Festivalski utrip: Reku reku skozi oči mednarodnih gostov

Intervju s tremi nastopajočimi na letošnjem Reku reku, ki s svojimi zgodbami dokazujejo, da je materni jezik polje svobode in sredstvo zbliževanja

Na letošnjem festivalu Reku reku so nas obiskali tudi mednarodni gostje – na drugem tematskem večeru z naslovom Nihče ne govori mojega jezika so se nam predstavili_e Maša Seničić iz Srbije, Nerea Ariznabaretta Izcue iz Baskije in Nyk de Vries iz Frizije. Njihov obisk je del mednarodnega projekta LIT-UP, v katerem sodeluje tudi Založba Goga – projekt si prizadeva uresničevati konkurenčne strategije za izboljšanje položaja manj razširjenih jezikov na globalnem knjižnem trgu. Po zaključku festivala smo vse tri avtorje povprašali o njihovih vtisih ter zgodbah, ki so jih izbrali_e za nastope.

FOTO: Lenart Lukšič

MAŠA SENIČIĆ

Ste objavljena pesnica, pišete pa tudi prozo, eseje in delate v filmu. Kako se vsi ti vidiki vašega dela prepletajo?

V vseh teh različnih medijih sta prisotna dva vidika mojega dela: raziskovanje in pisanje. Rekla bi, da sem si tako v akademskem kot umetniškem smislu oddahnila, ko sem prvič slišala za interdisciplinarnost – ali ni to najbolj naraven način za pristop k kateri koli temi? V tem smislu sem vedno čutila, da je ta »ločnica« med mojimi načini dela nekoliko umetna. Preprosto najdem najprimernejšo obliko za določeno temo, ki je neločljivo povezana s samo idejo.

Kaj najbolj navdihuje vašo poezijo?

Vsakdanji prostori, ki jih naseljujemo in ki jih očitno jemljemo za samoumevne; družinska dinamika in hierarhija; konformistično vedenje, večinoma med pripadniki (kar še vedno imenujemo) srednjega razredom.

Kako je sodelovanje v projektu LIT-UP pozitivno vplivalo na vaše dosedanje delo?

Pravzaprav prvič nastopam/sem del projekta! Vendar menim, da je precej pomembno dati več prostora manjšim jezikom, še posebej v svetu, kjer se moramo (tudi v tako premišljenih projektih) med seboj pogovarjati v angleščini. Ne morem si kaj, da ne bi opazil, da nas ta vedno prisotni jezik včasih kolonizira, in tako osvežujoče je med nastopom slišati neznane zvoke in besede.

Kaj je po vašem mnenju najboljši del pisateljskega poklica?

To, da je moje delo raziskovanje infrastrukture in pomenov jezika.

Katera tema vas trenutno zanima (morda za prihodnje pisateljske projekte)?

Veliko razmišljam o pojmu spomina – v doktorski disertaciji, pa tudi v pesniški knjigi, ki jo trenutno končujem. Natančneje, zanimajo me kraji spominjanja. V svoji disertaciji pišem o tem, kako kraji oblikujejo naše kolektivne identitete, ne glede na to, ali so fizični ali virtualni, v svoji knjigi pa se teme demence lotevam skozi babičino nezmožnost, da se spomni svojih vlog, svojih otrok in končno stanovanja, v katerem biva. Knjiga sama je zasnovana tako, da se občuti kot prostor, taktilni predmet, ki ga je treba raziskati.

Kakšni so vaši vtisi o festivalu Reku reku?

Lepo se mi zdi, da so domačini glavno občinstvo – ne, ker čutijo dolžnost, da podprejo pripovedovalce, bolj, ker dejansko iskreno čutijo njihove zgodbe. In so resnično predani poslušalci!

Nam zaupate več o zgodbi s katero ste nastopili na festivalu?

Nekaj ​​tednov sem preživela v Sloveniji in vprašanje, ali »ljudje znajo moj jezik«, mi je ves čas rojilo po glavi. Spoznala sem, da kot turist čutim nekakšno olajšanje, ker nikogar ne razumem, zato mi ni treba odgovarjati ali sodelovati pri čemer koli. Potem sem se spomnila, da sem enake občutke najmočneje čutila, ko sem pred nekaj leti kuhala na jahti, kupovala živila in pripravljala hrano – tri obroke na dan, za do deset ljudi, ki so govorili meni tuj jezik. Čoln ni bil tako velik, a sem se pogosto počutila osamljeno, saj sem bila sama v svojem jeziku. Ko so se moji delodajalci pogovarjali med seboj, sem preprosto zadremala; ko je iz njihovih ust prišla angleščina, sem skočila: iščejo mene. Seveda glavni element moje zgodbe ni bil ta poetični občutek, temveč dejstvo, da sem morala premagati svoj gnus do priprave rib in morskih sadežev, da sem dobila to službo, potem pa sem čez nekaj tednov spoznala, da so ribe edine, katerih vonj in prisotnost me dejansko spominjata na dom. Mislim, da se vsem zdi smešno, da sovražim ribe, ampak jaz sem otroštvo preživela ob morju in še zdaj jih ne morem jesti. Vendar sem na jahti ribe videla, otipala in vohala drugače. Počutila sem se, kot da končno govorim njihov jezik.

NEREA ARIZNABARETTA IZCUE

Ste pisateljica, delate pa tudi v gledališču. Ali ta dva vidika vašega dela vplivata drug na drugega?

Da, vplivata drug na drugega, čeprav ima vsak svoj jezik. Z drugimi besedami, pripovedovanje zgodbe v gledališču ni isto kot pisanje kratke zgodbe ali slikanice. V gledališču besedilo ne more povedati vsega, saj sicer igra ne bi dodala ničesar dodatnega; podvojilo bi besedilo; ista stvar bi bila povedana dvakrat. Enako se dogaja v slikanicah. Slike morajo sporočiti nekaj, česar besedilo ne omenja; na ta način je sporočilo popolno. In ko pišem ali pripovedujem zgodbo, se tudi sama spreminjam. Ko pišem, jo ​​ponavadi naredim bolj pripovedno, ko pa jo pripovedujem, ponavadi liki bolj komunicirajo, pripovedovalec pa manj.

Kaj najbolj cenite pri pripovedovanju zgodb, zlasti pri interakciji z občinstvom?

Povezava, ki jo je mogoče ustvariti, je zame najbolj dragocena. Čudovito je videti občinstvo, ki te pozorno spremlja, se vključi. Za trenutek je skupina ljudi v istem vesolju, vesolju pripovedovalca, ki ga ta želi deliti.

Kako je sodelovanje v projektu LIT-UP do sedaj pozitivno vplivalo na vaše delo?

Spoznavanje novih ljudi in to, da pridobiš neko prpeoznavnost, je vedno pozitivno za delo. Pripovedovanje v angleščini širi obzorja, sodelovanje na festivalu v tujini v okviru projekta, ki podpira manjšinske jezike, pa je določen prestiž.

Kaj je po vašem mnenju najboljše pri tem, da si pisatelj?

Da lahko ustvariš svoje lastno vesolje. Zagotovo vesolje, ki ga navdihujejo drugi in nosi nekaj nas samih, včasih pa ta stvaritev preseneti celo samo pisateljico. Biti presenečen pomeni, da si še naprej radoveden glede življenja.

Katera tema vas trenutno zanima (morda za prihodnje projekte)?

Privlači me več tem … skupna mitologija, kot so morske deklice in liki, povezani z naravo, ali kako žalujemo za izgubo v družbi, ki se oddaljuje od duhovnega, kako družba in feminizem dojemata materinstvo, odnos do moči, privilegijev in neenakosti, strah pred konfliktom, ko je ta lahko dober za evolucijo, in utrujenost od gledanja, kako so ženske še naprej zlorabljene in poniževane. Rada bi spregovorila o pomanjkanju zavezanosti družbe, da bi to spremenila, in o sovraštvu, ki ga to ustvarja. Kot lahko vidite, je v igri veliko tem … Nisem še prepričana, za katero se bom odločila …

Kakšni so vaši vtisi o festivalu Reku reku?

To je festival, kjer lahko vdihnete bližino in raznolikost avtorjev. Uživala sem v poslušanju različnih perspektiv na določeno temo: slišali smo filozofske ali politične refleksije, osebne izkušnje, bolj nadrealistične zgodbe ter fikcijske in fantazijske zgodbe. To festival bogati, občinstvo preseneča, dejstvo, da so nastopi kratki, pa naredi festival dinamičen. Všeč mi je bilo tudi to, da se Reku Reku odvija tudi na mesečni ravni in na drugih prizoriščih ter da se konec avgusta za en dan na festivala združijo najboljši dosedanji avtorji oziroma pripovedovalci zgodb.

O čem ste pripovedovali na Reku reku?

Tema večera je bila »Nihče ne govori mojega jezika« in spomnila sem se zgodbe, ki sem jo napisala o bitju, ki ne najde svojega mesta, ki nima mesta v svetu, kjer se je rodilo. Gre za metaforo o tem, da si zvest samemu sebi, tudi ko je vse proti tebi, za zgodbo o preobrazbi in iskanju identitete. Zgodba govori o sončnem žarku, ki je drugačen; ni raven in rumen kot drugi, ampak menja veliko barv in oblik. Zato ga sonce, njegova mati, postavi med kamen in nakovalo in mu reče, da se mora odločiti, da bo kot vsi drugi, sicer bo moral za vedno oditi. »Rayito«, drugačen sončni žarek, se odloči oditi in doživi pot preobrazbe, ki ga pripelje do tega, da postane »Aurora«, prvi severni sij. Zato ta zgodba govori o tem, kako lahko obramba jezika ali načina izražanja, ki ga nihče ne razume, ustvari način bivanja in razumevanja življenja, nečesa resnično lepega in čarobnega.

NYK DE VRIES

Ste pisatelj in glasbenik. Kako spajate ti dve poslanstvi v svoji umetnosti?

Kot pisatelj dodajam glasbo k svojemu pisanju, tako v živo kot na albumih, ki jih ustvarjam (glej povezavo spodaj do “Hoeveel woorden” na Spotify). To ustvarja dodatno vzdušje in naredi moje pisanje bolj dostopno ljudem, ki morda ne berejo pogosto proze ali poezije, kot na primer ljudje v mestu na Friziji, kjer sem odraščal. Pomembno mi je, da dosežem tudi ljudi, ki morda niso tako zainteresirani.

Znani ste po svojih kratkih zgodbah—kako običajno dobite ideje zanje?

Mnoge zgodbe izhajajo iz nesoglasij, iz konflikta. Na primer, če se s kom sprem. Ali ko nekdo izrazi mnenje, za katerega menim, da je napačno. Zgodba (ali pesem) je, mogoče bi lahko rekli, izražanje tega ali način predelave tega. Včasih v zgodbi nesoglasje sploh ni več v ospredju, a duh ali sled konflikta je še vedno nekje v ozadju.

Kako je sodelovanje v projektu LIT-UP pozitivno vplivalo na vaše delo?

Ko nastopam v tujini, sem prisiljen k razmisleku o relevantnosti svojega pisanja zunaj lastnega konteksta. Tako pridem do bistva svojega dela, ki ima, upam, pomen, ki presega mojo osebno sfero. To izostri moj fokus, zjasni mi pogled. Poleg tega je čudovito, da se z mojim delom seznanijo tudi ljudje zunaj mojega govornega območja.

Kaj je po vašem mnenju najboljši del pisanja?

Najboljše pri pisanju je po mojem mnenju to, da lahko povežeš na videz ločene svetove. Na primer: v svojem najnovejšem romanu »De Baptisten / Baptisti« povezujem svoje podeželsko frizijske ozadje z gentrificiranim Amsterdamom, kjer zdaj živim. Nekatera mnenja ljudi na obeh območjih so diametralno nasprotna. V romanu sem lahko pokazal, da imajo mnoga mnenja in občutki pravzaprav isti izvir.

Kakšni so vaši vtisi festivala Reku reku?

Takoj me je očarala čudovita lokacija, kjer je potekal – terasa pred knjigarno in kavarno Goga. Intimno vzdušje je pripovedovalcem omogočilo, da so bili samozavestni na odru, občinstvo pa je bilo osredotočeno. Še posebej sta me navdušila humor in želja po pripovedovanju zgodb. Zelo sem užival, tudi tisti večer, ko sem sam nastopil skupaj s kolegi pisatelji iz Srbije, Hrvaške in Baskije.

Nam lahko poveste več o zgodbi, ki ste jo predstavili na festivalu?

Na festivalu sem predstavil štiri kratke zgodbe. V mojem delu – kot sem že omenil – konflikt včasih vodi do  vpogleda ali povezave. V moji kratki zgodbi “Starting” recimo, prepir, na presenečenje protagonista, vodi do nečesa novega, kar prepira sicer ne reši, ampak mu da nekakšen preobrat.

 

 

 

Dogodek na katerem so nastopili vsi trije avtorji si bo možno ogledati tudi na videoposnetku na našem YouTube kanalu. Dogodek Nihče ne govori mojega jezika sta sofinancirali Evropska unija in Yurena jezikovna šola, festival Reku reku pa poteka ob podpori Javne agencije za knjigo Republike Slovenije in občine Novo mesto.