Mitja Velikonja, premišljevalec kulture in pojma ustvarjalnosti

Ob izidu najnovejše knjige priznanega kulturologa Mitje Velikonje smo ga intervjuvali o njegovem pogledu na umetnost v sodobni družbi in še marsičem drugem. Avtor je svoje najnovejše delo prvič predstavljal na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu.

Po-mišljaj je zbirka osemnajstih tekstov, med katerimi so predgovori, spremne besede, strokovni in literarni eseji, potopisni članki, recenzije in mnoga druga tovrstna besedila. Vsak od zapisov na svoj način nagovarja dvojnost nemogoče sedanjosti, ko spreminjajoče se oblike, strategije in tehnike nadvlade porajajo tudi odpor in alternative.

Podnaslov vaše najnovejše knjige zbranih esejev na temo umetnosti je Zapisi o nemogoči sedanjosti. V predgovoru tudi zapišete, da knjiga izhaja v času, ki je hvaležen za družboslovce, če ne bi bil tako frustrirajoč. Lahko za začetek opredelite to “nemogočo” sedanjost, zakaj tak podnaslov?

Misliti preteklost je pomembno, a nanjo ne moremo vplivati, ker je že za nami. Misliti prihodnost je prav tako pomembno, skušati prehitevati z mislimi, kako se bo razvijala, kako jo bomo razvijali. A po mojem mnenju je najpomembneje misliti sedanjost, razkrajati njene samoumevnosti, rušiti njeno samovšečnost, tuhtati alternative ne samo o varni prihodnosti, ki je še ni, in ne samo razglabljati o izgubljenih priložnostih v preteklosti, ki so že zakopane. S podnaslovom merim na uresničene, “konkretne distopije”, da obrnem optimizem Ernsta Blocha, za katere smo nekoč kratkovidno in naivno mislili, da se ne morejo zgodili. Absurdistanov, o katerih smo dosedaj samo brali ali poslušali v temnih perspektivah pesimistične umetnosti. Če to ilustriram s samo par drobtinicami, ki mi grenijo zadnje dneve: kdo bi si nekoč mislil, da bomo pri nas na referendumih odločali o osnovnih, najbolj intimnih človekovih pravicah? Da se pred kamerami svetovne javnosti dogajata hladnokrvni genocid v Gazi in Putinova salami-taktika v Ukrajini, svetovni odločevalci pa so spet na strani krvnikov? Da ameriški predsednik pošilja vojsko delat red v ameriške megapolise, slovenski filozof pa bi jo prostodušno poslal v romska naselja, da bi tam “paradirala” in “ustvarjala tako lepo vzdušje”… V krizi liberalci vedno potegnejo z avtokrati in tako zaokrožijo mračen premik desnega ekstremizma v politično sredino, na kar že desetletja opozarjajo kritični glasovi od Martina Lipseta do Chantal Mouffe. To je ta “nemogoča sedanjost”, na katero opozarjam skozi moje v knjigi zbrane tekste: nikakor ne zgolj simptomatične anomalije globalne in lokalne, postsocialistične in postjugoslovanske tranzicije, ampak samo bistvo tega stanja.

Zapisi v tej knjigi so si zelo različni, od spremnih besed h knjigam, razstavam, pa do zapisov o stripu, gledališču, nostalgiji. Kako je potekal njihov izbor?

Pred dobrim letom je na to idejo prišla urednica Ana Geršak, s katero sva sodelovala že prej: sam nisem niti pomislil na kaj takega. (Ana, thanks!) Pa sem se zakopal v svoj digitalni in, hm, fizični arhiv, med revije, kataloge, zbornike, knjige iz zadnjega četrt stoletja, v in za katere sem pisal predgovore, skupaj jih je bilo čez trideset, če se ne motim. Mojemu naboru je sledil njen, kateremu sem – po pravici povedano – bolj zaupal, in na koncu sva se strinjala z osemnajstimi. Po dogovoru sem vse te rahlo osvežil s primeri in naknadnimi razmisleki – odtod tudi naslov knjige: misliti že mišljeno in nenehno misliti nanovo. Izbor besedil zaokrožajo fotografije, ki sem jih v tem času posnel na mojih potovanjih na različnih koncih sveta – hkrati pa ga s svojo specifično vizualno izrazno močjo, s svojim nemim jezikom rušijo, ustvarjajo svoj lasten dialog s svetom in so zato poseben “tekst” te knjige.

Kako lahko v turbulentnih časih umetnost reflektira svoj čas, na kateri točki se za vas odpre politični učinek umetnosti?

Najprej glede samega pojma umetnosti, katerega nevtralnost skriva njegovo globoko ideološkost. Kaj v nekem okolju v nekem času je umetnost ni nikakšen “družbeni dogovor” ali “estetsko vprašanje”, pač pa vrednostna, če hočete bolj naravnost povedano, politična odločitev tistih, ki imajo v družbi moč odločanja o vseh pomembnih vprašanjih. Na Zahodu se ta pojem dokončno oblikuje v času romantike, definirajo ga – tako kot vse ostalo – beli-bogati-starejši-omikani-moški. Torej vsi tisti, ki držijo v svojih rokah vso družbeno moč. Zato veliko rajši kot o umetnosti govorim o ustvarjalnosti, o eni najosnovnejših človekovih dejavnosti, katere le zelo majhen, pristranski in zgodovinsko spremenljiv del dobi oznako Umetnost v smislu vzvišenosti nad banalnim svetom okoli nje. Človekova ustvarjalnost ne ločuje med umetnostjo, znanostjo, vsakdanjim življenjem, družbenimi angažmaji – to nasilno in vseskozi počnejo družbene hierarhije po učinkoviti praksi “deli in vladaj”. Da se vrnem k pojmu umetnosti: njeno zgodovino v 20. in 21. stoletju vidim kot kontinuteto tega starega, preživelega, a še vedno institucionalno močnega in normativnega dojemanja Umetnosti, in kot njeno nenehno preizpraševanje, spodbijanje, razgradnjo in obenem gradnjo alternativ, kot diskontinuiteto.

Političnost umetnosti ne merim toliko v njeni intencionalnosti, kot v njenih učinkih, v posledicah, ki jih prinaša v družbo. Z drugimi besedami: po moje je politični angažma umetnosti manj odvisen od njenih ustvarjalcev samih kot je od političnosti javnosti, od emancipiranih bralcev, gledalcev, poslušalcev, na kratko, od emancipiranih ljudi. Danes imam pogost občutek, da skušajo umetniki na vse pretege izpostavljati svojo političnost – ja, fino, super, ampak umetnost kot taka je lahko dejavnik družbenih sprememb le, če naletava na prav tako angažirano javnost.

Razvoj je torej lahko samo vzporeden, sočasen, angažirana umetnost spodbuja angažirano javnost in obratno. Rečeno drugače, sam razumem umetnost v točki, ko se ta “konča”: cenim tiste romane, ki se začnejo pisati v bralcu v trenutku, ko prebere zadnjo stran; tiste pesmi, ki se v poslušalcu nadaljujejo po zadnjem verzu, po zadnji vrstici; tiste slike, filme, dizajn, ki se zavlečejo v misli in občutke gledalca, ko zapusti galerijo, kinodvorano, muzej; na mojem področju tista predavanja, ki se nadaljujejo v glavah potem, ko se predavalnica izprazni. To je ta brechtovski obrat od zgolj intencionalnosti k recepciji, od produkcije k participaciji, od inertnosti kontinuitete k prelomom in odmiku od iluzije.

 

“Danes imam pogost občutek, da skušajo umetniki na vse pretege izpostavljati svojo političnost – ja, fino, super, ampak umetnost kot taka je lahko dejavnik družbenih sprememb le, če naletava na prav tako angažirano javnost.”

 

Torej lahko umetnost spreminja svet?

Umetnost sama ne more spreminjati sveta, to je dobrohotna iluzija zanesenjakov, da ne rečem avtistov, ki se lepo bere tudi v kakšnem novem manifestu. Za to je potrebna širša družbena in politična akcija, ne gola umetniška gesta. Lahko pa anticipira prihodnost – prosto po Bretona je umetniško delo vredno le toliko, kolikor odmeva od odsevov jutrišnjega dne.  In če sproži premislek, čustvo in posledično dejanje, je namen dosežen.

Večkrat v knjigi omenjate tako vojno v Ukrajini kot genocid v Gazi – v zadnjih letih smo bili priča res grozljivim dogodkom na globalni ravni, hkrati se zavedamo, da je vojna stalnica človeške zgodovine. Vi v enem od tekstov pišete tudi o družbenem pomenu, ki ga imajo gledališke predtave, filmi in knjige, ki tematizirajo vojno. Umetniška dela, vemo, so lahko tudi pomagala, da opominjamo na grozote iz preteklosti, ampak v enaki meri, na grozote v sedanjosti. Kje vidite to razmerje? 

Samo opominjanje, spominjanje, arhiviranje, igranje na slabo vest predvsem tistih, ki niso niti odgovorni, niti krivi, ponavljanje “Nikoli več!” še zdaleč ni dovolj – moraliziranje, ki uporablja pasatistične argumente, ni zmožno pogleda naprej, je nekreativno, fatalistično in kot tako del problema. Če hočejo umetnost, znanost, vsakdanje prakse postati dejanska družbena sila, način preobrazbe, se morajo vrniti k mnogo širšemu konceptu ustvarjalnosti. Se še spominjamo, kako je nastalo starogrško gledališče? Ne kot uprizoritev na odru z ločenimi nastopajočimi in gledalci, ampak kot politična diskusija, v kateri so različni sodelujoči prevzemali in inscenirali različne vloge, jih argumentirali, zapletali, reševali, počeli z njimi vse mogoče. Zadnje stoletje vrača ustvarjalnost v družbeni angažma mimo ločevanja ustvarjalnih: ne gre samo za stvar množične udeležbe v recimo političnem boju, ampak za prepletanje vseh tistih elementov, ki so sicer rezervirani za tradicionalno znanost, umetnost, dizajn itn.

Spomnimo se nedavnih kolesarskih demonstracij, protestivala pri nas; kritične ilustracije, nasploh kritične vizualne kulture, vključno z grafiti in drugimi urbanimi intervencijami; jedkih uličnih predstav ali pri nas še vedno slabo uveljavljenega gledališča zatiranih itn., in tako nešteto. Nova družbena teorija – in takoj tudi praksa – se poraja tudi, da ne rečem predvsem izven akademije, pri nas na Metelkovi, v Placu, do uničenja s strani barbarskih mestnih oblasti v Rogu, v brbotanju neformalnih seminarjev, branih krožkov in novih inštitutov tipa Delavsko-punkerska univerza, Antifa seminar, Inštitut za delavske študije in še mnogih.

V knjigi preučujete tudi subkulture, sprašujete se, ali so preživel koncept, to je bilo vaše vprašanje leta 2016. Kako bi danes odgovorili nanj?

Dokler bodo obstajale družbene hierarhije, neenaki položaji v družbeni strukturi, do takrat bodo obstajale različne mejne, odmaknjene, preganjane, uničevane, zatajene kulture. Klasični način raziskovanja subkultur se je zaključil v devetdesetih, kar je pri nas sovpadalo z objavo knjige “Urbana plemena”, v kateri smo raziskali tovrstne pojave pri nas. Metamoderna družba s svojimi bliskovitimi spremembami, z dinamiko, ki spominja na cunami, vpliva tudi na to področje. Veseli me, da se vrstijo novi, kritični razmisleki, saj se glavne družbene razlike – razredne, spolne, etnične in rasne, seksualne itn., ravno berem sijajen roman japonske književnice Saou Ichikawa “Grbavec”, ki na nekonvencionalen način problematizira “ableism”, diskriminacijo ljudi s posebnimi potrebami – na vseh področjih samo še globijo.

V vašem delu ste se veliko ukvarjali z nostalgijo. Kaj vam pomeni pojem nostalgije? Smo lahko nostalgični za časom, v katerem sploh nismo živeli?

V mojih raziskavah nostalgije sem prenesel poudarek iz študij spomina v narativne študije, torej v študije oblikovanja in ohranjanja različnih zgodb in predvsem njihovih ideoloških podstati in učinkov. Nostalgija kot retrospektivna utopija več govori o sedanjem nezadovoljstvu kot o ugodju “nekoč”, “pred davnimi časi”: je narativna simulacija preteklosti, ne njena mnemonična rekonstrukcija. To ni zgodba o tem, kako je takrat bilo, ampak kako nikoli ni bilo: je selekcionirana – ali povsem izmišljena – projekcija preteklosti. Viri nostalgičnih reverij niso le “dejanski”, osebni spomini na stare čase, ali tisti iz primarnih skupin (družina, sorodstvo, vrstniške skupine ipd.) – ampak čedalje bolj tisti posredovani iz klasičnih, elektronskih in zdaj digitalnih medijev. Tako da ja, lahko smo nostalgični za nečem, česar nismo poznali – temu se reče postnostalgija ali nostalgija iz druge roke. In kot nobena zgodba tudi nostalgija ni ideološko nevtralna: (slabše) obstoječe kritizira iz pozicij (boljše) preteklosti. Tipičen primer je jugonostalgija, ki prestavlja eno izmed močnih osišč kritik aktualnih vladajočih ideologij v tem prostoru, etnonacionalizma in neoliberalizma, ter njunih konkretnih uničujočih politik.

Ste velik ljubitelj stripov Alana Forda, o njih tudi pišete in postavite v zvezi s temi kultnimi junaki tega stripa zanimivo tezo, da je edini pravi junak antijunak. Dobila sem občutek, da vas tudi zelo zanima vse marginalno, kar ima svoj prav, kar družba poriva stran, konec koncev morda je na mestu vprašanje, ali je ustvarjanje nekaj marginaliziranega. Zdi se, da je vse več “junakov” sodobnega časa, ki to niso. Kdo pa so tisti pravi (za vas)?

Dansko-ameriški angažirani reporter Jacob Rees je konec 19. stoletja objavil foto-žurnalistično knjigo “How the Other Half Lives”, v kateri je s kamero dokumentiral bedo revnih Newyorčanov, “druge polovice” prebivalcev tega velemesta. Danes polovica človeštva životari v podobni ali enaki bedi, “the other half” se prebija za približno osem dolarjev na dan; četrtina nima niti dostopa do pitne vode; ta hip je na svetu od okoli 120 milijonov prisilno razseljenih je 42 milijonov beguncev. Razkorak med prvim in tretjim svetom se veča, vsaka večja kriza – zadnja taka je bil covid – ga samo še poglablja. Veča se razkorak med revnimi in bogatimi tudi v prvem svetu, a tega ni v medijskem ali političnem primetime. Če me vprašate o junakih – zame so to vsi tisti brezimni, ki vztrajajo in se borijo v takem krivičnem svetu. Njihovo preživetje je edino dostojanstvo, ki ga res spoštujem.

 Kako subverzivna je lahko umetnost v digitalizirani dobi socialnih omrežij?

Tole pa je bolj vprašanje za mlajše generacije, sam ohranjam prisotnost v digitalnem prostoru samo tam, tako in toliko, kot mi koristi – in to mi zadostuje. Digitalna revolucija – kot vsaka druga revolucija – je sprožila dvoje skrajnih reakcij. Konservativci jo vidijo kot nekaj slabega, uničujočega; progresivci kot nekaj dobrega, ustvarjajočega; med njimi si krčimo prostor tisti, ki jo skušamo razumeti in v njej delovati in si z njo pomagati v vsej njeni kontroverzni kompleksnosti. Za nekatere je to zgolj kvantitativni pojem, pač akceleracija obstoječega, njegova turbo-varianta; drugi mislimo, da prinaša tudi nove, doslej še ne mišljene, občutene, doživete družbene spremembe. Nalik tistim, ki jih je povzročila iznajdba tiska sredi 15. stoletja, brez katerega ne bi prišlo do reformacije, razsvetljenstva, moderne družbe nasploh. Pa tistim ob uveljavitvi fotografije, filma in nosilcev zvoka, ki so lahko neskončno reproducirali slike in glas; pa seveda sprememb ob razširitvi elektronskih medijev, ki so bili bistven del družbenega razvoja v postindustrijski družbi; in končno sprememb, ki jih je povzročil internet s svojo popularizacijo v zadnjih treh, štirih desetletjih. Vse te tehnološke spremembe so korenito spremenile način življenje – osebnega, družbenega, globalnega.

In ja, kapitalizem kot doslej najbolj prilagodljiv produkcijski, ekonomski in družbeni sistem “kapitalizira” tudi digitalne medije: slednji mu omogoča nove načine profitiranja, oblasti pa nadzora, seveda. Ampak po drugi strani digitalizacija zaradi svoje priročnosti in razširjenosti spodbuja tudi drugim dejavnostim, med drugimi umetnosti in izobraževanju, neskončno možnosti razvoja. Razstave so lahko v zadnjih par desetletjih tudi digitalne, prav tako katalogi, portfolji, celotni opusi različnih umetnikov, ki bi sicer čakali na odobritev umetniških institucij, bolje rečeno njihovih vratarjev. Zastonj in takoj. Isto je z glasbo (Spotify, Bandcamp, nenazadnje razne spletne strani, pa YouTube) in literaturo, ki je lahko preko blogov, socialnih medijev, spletnih strani – tudi piratskih, priznam – deljena zastonj. Kje in kako bi sicer lahko našli marginalne, utišane, oddaljene glasove, recimo iz polj smrti v Gazi in Ukrajini? Digitalizacija ni samo še en od načinov delovanja kapitalistične ekonomije, ampak tudi pluralizacije in demokratizacije ustvarjalnosti. Dostopnost prebija njen estetski in socialni elitizem.

Nekje v knjigi zapišete, da sta subverzivna pojava tudi ljubezen in humor. Zakaj?

Ker nas oba lahko odrešita obstoječih hierarhičnih družbenih vezi. Poudarjam, lahko. Torej, po eni strani humor ruši opresivno konsistenco vladajočih institucij, ruši togost njihovega govora, osvobaja zatrto in pozabljeno, karnevalsko preobrača resnobo tega sveta, kot nas je na take pojave naučil gledati Mihail Bahtin. Vsaka šala je mala revolucija, je nekje zapisal George Orwell, in v umetnosti je tega na pretek. Ta hip so mi na pamet padle groteskna alegorija sprevrženosti oblastnikov v Genetovem “Balkonu”, duhovito seciranje fenomena bogatih sinčkov v rokenrolu “Guzonjin sin” Zabranjenega pušenja in sarkastično razgaljanje neoliberalizma v liku Superhika iz Alana Forda, ki krade revnim, da bi dajal bogatim. Po drugi strani pa je humor lahko tudi način sprijaznjenja s svetom: če ga že ne moremo spremeniti, se vsaj delajmo norca iz njega. Ironija je pravzaprav simptom zmage oblasti. In nenazadnje, humor je lahko tudi sredstvo same oblasti: rasistični, mizogini, homofobni ipd. “štosi” jo samo še utrjujejo.

Podobno je z ljubeznijo – s kakršno koli ljubeznijo: s svojo horizontalno predanostjo ogroža vertikalnost oblasti, jo v končni instanci subvertira. Zato vse temeljite družbene revolucije, verske in politične, v imenu višjih ciljev najprej opravijo prav z ljubeznijo kot najmočnejšo horizontalno vezjo. Ločujejo (kako gre že v Svetem pismu? – sinove od očetov, hčere od matere, ustvarjajo sovražnike iz domačih) in zahtevajo izdajo svojih najbližjih (tako kot to storita Julia in Winston v Orwellovi klasiki). Edina za oblast spremenljiva oblika ljubezni je torej tista sentimentalna, intimna, odmaknjena, njej nenevarna – odtod njena prevlada v različnih oblikah popularne kulture.

Kakšen odnos do umetnosti imamo, po vašem, v Sloveniji?

Ko takole preučujem slovensko kulturno zgodovino in sedanjost, se kar sam od sebe izstreli pomenljiv paradoks. Nacionalistična mantra pravi, da naj bi Slovenci izšli “iz knjige”, “iz besede”, da smo “narod kulture”, politiko naj bi do nedavnega delali preko kulture, superiorni da smo od “barbarskega” Balkana, kar znova potrjuje najnovejša izjava ljubljanskih mestnih oblasti, češ da trubači “z Ljubljano, slovensko kulturno identiteto in božično tradicijo nimajo nobene zveze”. (Rap, pop in narodno-zabavna glasba pa so očitno avtohtono ljubljanski, slovenski in božični, ha…) Ampak usode najpomembnejših slovenskih kulturnikov – in redkih kulturnic, tudi kultura je bila in je še kar predvsem “boys’ club” – je bila v njihovem času popolnoma drugačna. Od Trubarja in Prešerna preko Kvedrove, Borštnika do modernistov in potem punka in Laibachov so doživeli isto usodo: nerazumevanje, zasmehovanje, preganjanje in izganjanje, zažiganje njihovih del, cenzuro, javni linč, revščino in ostale muke, ki so jih vseskozi in povsod deležni marginalci. Bolj kot vse te se je v njihovem času slavilo konformiste, povprečneže, povzpetnike, tiste z zaslombo v cerkvi, državi in drugih avtoritarnih institucijah. In vse te “luzerje” se je po perverzni logiki “slovenskega kulturnega sindroma” kasneje kanoniziralo. Puščico uperjam v sedanjost: smo se sposobni vprašati, koliko takih se danes potika po domačih kulturnih zakotjih in koliko jih mora zaradi imperativov trga in diktature “zdravega razuma” ven, da jih končno lahko kdo razume, sprejme, podpre?

Katerih vprašanj, vezanih na umetnost in družbo, se v tej knjigi še niste dotaknili, a bi jih radi naslovili v prihodnosti?

Uh, takole se zmenimo: pravkar odhajam na sobotno pol-leto, sprejel me je lingvistični in kulturološki oddelek beneške univerze Ca’ Foscari, eden najbolj prodornih tovrstnih v svetovnem merilu. Nekako moram po letih predvsem predavanj “napolniti baterije”, se v miru seznaniti z novo kulturološko literaturo, zlasti na področju teorije metamodernizma, torej post-postmodernizma, jo dodobra premisliti in morda na tej osnovi kaj novega napisati. Čez leto bo jasno, kaj sem pogruntal, katerih vseh tem sem se dotaknil oziroma še rajši, se vanje poglobil. Nadaljujemo ob letu obsorej, kaj pravite?

 

Knjiga Po-mišljaj je na voljo TUKAJ