Knjiga o življenju ene največjih Slovenk: Intervju z Žigo Valetičem in Heleno Zemljič

Še pred koncem poletja je pri naši založbi izšla obsežna biografska knjiga o Manci Košir, ki na več kot petsto straneh prinaša ključne vpoglede v njeno delo in videnje sveta skozi vsa leta udejstvovanja na mnogih področjih, tako v kulturi, kot v politiki. Manca Košir je s svojim delom zaznamovala slovenski prostor bolj kot si morda predstavljamo, pravi urednik Žiga Valetič, ki je knjigo tudi sestavil iz zapisov iz Mančine zapuščine. Ob izidu smo se o knjigi pogovarjali z njim in z urednico Heleno Zemljič – oba urednika sta namreč v tandemu z ogromno predanosti pripravljala knjigo, ki je zdaj na voljo slovenskim bralkam in bralcem in je že požela ogromno navdušenja. Vabljeni k branju spodnjega intervjuja in k nakupu knjige.

Naslovnica: Arhiv MNSZS

Žiga, si skrbnik zapuščine Mance Košir, pričujočo knjigo pa si sestavil iz Mančinih avtobiografskih zapisov, ki si jih našel na njenem računalniku. Pred smrtjo ti je naročila, da sestaviš knjigo o njenem življenju. Kaj je sledilo? Kako si se lotil tega zelo obsežnega projekta?

ŽIGA: Za osnovno strukturo knjige sem se odločil sam, vedel sem, da bo šlo za sestavljanko Mančinih pisanih besedil, ki so nastajala dolgo, petdeset let, za razne medije, knjige in kolumne. Kmalu sem prepoznal, da bodo vmes tudi vrzeli, kjer bo treba malo kontekstualizirati celotno pripoved, ugotovil sem, da bom moral to narediti jaz. Manca mi je sicer rekla, naj sam napišem knjigo o njenem življenju, ampak po pregledu njenih besedil sem videl, da je že sama ogromno reflektirala svoje življenje in mislim, da se je zelo zgledovala po slovenski avtobiografski prozi. Lojze Kovačič, Marjan Rožanc, Vitomil Zupan, to so čisti vrhunci slovenske literature. Ni se pa za časa življenja lotila takega avtobiografskega pisanja oziroma je to počela po koščkih. In ko sem vse te koščke odkril, sem ugotovil, da ni človeka pod soncem, ki bi to zapisal bolje kot ona. Sem pa vmes dodal kratka avtorska besedila, pri čemer sem se trudil, da je moje naracije čim manj. Ko sva začela sodelovati s Heleno, pa sem ji rekel, da bom sprejel vse, kar bo ona predlagala.

HELENA: Jaz sem pa že prvič, ko sem brala Žigin tekst, opazila, da imamo pred seboj nekaj zelo literarnega, Manca je imela namreč zelo komunikativen stil, ker so bila besedila, iz katerih je zložena ta knjiga, pisana v kontekstih, ki so k temu klicali. Ampak brala so se kot avtofikcijski roman, ne le avtobiografija. Če bi se Manca lotila avtobiografije, bi jo pisala drugače, ona ni pisala le o sebi, ampak o raznih temah, njeno življenje pa je bilo zgolj podlaga za njih, zato se v resnici ta knjiga bere kot roman. Ko je Žiga vse zapise zložil v pravo zaporedje, ki ni zgolj časovno, Manco spremljamo kot junakinjo. Kar pa je v tej knjigi še bolje, kot če bi Manca sama pisala avtobiografijo, pa je, da so vsi zapisi iz različnih obdobij, ker so nastajali skozi čas. Zato si Manca včasih tudi nasprotuje, čeprav je imela vselej iste vrednote, ampak linija, ki jo spremljamo, je tako zanimiva, ker ne more nastati v enem statičnem trenutku.

Katere Mančine življenjske vrednote se najbolj zrcalijo v tej knjigi?

ŽIGA: Konsistentnost njenih vrednot se mi zdi zelo pomembna ravno za premislek celotnega obdobja od konca druge svetovne vojne pa do leta 2024 – govorimo o petinsedemdesetih letih, ko se je svet spreminjal na mnoge načine. Manca se je rodila v začetku socializma, vmes se je krstila, imela je cel spekter nekih vlog, ampak njene vrednote se niso spremenile. To so na primer ljubezen, človečnost, iskrenost, empatija, odprtost. To so neke obče človeške vrednote, ki presegajo civilizacijo, kulturo, družbo. Ravno zaradi tega je Manca dober romaneskni lik, ker odseva vse mogoče. S krstom v odrasli dobi je na primer sprejela krščanstvo, ampak so jo hkrati zanimale vse veroizpovedi in duhovna sporočila, imela pa je tudi kritičen odnos do Cerkve ter hkrati veliko spoštovanje do Jezusa.

Manca je odprto pisala o svojem življenju in tudi svoji družini.

ŽIGA: Ja in to je bilo takrat nekaj skrajno pogumnega, slovenske ženske so se na to odzvale burno in zelo pozitivno, ker so končno dobile glas, ki se je upal izpostaviti v vsej ranljivosti, in ta njena ranljivost se je kazala skozi njeno celo življenje.

Helena, prej si omenila, da so Mančini zapisi razvrščeni v petindvajset poglavij po temah. Kje si kot urednica posegla v teh petsto odlomkov, ki so zdaj v knjigi in kaj sta z Žigo rezala?

HELENA: Posebnost te knjige je, da sva z Žigo oba urednika, čeprav je on tudi avtor. Jaz sem mu popolnoma zaupala, on je namreč prebral vseh dva tisoč datotek, iz katerih je nato prišlo teh petsto odlomkov. Skozi delo sva ugotovila, da je edini kriterij za vključitev v knjigo to, da je tekst avtobiografski. Manca je na primer ogromno pisala o novinarstvu, to zelo cenim, ampak niso bili vsi ti zapisi primerni za v knjigo, ker so bili zelo strokovni in tehnični, vezani na novinarska načela in tako naprej. Njeno novinarsko delo si morda zasluži posebno publikacijo ali knjigo, ker gre za zgodovinska dejstva ki presegajo Manco.

Manca je bila pionirka na mnogih področjih, Žiga, na predstavitvi romana v Novem mestu si omenil, kako zelo je bila ves čas vpletena v slovensko politiko. Kje v knjigi je največje presečišče intimnega in javnega? Ves čas je pisala o svojem intimnem življenju, po drugi strani pa se je udejstvovala tudi v politiki.

ŽIGA: Mogoče v njenih pismih in kolumnah, kar je vse prešlo v knjige. Če se še malo navežem na Heleno … Ko sem pregledoval Mančino zapuščino, sem sestavljal štiri knjige hkrati, ta je zgolj ena od njih, je pa ključna. Manca je na primer napisala vrhunsko novinarsko knjigo Surovi čas medijev. Njene eseje sem zbral v drugo knjigo, ki bo še izšla, v tej knjigi pa je v ospredju res avtobiografski vidik. Stvar, ki me je najbolj motivirala, je bila Helenina izjava, da se vsi ti zapisi berejo kot roman. Roman ima vedno praznine – bralka in bralec morata sodelovati in jih zapolniti. Asociativno branje je zato v tej knjigi zelo prisotno in zato to ni klasična biografija, ker ne skuša podajati življenja čisto enoznačno. O Mančinem življenju lahko veš dejstva, lahko bereš o njej na Wikipediii, ampak to ni enako, kot če se poglobiš v to knjigo.

Kaj pa si črtal? Kako si se počutil ob tem, verjetno si se moral kot njen prijatelj v fazi krčenja knjige tudi malo odmakniti in zavzeti povsem uredniško stališče? Si občutil to dvojno vlogo?

ŽIGA: V zadnji fazi dela sem se moral res distancirati od vsega. V zadnjem koraku sem knjigo celo skrajšal za več kot petdeset strani. In ta korak se mi zdi najbolj pomemben. Poznam filme, ki jih niso dovolj porezali, romane, ki so predolgi. Ta korak je bil zahteven tudi za Heleno in za oblikovalca Jurija. Ampak na koncu sem bil ravno zato popolnoma miren, ko je šla knjiga v tisk.

HELENA: Jaz sem bila v drugi vlogi, zame je bilo vse o Manci novo, in ko si zunanji opazovalec in osebe ne poznaš, imaš drugačen pristop. Ko pišeš o nekom, ki ga poznaš, morda prehitro meniš, da vsi vejo vse podatke in vse podrobnosti, o katerih berejo, ampak bralcem je treba dati kontekst, saj ne vedo nujno vsi vsega o Mančinem življenju. Kot urednik moraš gradivo preučiti velikokrat, ker vsebuje toliko informacij.

Kaj zna najbolj presenetiti bralke in bralce te knjige? Je v njej kaj, česar prej slovenska javnost še ni vedela o Manci?

HELENA: Na kakšnih delih bi morda koga zamikalo, da bi cenzuriral, kar je napisala o sami sebi – včasih si nasprotuje, najprej trdi eno, nato drugo. Ampak ta njena protislovja so zame najbolj dragocena v tej knjigi. Mance nismo želeli predstaviti drugače, kot se je že sama.

ŽIGA: Mislim, da večina ljudi pozna kakšnih dvajset do trideset odstotkov tega, kar je Manca počela. Nekateri so jo spremljali samo kot igralko, drugi kot slovensko Oprah Winfrey, nekateri v zvezi s hospicem. Ampak po vseh dosežkih je to zame ena največjih Slovenk. Bil sem njen prijatelj, ampak tudi jaz nisem vedel veliko stvari, ki so v knjigi napisane. Ko sem bral njene zapise, sem imel občutek, da je ona vedno vedela, kaj je nekoč že povedala ali napisala, ni se veliko ponavljala, stalno se je dopolnjevala. Dopolnjevala je svoje nekdanje tekste, kot da bi igrala šahovsko partijo s slovenskimi mediji in slovensko javnostjo oziroma s pisano besedo v javnem prostoru. Kot da bi računala, da bo to nekega dne nekdo sestavil v celoto.

V katerih fazah dela pa si se najbolj naslonil na Heleno?

ŽIGA: Težko rečem, šlo je za čisto zaupanje. In če sem iskren, bi težje vzpostavil zaupanje do moškega urednika, ker je to tako močna ženska zgodba. Zato nekih pogledov tudi jaz ne razumem. In tu je bilo zelo dragoceno Helenino oko.

HELENA: Med seboj sva si postavljala tudi vprašanja. Ko si enkrat postaviš etično vprašanje, kakšno knjigo želiš narediti in kaj želiš sporočiti, so vsa ostala vprašanja sekundarna, ker veš, kaj boš zasledoval in kaj boš delal.

Zdi se mi, da velikokrat radi posegamo po avtobiografskih pripovedih, ker morda iščemo neko usmeritev, kako živeti. Manci je bila zelo pomembna skupnost, ta obsega tudi bralce te knjige, se vama zdi, da jo bodo lahko brali celo kot nek priročnik za dobro življenje oziroma zgodbo o tem, kako vztrajati in ustvarjati in delati dobro?

ŽIGA: Mislim, da je bil ves Mančin razvoj, da so bili vsi njeni dosežki, v osnovi povezani z literaturo, da je bila literatura njen resnični temelj. Brala je vse življenje. To je bilo po mojem tisto, kar je dalo Manci etično držo za vse življenje, in imela je veliko vzponov in padcev. Dobila je hude lekcije. Mislim, da je zato bila literatura tudi njena največja zapuščina za vse nas, ki beremo v slovenščini. 5. marca naslednje leto, na Mančin rojstni dan, bomo zato prvič poskusili organizirati slovenski dan branja. To je tisto, kar tudi v tej knjigi vidimo kot neizmerno močno, in ja, njena zgodba prinaša mnoge modrosti.

HELENA: Preden sem sploh slišala za to knjigo, sem se nekoč pogovarjala z Natašo Kramberger, ki mi je povedala, da je Manca oboževala njene knjige. In ko sem jo prebrala, mi je to postalo logično, kajti obe, Nataša in Manca, govorita o skupnosti. Bistveno je, da se gradijo skupnosti, in kar je Manca počela, je povezano s skupnostjo, z združevanjem žensk. Knjižni molji nismo le doma, ampak v družbi. Posledice Mančinega dela na tem področju čutijo celo tisti, ki ne vedo, kdo je Manca. Karkoli v zvezi s knjigami v Sloveniji je na neki točki povezano z njo.

Žiga, kaj pa naslov knjige?

ŽIGA: To je bil stavek iz nekega Mančinega eseja za Novo revijo. Takoj sem vedel, da je to to. Naslov mora biti večplasten. Pri tem naslovu je Jaz pisan z veliko začetnico. To je lahko božanski jaz, lahko pa je to naslovljeno na družbo: manj kot je mene, bolj sem del družbe, bolj doprinesem tudi vsem drugim. Mislim, da se lahko ta naslov razume na več načinov, in tako je naslove tudi treba zbirati. To, da vsak vidi nekaj po svoje: to je potem mogoče lahko umetnost.

Knjigo Manj je mene, bolj sem Jaz lahko naročite TUKAJ.