Search
Generic filters
Filter by Oznake izdelkov
roman

Lucija Stepančič: Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe

Lucija Stepančič je ena izmed štirih nominiranih finalistov za nagrado novo mesto za najboljšo kratkoprozno zbirko preteklega leta, ki jo bomo prvič podelili v petek, 29. septembra, na festivalu kratke proze Novo mesto short.

V nadaljevanju objavljamo odlomek iz njene nominirane zbirke Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe.

NOKTURNO (Odlomek iz zbirke Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe, Beletrina, 2016)

Trnuljčica in rocker

 

Tista senca tamle! Z dolgmi lasmi! Ki gibko preskakuje vse mogoče plotove! Pa ne da je to Trnuljčica! V vihravi spalni srajci, da je še kot silhueta vsa svilena in vsa polna čipkastih obrob! To bo to! Princeska, ki se je naveličala čakati sto let! Ali pa še v spanju ugotovila da princ že prav nemarno zamuja, kdo bi to vedel.

Edini, ki ob tej uri dojemajo sto na uro, so firbci. Jutri bodo seveda vsi vse vedeli in to že navsezgodaj. Čeprav v tem trenutku že zdavnaj spijo. Kar pa ne pomeni, da je njihova čuječnost kakor koli popustila. Oni, da kdaj ne bi videli vsega, kar se dogaja! Vsega in še več! Še v sanjah! Oziroma predvsem takrat! In še diskretni so, ne bodo zdaj kar vsevprek cinično zabavljali, kako prisebna je v svoji somnabulnosti, in kako je mogoče, da fina, lepo vzgojena prestolonaslednica kot je ona, še v spanju najde pot naravnost na rock koncert. Tako nežna, krhka in nemočna, kot je! Ko se plazi iz svojega gotskega ali neogotskega gradu, mimo stražarjev, ki tako ali tako spijo, mimo komatoznih spletičen, dojilj, profesoric francoščine in gardedam, mimo princev, ki so žalostno končali, obešeni na trnje, mimo vsakovrstnih puklastih silhuet, mimo nočnih ptic s tega ali onega sveta, mimo vseh tistih vrtnic, ki nesramno dišijo izven navadnega človeškega časa. Ni nora, da bi čakala sto let, ko pa zunaj toliko dogaja!

…in se znajde, kot je bilo že rečeno, ravno sredi rockerske veselice, anahronizem gor ali idol.

Ne da bi jo vsi tisti decibeli sploh zbudili. In kako potem v sanjah nezgrešljivo pride mimo varnostnikov, naravnost v najbolj zvezdniško garderobo. Kjer se naguzi kot najbolj razuzdana groupie, ne glede na brata Grimm, ki se že kar grozeče obračata v grobu. Nad prizorom razvrata z rockerjem niti sam Bettelheim ni pretirano navdušen, v resnici se sprašuje, če je bil pravilno razumljen, njegova Trnuljčica s krvavečim prstkom simbolizira dozorevanje iz dekletca v žensko, ne pa nočne eskapade razigrane nimfomanke, ki je videti zadeta. Le Freud se zadovoljno reži, od časov cesarskega Dunaja, ki je z jugendstilsko dekoracijo uokvirjal nevroze njegovih pacientk, smo očitno napredovali do bolj sproščenega sloga. Sproščenost sloga sama po sebi ni ničesar rešila, saj je v njegovem fohu dela kot še nikoli, pa vendar imamo vsaj občutek, da se nekaj vendarle dogaja. Saj res? In kje je Reich? Še dobro, da ga ne vidi Andersen (ta se trese, da se bo tudi Mala morska deklica takole nesramno zgonila): Reich drži v rokah seizmograf, kakršen na tem svetu še ni izumljen in se skrivnostno nasmiha. Yesssssssssss!

Naj nesmrtni znanstveniki še tako natolcujejo po svojih slavnih grobnicah, naj se še tako kompetentno strokovno prepirajo, Trnuljčici je vendar treba nekaj priznati, ker čisto navadna kurbica pa ona tudi ni. Niti ne bo zapadla v težave, tako kot druge smrklje, ki ponoči ne zdržijo doma. Ne bo predozirala, ne bo zanosila, ne bo splavila, ne bo si nakopala kakšne specifične infekcije, ne bo vržena na cesto in ne bo postala klošarka. Še najzahtevnejši firbci so lahko kar najbolj zadovoljni z njo.

***

Lucija Stepančič (rojena 1969 na Jesenicah) je kot avtorica kratkih zgodb debitirala s knjigo Mrtvaki in šlagerji (1997). Naslednja kratkoprozna zbirka Prasec pa tak (2008) je bila nominirala za nagrado fabula, roman V četrtek ob šestih (2011) pa za nagrado kresnik. Vmes je izšla tudi pesniška zbirka Ljubljanski imenik (2010). Kratke zgodbe z naslovom Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe so izšle leta 2016. Kot kritičarka je pisala najprej za revijo Sodobnost, kasneje pa še za Dnevnik in Književne liste. Izbor iz teh zapisov je bil objavljen v knjigi Sedem let (2007).

Otrokom so namenjene slikanice Počečkani ropar (2010), Martinček in dinozavri (2011), Kako so videli svet (2012, nagrada zlata hruška), Na otoku zakladov (2013), Kaj nam povejo besede (2014), ter Prehlajeni čarodej (2016), slikanici Anton! (2014, nagrada zlata hruška), in Arsenije! (2017) z resničnima zgodbama iz prve svetovne vojne pa nagovarjata tudi odraslo publiko.

V reviji Mladina so v tedenskih nadaljevanjih izhajali njeni stripovski romani Trbovlje (2011), Bohinj (2014) in Maškarada (2017). V reviji Literatura je med letoma 2011 in 2016 objavljala stripovske kolumne.