Maša Jelušič: »Kriminalke največ beremo ženske, zato je morda čas, da začnemo pisati o zločinih, ki jih raziskujejo ženske.«

1. Kakšno je bilo tvoje prvo srečanje z žanrom, zakaj te privlačijo kriminalke?

Zagotovo je bilo moje prvo srečanje z žanrom povezano z Agatho Christie in z mojo mamo, ki jo je oboževala, doma imamo še vedno njene prve prevode v slovenščino. Pri enajstih letih, ko sem začela prebirati te knjige, sva se z mamo, ki jih je vse že poznala, igrali igro, kjer sem morala ugibati, kdo je zločinec. Zato imam še danes najraje kriminalke kjer moram ves čas ugibati, kdo je krivec.

2. Profesor je končno mrtev je prvi del sage, v katerem prvič spoznamo kriminalno inšpektorico Katjušo Jakopič, ki je najpomembnejši lik te knjige. Kako si si jo zamislila, zakaj si se odločila, da bo ženska, vendarle gre za poklic, ki ga stereotipno hitreje povezujemo z moškimi?

Preberem večino slovenskih kriminalk in veliko tujih, ampak do sedaj nisem zasledila veliko žensk preiskovalk, kriminalistk. Največ zločinov naredijo moški, zato je po nekih kriminalnih teorijah bolj logično, da zločine preiskujejo moški, meni pa se zdi najbolj zanimivo pisati o ženski kriminalistki, ker me zanima, kako ženske doživljamo nasilje, kako se odzivamo na zločine. Katjušo na začetku spoznamo ravno v hipu, ko okreva po poskusu naklepnega umora. Kriminalke največ beremo ženske, zato je morda čas, da začnemo pisati o zločinih, ki jih raziskujejo ženske.

3. Si imela med pisanjem te knjige že narejen načrt za naslednji del?

Ja. Nekatere stvari že zdaj jasno vem. Ampak na začetku me vselej pritegne vprašanje, zakaj je nekdo storil nek zločin. Šele potem se lotim likov, nekateri se kar pojavijo. Ampak trije liki v knjigi, Katjuša in njena pomočnika, so bolj premišljeni, že od začetka sem imela v glavi nek lok njihovega razvoja. Morda se mi vidi, da sem znanstvenica, moj um je zelo strukturiran, vse želim vedeti vnaprej. Katjušina, Zofijina in Rokova zgodba ima v planu velik preobrat.

4. Kako bi opisala Katjušo? Kakšen lik je?

Katjušo sem najbolj spoznavala skozi odzive bralcev in bralk. Niso bili točno takšni, kot sem si jih zamislila. Nekatere lastnosti, ki so jih pri njej bralci zaznali, sem v zadnji verziji teksta še poglobila. Ona je inteligentna in zadržana. V sebi ves čas premleva stvari, ni tako odprta kot Zofija, ni odprta knjiga. S tem sem se spopadala predvsem zato, ker sem dvomila ali sem razkrila premalo o njenem notranjem življenju. Več o Katjušini osebni zgodbi bomo izvedeli v naslednjem romanu.

5. Tvoja kriminalka je proceduralna kriminalka, v njej pa se dotikaš zelo pereče teme nasilja nad ženskami. Kako je ta tematika vstopila v tvoje pisanje?

Osrednja tema moje knjige je nasilje nad ženskami, v njej odpiram več različnih razprav o tej problematiki, ki jo nameravam raziskovati še naprej. Zanima me nevidno nasilje nad ženskami, saj živimo v popolnoma moškem svetu. Pri pisanju knjige me je zanimala tudi vloga žensk v kazensko-pravnem prostoru. Zanima me, na primer, kako se spopadati z nasiljem na vsakodnevni ravni, z otipavanjem, požvižgavanjem, nadlegovanjem v javnosti.

6. Med raziskovanjem za roman si sodelovala z več strokovnjaki in strokovnjakinjami. Kam vse si se obrnila po strokovno znanje?

Preden sem si sploh drznila karkoli napisati sem prebrala knjigo Kriminologija in nekaj kriminalističnih priročnikov, moj pristop je bil zelo znanstven. Šla sem tudi na policijsko postajo Moste, na Inštitut na kriminologijo, kjer sem se posvetovala  z Draganom Petrovcem in Mojco Plesničar. Zelo, zelo pa mi je pomagalo društvo kriminalistov Slovenije, njegov predsednik Damjan Apollonio, je knjigo celo prebral in popravil nekaj neskladnosti. Nek pisatelj je dejal, da je raziskave vedno za en meter knjig, kar pa ostane v tvoji knjigi je le majhen drobec. Imela sem tudi svetovalko, ki se ukvarja s seksološkimi temami in mi je svetovala glede delov, v katerih pišem o pornografiji, dala mi je zelo zanimive uvide. Pogovarjala  pa sem tudi s prijateljico zdravnico in z odvetnikom. Zgodbo sem nato seveda prilagodila potrebam fikcije.

7. Si zelo strastna bralka žanra, v Konzorciju vodiš bralni klub kriminalk. Ali obstajajo kakšne specifične značilnosti slovenskega kriminalnega žanra?

Marcel Štefančič je pred leti v  knjigi Patricie Highsmith popisal neke skupne značilnosti slovenskih kriminalk: umor odkrije čistilka, isto stvar povedo večkrat, voda vedno spere prstne odtise etc. Tudi knjiga Memento umori ima veliko zanimivih uvidov o trendih slovenskih in tujih kriminalk. Mislim, da se dandanes v kriminalkah večkrat kot prej pojavljajo ženski liki, to je trend, del ženskega gibanja, pogoste pa so tudi druge družbeno angažirane teme. Pri nas morda nimamo kakšnega bolj visokoliterarnega žanra, morda je to moja želja, mislim, da imamo v Sloveniji toliko izjemnih pisateljev in pisateljic: želim si, da bi kdo izmed njih napisal čisti žanr, ki pa bi imel lastnosti visoke literature.

8. Imaš poleg Agathe Christie še kakšne literarne vzornice in vzornike kriminalnega žanra?

Minette Walters  in J.K. Rowling. Preberem čisto vse. Edino kar mi ni toliko zanimivo so zelo nasilne kriminalke, ni mi na primer toliko blizu Jo Nesbo. Ki pa je v živo nadvse simpatičen. Spoznala sem ga pred kratkim, ko sem kot gostja nastopila na Thrillerfestu v Beogradu.

9. Ustaviva se še malo pri likih – že ko odpremo knjigo nas preseneti narisana skica hiše ob progi, v kateri se zgodi umor. Zanimivo mi je, da v romanu podrobno predstaviš vse stanovalce in stanovalke te hiše, ki so si med sabo zelo različni, po starosti, po družbenem statusu in še mnogih drugih lastnostih. Kako si izdelala tako prepričljivo sliko ene takšne skupnosti sosedov?

Zelo imam rada ljudi, zelo rada jih poslušam. Zato mi ni težko zasnovati likov, ker so vsi neka zmes resničnih oseb. Ko začneš pisati, lik kar zaživi, vse njegove lastnosti kar priletijo skupaj. Za nekatere like si marsikaj tudi zabeležim, čeprav to ne konča v romanu, ker tako lažje ne napišem nečesa, kar res ne bi ustrezalo temu liku.

10. Si imela več verzij konca, več potencialnih razpletov tega umora? V knjigi namreč večkrat speljuješ bralko na napačno sled.

Ves čas sem vedela kdo in zakaj in vedela sem, kakšen mora biti storilec. Če pa hočeš bralca zavajati, pa moraš več likom dati karakter potencialnega storilca.,.

11. V romanu se velikokrat poigravaš z vprašanjem, kaj nekoga pripelje do umora – ena tvoja protagonistka celo trdi, da bi vsi ljudje v pravih okoliščinah pomislili na umor. Je to tudi tvoje mnenje? Ljudje se mnogokrat soočamo z moralnimi dilemami in projekcijami o tem, česa smo sposobni.

Glavni motiv za vsak zločin je vedno nekakšna oblika moči. Moč je lahko tudi moč nad obvladovanjem lastne situacije. Recimo, da nekdo ogroža tvojega otroka in vzameš pravico v svoje roke: tudi tu gre za moč, moč, da zaščitimo svojega otroka. V ozadju vsakega človekovega dejanja je naša želja, da bi nekaj bilo točno tako, kot si želimo. Jaz ne verjamem, da bi večina ljudi ubijala, zato tudi imamo takšno družbo, kot jo imamo, ampak zgolj misel na umor pa je malo bolj realna. Toda bežna misel je eno, dejanja so pa drugo. Mene zelo zanima, zakaj je človeštvo tako nasilno in opažam nek vzorec v tem nasilju: da je velikokrat produkt patriarhata.

12. To nasilje premalo problematiziramo?

Ja. Nekatera poročila zatrjujejo, da je skoraj vsaka tretja ženska že izkusila spolno nasilje. Zakaj ne rečemo raje, da je ob teh statistikah tam zunaj kar veliko moških predatorjev? Verjamem, da je večina moških dobrih, ampak ravno zato se moramo se začeti ukvarjati s temi vprašanji.

13. Umorjeni profesor, naslovni lik, tudi sam ni bil nedolžen, bil je agresivnež. Je žrtev, ampak tudi sam je v preteklosti delal zelo sporne reči. Profesor torej je tudi antagonist in nekateri liki v knjigi niso presenečeni, kako je končal. 

Meni je tak princip blizu, ker mi potem ni treba ubiti nekoga, ki si tega ne zasluži. Pa ne, da si kdorkoli zasluži, da ga umorijo, ampak ne vem če bi lahko pisala na primer o umoru otroka, nekoga nedolžnega. Ampak v tej knjigi imam na koncu dvojni preobrat, ker tudi z razrešitvijo umora ne dobimo zadoščenja. Več pa ne razkrijem in vabim k branju romana.