Search
Generic filters
Filter by Oznake izdelkov
roman

A si lahko vsaj enkrat tiho

Ob dramaturško izbrušenem, s humorjem podloženem pisanju imamo občutek, kot bi s pisateljico na kavču v dnevni sobi debatirali o ženskah, emigrantih, državljanstvu, politiki, gledališču, starševstvu, otrocih, predsodkih, epidemiji, feminizmu, solzivcu, zlorabah, optimizmu, neuspehu in predvsem o pogumu.

Copyright: Založba Goga
Leto izida: 2022
Število strani: 264
Dimenzije: 16 x 23,5
Vrsta: trda vezava
ISBN: 9789612773632

trda vezava V košarico29,90 

O knjigi

A si lahko vsaj enkrat tiho je svojevrstna avtobiografija Ivane Djilas, v kateri se prepletajo esejistične zgodbe in družinske fotografije, kot jih je v objektiv ujelo rahločutno oko Petra Uhana. Obenem pa je to življenjepis sveta, v katerem živimo, saj pisateljica resnične zgodbe, kot jih zna izpisati samo življenje, izkoristi za razmislek o najrazličnejših družbenih fenomenih. Ob dramaturško izbrušenem, s humorjem podloženem pisanju imamo občutek, kot bi s pisateljico na kavču v dnevni sobi debatirali o ženskah, emigrantih, državljanstvu, politiki, gledališču, starševstvu, otrocih, predsodkih, epidemiji, feminizmu, solzivcu, zlorabah, optimizmu, neuspehu in predvsem o pogumu. O tem, da ne smemo biti tiho in da je »nekatere stvari preprosto treba narediti, ker je tako prav. In ker jih nihče ne bo naredil namesto nas.«

Odzivi

Ivana Djilas

Ivana Djilas

Ivana Djilas (1976) je gledališka režiserka, pisateljica in publicistka. Napisala je odmeven roman Hiša in svojevrstno zbirko avtobiografskih esejističnih zgodb z naslovom A si lahko vsaj enkrat tiho. Je priseljenka, ki od leta 1999 živi v Sloveniji. Umetnica, ženska s kariero, feministka, falirana doktorska študentka, prekarna delavka, lastnica magisterija in prejemnica priznanja Združenja dramskih umetnikov Slovenije, romanopiska, lastnica stanovanja in kredita. Občasno bi bila rada aktivistka. Še zmeraj je prvič poročena, je mama posvojenega temnopoltega otroka in mama otroka s posebnimi potrebami. Je glasna, hiperaktivna, utrujena, z viškom kilogramov, trmasta, načelna in občutljiva. Pogumna je samo, kadar je v to prisiljena.

Iz knjige

Ko rečejo prekleti čefurji, sem to jaz.
Ko rečejo postrelite migrante, mislijo name, jaz sem ekonomska migrantka.
Ko rečejo črnci, sem mama otroka, ki je temnopolt.
Ko pošiljajo stran vse, ki jim materni jezik ni slovenščina, tudi to sem jaz.
Ko se bojijo drugih religij, si mislim, da to nisem jaz, jaz sem vendar ateistka, ampak prihajam iz družin komunistov in partizanov, tako da … tudi to sem jaz.
Ko rečejo parazitski umetniki, sem to spet jaz.
Vsaj ko grozijo gejem in lezbijkam, to nisem jaz, jaz nisem lezbijka … ampak lahko bi bil moj otrok – tako da … tudi to sem jaz.
Ko jim niso všeč izobražene in liberalne ženske – sem ženska, ki opravlja moški poklic.
Ko rečejo debela prasica, sem to jaz.
Vse to sem jaz in tudi vi. In jutri so to lahko oni.
Tudi ko se delam, da vse to nisem jaz. Da ne slišim.
Ko nočem stati tukaj pred vami in biti angažirana.
Ko nočem biti pogumna in se izpostavljati.
Ko bi rada samo v miru sobivala.
Vse to sem: čefurka, migrantka, črna, mama, socialistka, lezbijka, ateistka, umetnica, feministka, prekarna delavka, liberalka.
In danes sem še pogumna. Ker sem v to prisiljena.

Zato smo začeli varčevati. Najprej smo zmanjšali proračune za scenografijo in kostumografijo, s čimer so se ponudili novi umetniški izzivi, prazen prostor, iluzija, video namesto scenografije, video namesto igralca, luč namesto videa itn. Predelovali smo kostume iz starih predstav (to je v redu, recikliramo), prinašali stvari od doma (saj imamo vsi vsega preveč), hodili iskat predmete na smetišče (samo za socialne tematike), moj najljubši in najinovativnejši način varčevanja pri kostumih v javnih subvencioniranih institucijah pa je predelava oblačil, ki smo jih dobili pri Karitasu ali Rdečem križu (v enem od gledališč so mi povedali, da so oblačila po predstavi oprali in jih vrnili).

Ivana Djilas o knjigi