoji zgodbi postane osumljenec za umor mladega dekleta, ko se prebudi na nabrežju Ljubljanice ob njenem truplu. Kdaj si prvič dobil idejo za spoj žanra in romana o Prešernu? 

Idejo za zgodbo sem dobil, ko sva se pred desetimi leti z mlajšim bratom šalila, kaj so poleg Cankarjeve smrti največje teorije zarote v slovenski književnosti. Potem sem čisto resno okrog tega motiva zgradil celo zgodbo romana. V tistem času sem namreč ravno zaključil doktorat in premišljeval o tem, da bi poskusil živeti od pisanja. In zdelo se mi je, da bi bila lahko kriminalka tisti žanr, ki bi ga slovenske bralke in bralci najlažje posvojili. No, potem sem sredi načrtovanja knjige nepričakovano dobil službo na Cankarjevi založbi, čez nekaj mesecev pa je izšlo Jezero Tadeja Goloba. Po eni strani bi torej lahko rekli, da sem zamudil trenutek, po drugi strani pa je zdaj lažje priti do bralcev, ko so Golob, Demšar in Širok slovensko kriminalko postavili na literarni zemljevid. Pa v osmih letih dela na založbi sem se ogromno naučil in mislim, da je knjiga zaradi tega zdaj veliko boljša. 

Ko Prešerna aretirajo, sklene kupčijo s ti. Dunajčanom, Herr Wirtom, odposlancem z Dunaja, ki nadzoruje delo ljubljanske policije v preiskavi umora neznane ženske. Z njegovim likom se v tvojem delu odpira še politično-zgodovinska dimenzija. Jo lahko orišeš? 

Gre za zelo zapleten čas, ko se je po Evropi razvijala ideja o naciji in nacionalni državi. Prej so se ljudje identificirali s pokrajino, v kateri so živeli, zdaj pa se je zlasti pod vplivom intelektualcev razvijala jezikovna identiteta – da so ljudje, ki govorijo podoben jezik, nekakšno samosvoje ljudstvo, to je narod. Dohtar se ima v trenutku dogajanja zgodbe, leta 1835 – tako kot Prešeren najbrž v resnici – še vedno predvsem za Kranjca in mu je ideja nacionalnosti še precej eksotična. Čudi se ji, ker mu je recimo vzhodnoštajerska slovenščina, ki jo govori Stanko Vraz, zelo tuja. Ob tem pa se je Metternichov absolutizem še vedno bal tudi liberalne revolucije in Avstrijska država je zavrla vse reforme, ki jih je hotelo meščanstvo ali kmetje, izvajala močno cenzuro in nadzor. To je torej okvir, v katerega je postavljena napeta zgodba iskanja morilca. 

Zakaj si izbral točno tak moto svojega romana? 

Moto govori o nacionalističnem razumevanju zgodovine, ki je žal še vedno zelo pogosto v slovenski javnosti. Nekateri tako povsem resno trdijo, da je bila Karantanija »prva država Slovencev« in da je samostojna Slovenija rezultat tisočletnih sanj o nacionalni državi. V resnici pa so se šele v času, ki ga opisujem, začele pojavljati prve ideje o naciji in nacionalni državi. Prej so se govorci slovenščine identificirali z drugimi rečmi, ne z jezikom, ki so ga govorili večinoma doma. Tudi Prešeren. Zato niso mogli niti sanjati o nacionalni državi, saj »nacija« kot koncept še obstajala ni. Prešeren je poimenovanje Slovenec, slovensko uporabljal precej zmedeno, velikokrat kot sinonimno za Slovan, slovansko. Samoumevno se je imel za Kranjca – prebivalca Kranjske, med katerimi so bili tudi tisti, ki so doma govorili nemško.  

Poleg Prešerna v tvoji knjigi srečamo celotno literarno druščino Kranjske čbelice, Matijo Čopa, Andreja Smoleta, Miho Kastelica, pa tudi Jerneja Kopitarja in druge pomembne kulturnike tistega časa. Kako si jih “predelal” za namene svoje kriminalke?  

Že zelo dolgo čutim, da bi moral iti vsem tem ljudem prižgat svečko na grob. Za napeto zgodbo sem jih, se bojim, kar malo zlorabil. Prešeren jo je pravzaprav še najbolje odnesel. Značaji njegovih sodobnikov so sicer večinoma oblikovani po biografijah literarnih zgodovinarjev ter lastnih besedah, kolikor se jih je ohranilo. Ampak za to, da sem zgradil napeto in zabavno zgodbo, sem jih seveda po potrebi tudi prikrojil. Matija Čop je že bil hipohonder, Andrej Smole razuzdanec, Miha Kastelic vsiljiv, Jernej Kopitar pa oblasten, ampak z vsem sem izjemno – in upam, da smešno – pretiraval. Poleg tega je Smole deloma parodija kretena po imenu Andrew Tate, Miho Kastelica pa sem uporabil tudi za nekaj samoironičnih šal o urednikih.    

Ljubljana, ki jo slikaš v romanu, je umazana, smrdeča, zatohla in neprijazna prestolnica. Odlično ponazarja tudi utesnjenost in grozo, ki jo v romanu spriča dogodkov čuti glavni lik. Kako si zasnoval oziroma izpisal okolje, ki uokvirja tvojo pripoved?  

Sam najraje berem kriminalke, ki so tesno povezane z okoljem, v katerem se dogajajo. Kjer so zločin, glavni junak, osumljenci in vsi drugi elementi kulturno in družbeno natančno določeni in jih oblikuje svet, v katerem živijo. Posebno, ker imam ob napeti zgodbi rad tudi humor. Zato sem si v knjigi privoščil Ljubljano in Ljubljančane, med katerimi sicer živim že pol svojega življenja, ampak sem kot prišlek vseeno ohranil nekaj zdrave distance. Ker jo imam rad, sem do nje tudi kritičen. 

Ali je to, da si pisal o Prešernu, osebnosti, o kateri ima prav vsak neko slike in je obče poznana, vred z mnogimi miti in legendami o njenem življenju, bil plus ali neke vrste kreativna omejitev? 

Prešerna sem izbral tudi zato, ker je med vsemi slovenskimi umetniki najbolj prepoznaven. O njegovem življenju in delu se učimo že v osnovni šoli. Zato se mi je zdelo, da ga najlažje preoblikujem in parodiram, saj bodo bralke in bralci hitro prepoznali, kjer se moj Dohtar razlikuje od zgodovinske osebnosti Franceta Prešerna. Poleg tega sam najraje pišem tako, da zajemam iz resničnega življenja. In pravzaprav so čas, v katerem se moja zgodba dogaja, in ljudje, ki v njej nastopajo, že sami po sebi noro zanimivi. Konec koncev, če prav pomislim, si razen zapleta in nekaj posameznosti niti nisem veliko izmislil.   

Kako v romanu uporabljaš satirična orodja? Zakaj so pomembna? 

Moja knjiga se med drugim spogleduje z noir detektivko – in ironičen, satiričen, celo ciničen humor je glavna značilnost tega podžanra. Pa tudi sicer ne morem brez humorja. Zame je humor glavna prvina uporniškega in upornega odnosa do sveta. In tega zame pooseblja tudi Dohtar oziroma France Prešeren, ki je pogosto izzival takratne družabne in družbene norme.    

Na zanimiv in subtilen, a zelo ključen način v romanu naslavljaš usodo žensk tistega časa, ki niti slučajno niso uživale velike svobode – začenši s Prešernovo sestro. V tem smislu je tvoj roman tudi kritičen in angažiran (tu bi te prosila za komentar) 

Moj tretjeosebni pripovedovalec ves čas opazuje svet s sodobnimi očmi, zato je logično, da opozori tudi na vlogo žensk v takratni patriarhalni družbi, v kateri je bilo meščansko moralo nemogoče ločiti od katoliške. Ženske so bile predvsem »menjalno blago«, s katerimi so si družine kupovale ugled – in tudi vzgajane so bile v objekt občudovanja in v pridnost do moža. Relativno emancipirane so bile samo bogate vdove, pa še te seveda niso mogle delovati v javnosti. V romanu sem tako večinoma ostal zvest zgodovinski resnici. Dohtarju se sicer začne nekaj svitati, da njegov odnos do žensk tudi ni najbolj zgleden, ampak s tem nisem želel pretiravati. Iz zgodovine namreč vemo, kaj je po letu 1835, v katerega je postavljena moja zgodba, počel z Ano Jelovškovo.   

Kako se je lik Prešerna spreminjal skozi tvoje pisanje? Si že na začetku vedel, kam ga boš pripeljal? 

Dohtar – in cela zgodba z njim – je šel skozi različne faze preobrazbe. Pred desetimi leti, ko sem prvič zasnoval to zgodbo, je bil to precej drugačen lik od tistega, ki sem ga potem na novo zastavil lansko zimo. Končno podobo pa je dobil šele letos poleti med pisanjem. Čeprav namreč predhodno zelo natančno zasnujem zgodbo, je pisanje vseeno povsem nepredvidljivo in liki grejo tudi po svoje. Zato je Dohtar, kot ga lahko danes berejo bralci, povsem drugačen – mehkejši, manj ciničen, bolj plah. In zato je danes končni prizor zapisan povsem drugače kot v prvotni ideji, s katero se je začelo. Ampak to je tudi zato, ker sem se v desetih letih veliko naučil v delu z avtorji in menda tudi kaj zrastel kot človek. 

Kaj se tebi, kot poznavalcu žanra, zdi žanrska zakonitost ali pojav kriminalnih romanov, ki te najbolj fascinira? 

Kot sem že omenil, imam rad kriminalke, ki mi pred očmi zgradijo cel svet – London 20. stoletja Sherlocka Holmesa, Bruselj zadnjega desetletja v Praznini Mojce Širok … Zločin ni nikoli samo dejanje posameznega zločinca, ampak v njem odsevajo tudi družba, kultura, razred in politika … Poleg tega pa najbolj občudujem detektivke, ki spretno nastavljajo indice, preiskujejo alibije, zasledujejo dokaze, da lahko bralec skupaj z detektivom lovi zločinca. Ljubša mi je zgodba, iz katere lahko sam izluščim, kdo je bil, pa čeprav mi to uspe relativno hitro, od tiste, ki mi ne da nobene sledi in kjer je razrešitev primera odvisna od dejstva, ki ga bralec ne pozna. Eden glavnih čarov detektivke je v tem, da si lahko tudi bralka ali bralec v vlogi detektiva. Zato me ne bo motilo, če bodo dobri bralci hitro ugotovili, kdo in zakaj je zločinec v moji knjigi – če bodo kljub temu prebrali do konca, je to še vedno super.   

Komu bi priporočil svoj roman? 

Ljubiteljem kriminalk, ki jih pri nas vsekakor ni malo. Če se strinjajo z mojimi predhodnimi odgovori in imajo tudi sami rad kriminalke, kakršne imam jaz, potem je knjiga vsekakor za njih. Če pa ne, pa najbrž tudi nič hudega, če poskusijo kaj novega, heh.  

Kaj bi vprašal Prešerna, če bi imel časovni stroj in bi lahko odpotoval v preteklost? 

Prosil bi ga, če si lahko ogledam njegov proces pisanja. Res me zanima, ali bi se strinjal z besedami, ki sem mu jih položil v usta – da pisanje ni navdih, ampak delo. Mogoče je v tem več mene kot njega in je bil on v resnici večji romantik, kot je v moji knjigi.  

 

Knjiga je na voljo TUKAJ