Andraž Rožman

Rožmanu uspelo ustvariti zgodovinski dokument osebnih zgodb ljudi, ki se dogajajo stran od medijske pozornosti, ki pa so bolj resnične in bolj pomembne od tistega, kar lahko spremljamo v medijih, »ker kažejo, kaj je možno in kaj bi lahko bilo, pa nam politiki razlagajo, da sobivanje ni mogoče«

Papirje notranjega ministrstva in upravnega sodišča o azilu poštarji vlagajo v nabiralnike begunskih stanovanj vsak dan. Tam je napisano vse, kar je treba vedeti o ljudeh, ki od daleč in z vso prtljago prihajajo k nam. Kar ni napisano, je mogoče slutiti. A šele ko Andraž sreča Mohamada, ko Mohamad prevzame Andraža, se iz papirja dvigne pesnitev.

Ljubiti drugega, pomeni priti do glasu drugega, tistega, ki trpi ali je trpel, in ki se skozi pripoved osvobaja. Pri tem je uspelo Andražu Rožmanu iz sogovornika izvabiti najbolj brutalne in najnežnejše tone. Toda v tistem se tudi v poslušalcu-zapisovalcu zgodi nekaj magičnega. Prepoznanje morda, da sprotno prevajanje življenja v poezijo, pomaga pri razumevanju jaza. In da poezija lahko reši življenje.

V Treh spominih torej ne gre zgolj za pustolovščino, temveč za praskanje pod povrhnjico. Radodarnost in ljubezen sta ključni besedi za to knjigo. Ter pogum. Na obeh straneh.