Fumiko Enchi

Fumiko Enchi (1905–1986) z dekliškim priimkom Ueda je eno osrednjih imen japonske književnosti 20. stoletja. Rodila se je v okolje tokijskega visokega meščanstva in izobraženstva. Njen oče, profesor jezikoslovja, je bil rektor univerze Kokugakuin, pozneje pa tudi član zgornjega doma japonskega parlamenta. Malo Fumiko so zaradi šibkega zdravja poučevali doma, že v rosnih letih se je seznanjala z angleško, francosko in klasično kitajsko književnostjo, babica po očetovi strani pa jo je uvedla v klasično japonsko književnost. Brala je tudi takrat sodobno japonsko književnost, viri pravijo, da se je navduševala zlasti nad Jun’ichirōm Tanizakijem (1886–1965).

V besedno ustvarjanje je vstopila skozi gledališče, kjer je že pri triindvajsetih letih debitirala z enodejanko Nemirna noč pozne pomladi (Banshun sōya). Drama prikazuje soočenje dveh pogledov na umetnost, kar odraža družbeno razdvojenost med progresivnostjo in povratkom v tradicionalizem, ki je leta 1928 že poganjal rogove. V predvojnih letih je napisala nemalo gledaliških del, ki so redno doživljala odrske postavitve, medtem ko je bila njena prozna pot bolj ovinkasta. Pisati je začela že v tridesetih letih, sledila so leta zdravstvenih zapletov, druge svetovne vojne in uničenega doma v medvojnih bombardiranjih, tako da je njena pisateljska kariera vzcvetela šele po vojni, ko je bila že v srednjih letih. Slavo je požela z romanoma Ženski breg iz leta 1957 (Onna zaka, v mednarodnem prostoru znan po angleškem naslovu The Waiting Years) in Maske iz leta 1958 (Onnamen). Med večjimi deli omenimo še Zgodbe o svečenici (Nama miko monogatari, 1965) in Barvne meglice (Saimu, 1976). Kot velika poznavalka klasične književnosti je prispevala prevode nekaterih znamenitih del v sodobno japonščino (Zgodbe o sekalcu bambusa, Pripovedi ob deževnem mesecu in drugih), svoje tozadevno udejstvovanje pa je okronala z integralnim prevodom Zgodbe o Gendžiju v letih 1972–1973. Za njen opus jo je Japonska ovenčala s priznanjem za posebne zasluge v kulturi in z redom za kulturo. Ustvarjala je do smrti.

(Povzeto po spremnem zapisu Iztoka Ilca)