Vedrana Rudan

Ne glede ne to, da pisateljica neusmiljeno razkriva družbeno stvarnost sedanje Hrvaške, bodo ob tej eni najbolj prevajanih hrvaških avtoric našli znane podobe bralci po vsem svetu, tudi pri nas. Opis “služenja” v sodobnih firmah na primer močno spominja tudi na kakšno situacijo iz naših logov. Pisateljica se ne boji tistega, kar kakšen teoretik pisanja prepoveduje, to je vrednotenja in tudi razsojanja; pa vendar je to organsko vpeto v prepleteno kito pripovedi in ima svojo funkcijo. Brezkompromisno izreka izzivalna mnenja in trditve. Vendar to njeno ostro stališče raste iz tega, ker je odprta za vse, kar je človeškega, zato tudi skozi vse svoje romane pripoveduje usode človeških življenj. Imitira resničnost, da bi na njeni nelakirani površini odsevalo tisto, kar je pogosto prikrito; da bi uzrla nepolepšano podobo, da bi jo izzvala, kajti to je mogoče način, da bi se spremenila.

Učiteljica slovenščine in ruščine, pisateljica, prevajalka.

Če se vprašamo, s kakšnimi postopki, s kakšno pripovedno strategijo Rudanova dosega zlitje realnega in fiktivnega, ne da bi bil njun medsebojni vpliv moteč, se moramo spomniti enega velikih slovenskih pisateljev, ki je dejal, da človek, ki misli, da dela portrete drugih, dela zmeraj samo avtoportret. Čeravno noben diskurz ni več avtonomen in vsi prehajajo eden v drugega, pa je Ljubezen gotovo odkritosrčen pogled vase, za katerega je potrebna velika mera poguma.

Junakinja pripoveduje o sebi: o ženski poznih srednjih let, ki govori samo o dejstvih. Nobenih olepšav ne uporablja, stavki so večinoma kratki in odsekani, večkrat nizko pogovorni. Na drugi strani smo mi, brez možnosti ugovora, čeprav nas ves čas nagovarja, nam pripisuje določene zaključke, stereotipna mnenja, lastnosti, kot so debelokožnost, celo reakcije na njeno pripoved so ji znane; bralec tako po volji pripovedovalke prevzema vlogo enega od glavnih junakov brez pravice do lastnega mnenja.