Pogovorni večer: Boris Kolar o knjigi “O vinu, kozah in drugih prevarah”

“Zgodba naredi dobro vino. Dobro vino pa pripoveduje zgodbe.“

»Nekega dne sem bil še v Avignonu, kjer se odvije del zgodbe v romanu. Tam stoji stari most iz konca 12., začetka 13. stoletja, ki ni bil dograjen. O tem mostu smo v gimnaziji na prvi uri francoščine peli pesem: Sur le pont d’Avignon / On y danse, on y danse / Sur le pont d’Avignon / On y danse tous en rond. Kar bi prevedli približno kot Pod mostom v Avignonu se pleše ves čas. Ta most me je fasciniral in začel sem se spraševati, zakaj ni bil dograjen. Potem sem začel odkrivati resnice, ki so opisane v knjigi – o vinu, ki je bilo prekleto, in o mostu in meščanih, za katere most ni bil samo praktičen, kakor je danes, ampak je pomenil tudi vir dohodka. Most so velikokrat poskušali zgraditi, ampak se je vedno podiral. V knjigi je razlaga, zakaj je tako.”

Iz intervjuja z Borisom Kolarjem v Večeru. 

O knjigi

Med številnimi čudeži, ki naseljujejo srednjeveške imaginarije, je morda najbolj nenavaden tisti, ki se je pripetil dobremu škofu Yvesu in njegovemu vinu: iz maščevanja, ker jo je obsodil na utopitev, mu je stara Aicelina preklela vino. Najboljše vino v krščanskem svetu je poslej le še kozja scalina. Groznega okusa ga lahko reši le mladi kozji sir iz mleka prav posebne bele kozice, a sira ne bo, dokler se plemenita žival ne ojari. Da bi se škofu vrnila luč njegovega življenja, je torej treba najti pravega kozla. Odprava kozjih snubcev ga poišče tam, kjer se latinska kultura stakne s slovansko in staroversko. A kaj, če je resnica pravzaprav drugačna? Prevare zagotavljajo, da se svet vrti v pravo smer. Včasih pripomorejo celo k urejanju kaosa v (staroverski) red, ki slavi cikličnost narave. V začetku štirinajstega stoletja je prvi v vrsti sedmih papežev preselil sveti sedež v Avignon. Zgodovina trdi, da predvsem zaradi političnih interesov francoskega dvora. Verjetno res. Ali pa se je center vesolja premaknil zaradi najboljšega vina v krščanskem svetu?  

O avtorju

Boris Kolar je ekolog in ekotoksikolog v Nacionalnem laboratoriju za zdravje okolje in hrano v Mariboru, kot zunanji ekspert za okoljska tveganja deluje pri Evropski agenciji za zdravila v Amsterdamu. Bil je kolumnist Večera, v slovenskem literarnem prostoru se je pojavljal z redkimi objavami v literarnih revijah, poznamo ga po romanih Iqball hotel in Potopimo Islandijo!, ki sta bila v ožjem izboru nagrado kresnik. Njegova besedila pripovedujejo o tesnem stiku z naravo, so svetla, predvsem pa izjemno duhovita.

Pogovor vodi Mitja Sadek.