Nominiranci za nagrado novo mesto
Strokovna žirija je izbrala štiri finaliste za nagrado novo mesto, ki jo podeljujemo za najboljšo zbirko kratke proze.
Finalisti so:
Marko Golja: Prepozno, pozneje (LUD Literatura, 2020)
Zgodbe v zbirki Prepozno, pozneje se marsikdaj začnejo z vsakdanjimi situacijami, ki bi lahko bile stereotipne, a Marko Golja vedno znova uspe prisluhniti svojim likom, izpisati njihovo individualnost, se potopiti v atmosfero določenega trenutka, zgostiti pripovedni prostor okrog njega. Če je situacija v zgodbah spočetka še evidentna, s svojo pisavo uspe presegati njeno samoumevnost, saj bralca zavrtinči v meandre spominov, misli, neizrečenega. Pri tem tudi njegova proza ni izpisana zgolj v realistični maniri, ampak nase opozarja tudi njena forma, pa naj gre za mutiranje kratke zgodbe v smeri poezije, v smeri dramskega dialoga, v katerem vloge niso več razvidne, ali pa v smeri intenzivnosti pripovedi, izpisane v enem odstavku.
Anja Mugerli: Čebelja družina (Cankarjeva založba, 2020)
Zgodbe v zbirki Čebelja družina so prežete z motivi narave in z rituali, ki jih v globokem simbolnem sozvočju z naravo izvaja človek. Junakinje in junaki zgodb, ki so pogosto odrinjeni, spregledani ali zaznamovani s tragično preteklostjo, prav v stiku z naravo in obredjem uspejo zaceliti bolečine in spremeniti svoja življenja, predvsem pa vanja vračajo globok, z razumom nedosegljiv smisel. Pripovedi Anje Mugerli tako kljub svoji umirjeni naraciji vselej poskrbijo za intenzivno in pomenljivo bralsko izkušnjo.
Carlos Pascual: Nezakonita melanholija, prevod Mojca Medvedšek (LUD, Šerpa, 2020)
Carlos Pascual v zbirki sedmih kronik pristopa k pisanju z mešanico izkustvenega in reportažnega, njegova Nezakonita melanholija izhaja iz osebnih (pre)izkušenj, in tem je bil popotnik in kozmopolit, ki je v življenju počel marsikaj, predvsem pa v krajih, kjer posamezniku grozijo radikalne oblike nasilja, izdatno izpostavljen. Nasilje koruptivne protidelinkventske policije, celo bivanje s simpatičnimi sosedi, za katere se izkaže, da so pripadniki gverilskega latinoameriškega gibanja proti diktaturi in so potem spektakularno pobegnili iz zapora, ali pa postavljanje cirkusa, vse je opora za zgodbo, v kateri je sam glavni akter, hkrati pa jo pregnete s podatki s terena in kar najbolj osebnim pogledom, tako da deluje kot svojevrstna avtofikcija. Kronike, sicer napol novinarski in zgodovinski žanr, v tokratnem primeru gre za poudarjeno živahno in razgibano osebno zgodovino, so tako dražljiva, kompozicijsko spretno izpisana poročila o popotniku skozi fenomene sveta, ki jih dobivamo v gladkem in artikuliranem prevodu prevajalke, ki so ji tudi posvečene.
Agata Tomažič: Nož v ustih (Založba Goga, 2020)
Zbirka kratkih zgodb Nož v ustih Agate Tomažič se izkazuje z jezikovno in slogovno dovršenostjo ter z vsebino, ki intrigira s svojo nepredvidljivostjo in pisavo bizarnosti vsakdana. Njene pripovedi odpirajo vrata v svet posameznikov, slehernikov, ki se sicer skrivajo za maskami obče sprejete normalnosti, a za njimi prikrivajo svojo jezo, prezir, netoleranco, osamljenost, bolečino, zaradi česar pogosto pridejo v konflikt z okolico. Pisateljica tako poleg prostorov protagonistov, izgubljenih sredi svojega življenja, pronicljivo odstira, kaj vse se lahko skriva pod površjem liberalnosti, korektnosti, hkrati pa izostri banalnosti ksenofobije in kakršnihkoli oblik sovraštva, zaradi česar je proza Agate Tomažič zelo aktualna. Čeprav se marsikatera zgodba zaključi z grozljivo noto, pa spretno in primerno odmerjen humor razgiba tekst, kar naredi zbirko še posebej berljivo.