V septembru bo v Gogini rezidenci bival Asmus Trautsch

Asmus Trautsch se je rodil leta 1976 v Kielu in danes živi v Berlinu. Študiral je kompozicijo/glasbeno teorijo, nemško literaturo in filozofijo ter iz slednje tudi doktoriral. Leta 2003 sta z Bettino Hartz ustanovila založbo LUNARDI, specializirano na zahtevno mlado literaturo. Trautsch je doslej prejel že več štipendij, med drugim za bivanje v umetniških rezidencah Akademije na gradu Solitude ter Hiše umetnikov na gradu Wiepersdorf. Njegove pesmi so objavljene v številnih antologijah (Umetnost časa, Zbornik lirike 2013, Mreže verzov idr.) ter revijah (Med vrsticami, poet, Edit idr.). Prvo samostojno pesniško zbirko z naslovom Treibbojen (Proste plovke) je izdal leta 2010. V istem letu je zanjo prejel nagrado Berlinske literarne delavnice, ki jo je izbrala za enega izmed štirih najpomembnejših pesniških prvencev leta v nemško govorečem prostoru. Od leta 2013 izdaja Edicijo Poetikon, serijo esejev na temo poetologije in estetske refleksije. V času bivanja v rezidenci v Novem mestu se bo posvečal pisanju pesmi za drugo samostojno pesniško zbirko, ki bo predvidoma izšla spomladi 2016.

Rezidenčno bivanje je omogočil Goethe-Institut Ljubljana.

***

Asmus Trautsch: Evropski pragozdovi

»Zvrtelo se nam je ob pogledu v brezno časa.«

John Playfair: Illustrations of the Huttonian Theory of the Earth

Leta 1788 je James Hutton pokazal prijatelju Playfairju

in kolegu Hallu na škotski obali

fosilne formacije: rdečkasto plastiko časa.

Njegov tek se je trajno zapisal plosko

in strmo v skrilavec in peščenec počasi privzdignil

in spet pogreznil drug proti drugemu berljiv po slojih

kot dnevnik planéta brez konca in kraja

razlaga zgodbo o tem kar je nosil

kolikor globje toliko bolj naprej so listali po starejšem

in celo še starejše revolucije so tam mirno

ležale zareze cikličnega srpa razbesnjeno

se je na francoskih njivah nabiral gnev.

En črn kvader za drugim iz globin

Porurja pridobljen in prešan v leto 2009

mi pade iz roke v peč gori kake tri ure

in se svetlorjavo vsiplje postaja lažji

tristo milijonov let v berlinsko nebo

izpuščenih za hip še z vonjem Robespierra v

tankih slojih na moji dlani govorí o prihodnosti

o preteklosti torej katero drevo katera praprot ki ju noben

botanik ne pozna kateri kačji pastir ki ga človek ni videl

prihaja mojim celicam naproti kot toplota? Dnevno

postajamo bolj kronični tečemo gorimo režemo

vse dlje brišemo sledi v svojo večno sled.