Ivana Djilas je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo Sloveniji. Ne nastavlja nam ogledala, ampak nam nastavlja prihodnost – za katero se moramo boriti, ne glede na vse, kar se je zgodilo v preteklosti.

Res je od hudiča, še posebej zato, ker se sama sebi sploh ne zdi bogvekaj. Ampak če ona ni bogvekaj – kaj smo potem mi, toliko šibkejši, toliko manj borbeni, manj aktivistični in v številnih pogledih precej bolj privilegirani?

Ivana je ena od dveh najmanj zamerljivih ljudi, ki ju poznam, obe sta ženski. Ne sodi, ne zameri, ne linča, ne obsoja, samo spominja se, razmišlja, piše. Zato se njena knjiga bere kot  tapiserija sosledij, ki jo je stkala kot dekle, pa jo je pokončala bombna eksplozija. Sama misli, da me noro zabava z neumnostmi, kar zelo drži, v večini pa me s svojimi duhovitimi orisi krivic, strahot, nesramnosti, nespameti, slabih odločitev, težkih razmer in z neomajnim zaupanjem v ljudi, uči o krhkosti človeškega bitja in časa.

Kot gotovo veste, obstajajo serije, ki jih bindžamo. No, Ivana pa je izumila knjige, ki jih bindžamo – ki jih torej preberemo na eks. Med branjem njene knjige A si lahko vsaj enkrat tiho nisem mogel skočiti niti do hladilnika, zato sem bil na koncu tako dehidriran, da sem jo moral prebrati še enkrat.