Intervju z Moniko Vrečar: Kako napisati poetično navdihujoč priročnik za samopomoč
Tik pred izidom nove esejistične zbirke Monike Vrečar, pesnice in profesorice teorije medijev, ki živi v Kanadi, smo z avtorico (s katero smo se dogovorili za tikanje) pomenili o tem, kako je knjiga nastajala. Lahko bi rekli, da je Obrni igro neklasičen priročnik za samopomoč, saj ne daje neposrednih sugestij in odgovorov, marveč pusti bralcem in bralkam, da skozi branje esejev sami iščejo nove perspektive in načine gledanja na mnoga vprašanja bivanja v sodobnem svetu. Avtorica skozi mešanico avtobiografske resfleksije in teoretično podprtega premisleka o mnogih znanstvenih ter humanističnih vprašanjih raziskuje, kako se počutiti bolje v svetu, polnem vprašanj in kako se opolnomočiti skozi radovednost.
Obrni igro je tvoja prva knjiga esejev. Kaj je bil prvi impulz za pisanje, kdaj se je v tebi porodila ideja za esejistično zbirko?
K eseju se zatečem tedaj, ko me kaj zmoti. To je navadno znak, da moram stvar razdelati in ugotoviti, od kod prihajajo določeni občutki. Pred nekaj leti pa se mi je nabralo nekaj tem, v katere sem se hotela potopiti, da bi si jih pravzaprav sama sebi razložila. Esej je idealna forma za ta namen, ker prenese kombiniranje osebnega, teoretičnega, popularnega in akademskega.
Že na platnici lahko preberemo, da je to poetična knjiga za samopomoč. Zakaj si izbrala ravno to formulacijo?
Opažam, da so v zadnjem času knjige za samopomoč zelo priljubljene, obenem pa imajo v intelektualnih krogih pogosto negativen predznak, ker so navadno napisane za širše občinstvo in so zato v nekem smislu preveč poenostavljene. Jaz sem hotela napisati knjigo za samopomoč, ki bi bila hkrati teoretsko podkrepljena in poetično navdihujoča. Najprej seveda, da bi sploh pomagala sami sebi. (smeh)
Tvoja knjiga vsebuje tematsko zelo različnih osem esejev, se pa vsi tičejo družbenih, aktualnih tematik kot so feminizem, umetna inteligenca, duševno zdravje. Kako si izbirala tematike, ki si jih raziskovala?
Mislim, da me pogosto privlačijo teme, o katerih že kroži neki splošni konsenz, ki se potem skozi neprestano ponavljanje utrjuje in tako postane vse manj učinkovit v razmerju do tvorjenja novih idej in svežega pogleda na svet. Kot umetnici mi je dana naloga usmerjanja pozornosti proti tistemu, kar uide zavestni zaznavi – tudi moji.
Že več let bivaš v Winnipegu v Kanadi, kjer si profesorica na Fakulteti za umetnost. Kako je v eseje vstopilo tvoje akademsko raziskovanje? Se zapisi v tej knjigi kakorkoli povezujejo s tematikami, ki jih predavaš?
V bistvu se vse prepleta. Vedno manj imam želje ločevati med zaključki, do katerih prihajam med zasebnim razmišljanjem, in tistim, kar predavam v razredu. Imam izoblikovano prepričanje, da je potrebno vsako stvar pogledati iz čim več različnih stališč in da je to treba storiti zavedajoč se lastnega ideološkega okvirja. Drugače rečeno, opozarjam študente, da si svet ves čas poskušamo poenostaviti, da bi si utrdili vrednote in identiteto. A to poenostavljanje ima stranske učinke, zato ni dobro postati preveč aroganten glede svoje pozicije. »Bodite samozavestni in hkrati ponižni,« jim pravim.
V knjigi se posvečaš tudi pop kulturi, v enem od esejev analiziraš razvpito sojenje med zvezdnikoma Amber Heard in Johnnyjem Deppom. Sprašuješ se, na kak način v pop kulturi dojemamo ali sodimo ženske, ki se morda ne obnašajo v celoti po družbenih pričakovanjih, hkrati pa se ukvarjaš z našim dojemanjem burnih ali mejnih stanj. Praviš, da pop kultura ljubi »iztirjene« ženske. Zakaj?
Kultura nasploh ljubi iztirjene ženske, ker smo znanilke tega, da v njej ni vse tako, kot se kaže na površini. To je vznemirljiv obet, obenem pa je soočenje s to možnostjo neprijetna naloga, zato se ljudje na splošno otepamo vpogleda v naravo stvari tako, da odgovornost za neko stanje zvračamo zgolj na »problematične« posameznike. Obenem imam sama nekaj izkušenj z doživljanjem mejnih stanj in mislim, da se jih splača prevrednotiti. Popularna kultura pa je itak pozunanjenje tega, kar vre v kolektivni zavesti (če uporabim Jungov termin). Na nek način skušam v pričujočem eseju predvsem analizirati svoj lastni odziv na omenjeno afero, ki se je z leti spreminjal. A da bi razumela sebe, moram potem iti okoli riti v žep oziroma skozi teorijo nazaj k sebi. Tako lahko to vajo samopomoči po možnosti naredim nekoliko bolj splošno uporabno.
Veliko razmišljaš o patriarhalnih vzorcih v naši družbi. Kako jih lahko, po tvojem mnenju, najbolj učinkovito ozavestimo in premagujemo?
Predvsem veliko razmišljam o naših odzivih na patriarhalne vzorce. Sama predlagam, da je najbolj nesvoboden tisti, ki se najbolj trudi dosegati in potrjevati simbolno (pre)moč. V to past smo po mojem padli tako moški kot ženske. Kot pišem v knjigi, vsak ideološki model potrebuje sozarotnike in bo vztrajal, dokler služi večini. V današnji družbi nam je tuj koncept, da lahko neko stanje, ki ga od zunaj vidimo kot negativno, dejansko služi tistemu, ki je vanj ujet. Zelo smo obsedeni s popravljanjem sveta. A po mojem tu ni kaj popravljati.
Kateri sodobni izzivi feminizma so te najbolj zanimali med pisanjem?
Na sploh me zelo motijo odzivi, ki so že vnaprej pričakovani, ki zdrsnejo v že izdolbene tirnice in s tem utrjujejo neko ideološko pozicijo, ki je že po definiciji pristranska. Potem moram ugotoviti, zakaj me to moti in kaj to pomeni. Najbolj nevarna se mi zdi ideja, da je človek nemočen spričo sistema. Intuitivno čutim, da to ni res, in potem iščem načine, kako to slutnjo dokazati. A nekaj je pač treba preprosto prepustiti veri oziroma prepričanju. Mogoče so to leta, ampak v zadnjem času gojim prepričanje, ki mi pravi, naj svetu zaupam.
V eseju Mistična izkušnja opisuješ svoje mistične izkušnje skozi leta. Kaj sploh pojmuješ kot mistično izkustvo, katero med njimi je bilo najpomembnejše zate?
Mistične izkušnje so izkušnje, ki ne sledijo logiki sveta, kakršna nam je bila vcepljena v dani družbi, in pokažejo možnosti občutenja, delovanja in razmišljanja zunaj ustaljenih okvirov. V našem sistemu smo naučeni, da se materialnosti nenehno zagrenjeno uklanjamo ali se ji brezplodno upiramo. Ampak to je samo en način obstoja. Mistične izkušnje so bile zame pomembne, ker so mi pokazale, da materialni svet ni tako bistven, oziroma da je treba do njega ohranjati igriv odnos.
V enem od esejev se posvečaš tudi vprašanju sobivanja v dobi umetne inteligence. Kaj se odslikava v našem odnosu do UI danes? Kako se soočiti z vsemi novostmi, ki jih prinaša?
Na novosti imamo željo odreagirati, ker se pred njimi počutimo ogrožene. A menim, da struktura in proces dogodkov v osnovi ostajata ista. Ker sem teoretičarka medijev, mi je bližje razmišljanje, da imajo vsi mediji podobne zakonitosti delovanja in učinkovanja, ki se ponavljajo ne glede na tehnologijo. Umetna inteligenca je zato po mojem mnenju predvsem nova manifestacija starih vprašanj o človeku in zavesti.
Kako se soočiti s strahom pred UI?
Mislim, da v knjigi nekje zapišem, da je strah vodilo. Naš um rad konkretizira občutke, a vprašanje je, česa nas je v resnici strah. Namesto panične reakcije na zunanje razmere se bolj splača posvetiti strahu samemu in ga tako razrešiti. Ko strah opazuješ ločeno od predmeta, ki se ga hoče okleniti zavoljo jasnosti in razločnosti, ugotovimo, da se ta sam od sebe začne preobražati, če mu to dovolimo.
V knjigi opisuješ kako si se več let spopadali z boleznijo nepojasnjenega izvora. Zdi se, da se knjiga v veliki meri posveča vprašanju tega, čemur pravimo »well-being«, torej vprašanju, kako biti dobro, kako biti okej v sodobnem svetu.
Ja, to je vprašanje, s katerim se sama pri sebi spopadam že leta. Kako sprejeti travme, trpljenje, krivice in podobno. Osebno in na družbeni ravni. Mislim, da je naša generacija zelo obremenjena s tem. Zato nam je dana naloga, da to sprocesiramo, a to težko dosežemo zgolj z racionaliziranjem in preurejanjem materialnega sveta. Moja izkušnja, po zaslugi katere sem tudi odkrila staroselske terapije s psihedeličnim zvarkom ajavaske, me je napeljala k razmišljanju, da moram v prvi vrsti posvetiti pozornost svojemu odnosu do sveta. Ne smem se pustiti zamotiti.
V eseju Ali poezija je ali je ni se posvečaš povezavi med poezijo in tem, kar imenuješ vseobstoj. Kaj je to?
Vseobstoj je vse kar obstaja. Sama mu pravim tudi vsezavest, ker sem mnenja, da je zavest temeljna lastnost stvarstva in da je vse med seboj povezano. Nekateri mu pravijo bog. Je nespoznaven in nedoumljiv. Lahko ga samo slutimo. V želji po nadzoru ga lahko tudi zanikamo.
Je lahko branje poezije oblika samopomoči?
Ne le branje, tudi pisanje je v glavnem oblika samopomoči. A ta samopomoč je vedno tudi pomoč drugim. Mislim, da sem letos dvakrat v slovenskih medijih zasledila komentar, da se v Sloveniji izdaja preveč knjig in da se jih premalo bere. Ampak ravno pisanje je tisto, ki pravzaprav ustvarja boljšo družbo, saj se ogromno ljudi skozi proces pisanja, ki je zelo težek in obenem slasten, oblikuje, raste in prispeva k družbi. Mislim, da bi moralo čim več ljudi iti skozi muko in užitek razdelovanja svojih idej.
Na nek način se v knjigi veliko posvečaš tudi znanosti. Kje se po tvoje najbolj stikata znanost in umetnost?
V resnici je ločitev disciplin razsvetljenska ideja; prej so bili prebojni znanstveniki večinoma tudi umetniki. Nasploh mislim, da najbolj neverjetni znanstveni preboji pridejo od ljudi, ki so po srcu in metodi umetniki. »Umetnost« v katerikoli panogi ima funkcijo zagona in vzpostavljanja sprememb paradigm, ki so ciklične in neizogibne.
Komu bi priporočila branje tvoje knjige?
Čutim, da je v tem vprašanju nekakšna past:) Priporočila je ne bi nikomur, bi pa bila iz sebe od sreče, če bi jo brali tako tisti, ki se z mano strinjajo kot tisti, ki se ne strinjajo. Vsaka pisateljica in pisatelj namreč uporablja veščino pisanja za udejanjanje osnovnega človeškega nagona vzpostavljanja stika. S sabo in z drugimi.
Za konec; kateri izmed esejev pa je tvoj najljubši?
KREJZI, ker sem ga napisala zadnjega in sem ga prebrala manjkrat od vseh ostalih in zato še ni izgubil čara. In ker je poreden:)
Knjigo Obrni igro lahko naročite TUKAJ