Za pokušino: pet pesmi Asmusa Trautscha

13. septembra 2015 v Pisateljska rezidenca

Asmus Trautsch

Vseh časov

A ko je udarilo šest, se je pričelo: brnenje brez frekvence,

tako tiho kakor zlo. Nastavil sem riž, si razpustil lase, se vzpenjal

po lestvah, sililo je naprej. Vročina v stanovanju mi je rasla,

zvon, ki je tonil v morje z vsakim metrom trdo in trše.

Zvok je bil vse bolj zaprt. Brez oddajnika ni sprejemnika,

sem upal, a je vsepovsodno donenje imelo daljše vzvode, okna

so se zaprla, zrcala zavibrirala. Postajal sem, pogosteje ko sem postajal,

zmršena nit okoli svojega imena. Prebadanja, gnanje, srt v živcu.

Vse se je razpočilo, tale polst je grčala, bučanje, topotanje stopnišč. Napo-

sled sem odprl knjigo in 801 stran mi je šinila naproti

skoz uho spet nazaj v razvlečeno trganje, hrbti

zbranih zvezkov so se strli, cefravo listanje, vihar povedi, udje iz

sebe: jedko domačno tuljenje iz hrumečih pesniških

stadijev brez stolpov ali kleti vse bolj ostro in zamolklo

shoutcloud se je zašpičil a se je vendar vse razteklo v

še nikoli slišani sivo zraskani zvok žveka— na pobeg

ni bilo niti pomisliti s poltjo že v tresavici sem štel nazaj

tja izza mlečnih zob sem štel nisem štel štej O

Tulp

Een dwaes en zijn gelt zijn haest ghescheijden.

Bedak in njegov denar sta brž ločena.

(Roemer Visscher: Sinnepoppen)

Vedno ko re-

genti rečejo Nizozemska

grem v avtomat po tulipane

si jih nataknem in odpeljem iz

pečice

ploščat piškot,

ki ga dolgo in rad žvečim.

Nikoli se moje obligacije ne nakodrajo

vrat mi ostaja brstič

na odvajanju od dežja.

Deficite si zalivam svetleje

zravnam minus

v erekcijo.

Gre naj vse varčevanje! Dolgo sem

odšpekuliral, se zaziral

z višav, ležečih v votlinah

pihanih, svetlobe

tako neprijetne kot delnice v trebuhu.

Moj minus je venomer pomenil

pričetek listnate parenteze

ven sem vrgel tri točke na zid

kjer so nekoč dinastične vaze

rasle v futur.

Ja, z maili sem si spekel rento iz

radovednosti in vleka utehe.

Nikoli nisem nakazoval cvetk,

vselej Augustusa

sežgal.

Ne znam naslikati mišic,

zdraviti, voditi ne

fail naprej, precej precepov

v vrtove Leidena postavim

še tako rumen kredit.

Ne, ne zamišljaj si mehurčka

okoli norca dveri ki jih proti mestu

obkroža na svojih Holandentih

z negativnimi mesteci

minus na revêrju.

Evropski pragozdovi

»Zvrtelo se nam je ob pogledu v brezno časa.«

John Playfair: Illustrations of the Huttonian Theory of the Earth

Leta 1788 je James Hutton pokazal prijatelju Playfairju

in kolegu Hallu na škotski obali

fosilne formacije: rdečkasto plastiko časa.

Njegov tek se je trajno zapisal plosko

in strmo v skrilavec in peščenec počasi privzdignil

in spet pogreznil drug proti drugemu berljiv po slojih

kot dnevnik planéta brez konca in kraja

razlaga zgodbo o tem kar je nosil

kolikor globje toliko bolj naprej so listali po starejšem

in celo še starejše revolucije so tam mirno

ležale zareze cikličnega srpa razbesnjeno

se je na francoskih njivah nabiral gnev.

En črn kvader za drugim iz globin

Porurja pridobljen in prešan v leto 2009

mi pade iz roke v peč gori kake tri ure

in se svetlorjavo vsiplje postaja lažji

tristo milijonov let v berlinsko nebo

izpuščenih za hip še z vonjem Robespierra v

tankih slojih na moji dlani govorí o prihodnosti

o preteklosti torej katero drevo katera praprot ki ju noben

botanik ne pozna kateri kačji pastir ki ga človek ni videl

prihaja mojim celicam naproti kot toplota? Dnevno

postajamo bolj kronični tečemo gorimo režemo

vse dlje brišemo sledi v svojo večno sled.

Plavajoče boje

pisanje govorjenje povezovanje

ko zavest nad mano

udari skupaj kril kulture

v škrgah z vsako vednostjo

me bolj fragilno nese pod grude

skozi strah ni kit samo

lastna živa teža

nič ne potegne k površini

in ne drži če ne jezik

tega sistema plavajočih boj mreža

vrste (s telesi na kopnem

in dušami na morju) vsaka beseda

nedolžna in ji obenem ni pomoči

tako napeta z zgodbami

Nekega torka

Reka Havel se je topila. Reaktivec brizga zvok

v gradbeno peno. Pivo Becks se malone sveti. Drsimo

s čolnom skoz mrzlih misli prekopic

in poležemo uho v šušteče ločje

staro brado brega. Lebdeče otožje

za nekaj sekund, zazijane žabe, gredlji

bijejo po rdečih razah, a niti zloga

ali kakega resnejšega infrasounda z dna.

V smeri mesta si spet priskrbimo prihodnost

na trepalnicah ulic trepeče glasba kitare

v njenih srcih se sname šminka dneva.

Špartanski zven zvečer leže kakor

svetla vrečka iz puha v nebes, brž

v njem včasih obrnemo kako stran.

V slovenščino prevedel Brane Čop