Search
Generic filters
Filter by Oznake izdelkov
roman

Suzana Tratnik: Noben glas

V pričakovanju festivala Novo mesto short (29. in 30. september), kjer bodo razglasili avtorja najboljše lanskoletne zbirke kratke proze, v nadaljevanju objavljamo odlomek iz zbirke nominirane avtorice Suzane Tratnik.

IDINA KOCKA

(Odlomek iz zbirke Noben glas, Beletrina, 2016)

Med poukom, po pouku in celo med odmori na stranišču so vsi počeli samo eno: obračali so kocko, sestavljeno iz manjših kock, in iskali skladne barvne kombinacije v eni vrsti. Vsi so si želeli zložiti te manjše kocke v veliko kocko z enobarvnimi ploskvami. Ida si ni želela tega. Sploh ni imela rubikove kocke, pa ne le zato, ker je njena mama samohranilka rekla, da je to že kar potratno. Tudi klik-klaka, tistih dveh belih, trdih kroglic na koncu vrvice, ki jih vrtiš v eni roki in grozno ropotajo in te tudi tolčejo po prstih, ni imela – prenevarno, je rekla mama, pa še prepovedano je v šoli. Ida si je na tihem želela nekaj drugega, nekaj več: da bi bila sama tista, ki bi bila izumila rubikovo kocko, ne pa neki madžarski arhitekt, ki ga dotlej nihče še poznal ni. Ker je sama ni izumila, je nalašč ni hotela.

Hodila je iz šole domov po dolgi, razvlečeni makadamski cesti, na kateri se je za vsakim avtom, ki je pripeljal mimo, dvignil gost prah, da jo je le še bolj pikalo v grlu, že tako razbolelem od prehlada. Brezvoljno je stopala po tej prašni cesti, si brisala nahoden nos in z velikim razočaranjem premišljevala, le zakaj ni ona sama izumiteljica rubikove kocke. No, idine kocke. Vse bi bilo drugače.

Še teden prej si je želela odkriti nekaj čisto drugega. Vsak dan je polagala liste tankega, skoraj prozornega papirja na naslovnice Seksi humorja v stripu in s svinčnikom kopirala risbe golih žensk, ki jih je potem pobarvala z vodenimi barvicami. Med barvanjem je premišljevala in bržkone dokaj pravilno ugotavljala, da bi bila enajstletnica, ki v malem obmejnem mestu neke socialistične države riše akvarele golih žensk, nedvomno nekaj posebnega. Vsi bi jo poznali. A za odkrivanje risb seksi aktov je bila ravno tako prepozna, čeprav so se ji akvareli nemalokrat zelo dobro namešali v barvi kože.

Ko se je spet skremžila in požrla gosto slino z drobnim makadamskim prahom, da jo je silno zabolelo v grlu, je pomislila, da najbrž ni prav veliko tega, kar bi se še dalo izumiti. Saj ne da bi ji bilo treba karkoli odkrivati, za šolo že ne. Ta teden je imela le eno, dokaj preprosto domačo nalogo: narisati tloris stanovanja, v katerem je živela. Za nekatere sošolce in sošolke je bilo to zahtevno, mukotrpno in dolgotrajno opravilo, zlasti za vse tiste, ki so živeli v dvonadstropnih hišah ali v večjih blokovskih stanovanjih z dvema balkonoma. Za Ido pa je bila to samo stvar odločitve, da se usede za mizo in zadevo opravi, vendar zelo neprijetne odločitve. V hiši starih staršev ni več živela, četudi sta se z materjo po selitvi »na svoje« (ki to ni bilo) včasih še vrnili tja za kak dan ali dva, enkrat celo za ves teden. Ker se je včasih zazdelo – seveda povsem napak –, kot da se bodo Idini starši le pobotali in bodo spet vsi skupaj živeli v stari hiši. A tam je bilo nekaj sob že izpraznjenih, v eno pa so se nedavno vselili podnajemniki: tuji ljudje so bili v spalnici, kjer je še nedavno spala Ida. Stari starši pa so se zadrževali v svoji kuhinji in se trpinčili vsak s svojo boleznijo. Le kakšen tloris bi to bil? Še njen ne bi bil več. Iz neznanih izkušenj je Ida vedela, da tisto, kar narišeš, tudi nekako dokončno obelodaniš in izgubiš. Zato bi iz ptičje perspektive veliko raje narisala podnajemniško sobico, v kateri sta živeli z mamo, samo onidve, zdaj tudi sami tuja človeka v novem, hladnem bivališču, kjer so verjetno, še nedavno tega jedli, spali in govorili drugi ljudje. Če bi izgubili to bivališče, ji ne bi bilo mar, niti najmanj.

Boris se je širokoustil, da bo poleg družinske hiše na robu mesta narisal še garažo, ker je bila pač prizidek in bi naj zato sodila zraven. Betka je sicer rekla, da se važi tam, kjer ni treba, in da je v resnici len, zato mu bo najlaže narisati tloris garaže, v kateri ni ničesar razen avta. Magda in Ivan sta se zmenila, da bosta skupaj delala domačo nalogo, ker sta oba živela v isti verigi vrstnih hiš, samo pohištvo je bilo drugačno. Le Ida je molčala o tlorisu. Morda je molčal še kdo, ampak Ida je zelo dobro slišala, da je njen molk najglasnejši.

Ponavadi je vse domače naloge, tudi tiste zahtevnejše, kakršne so bile zlasti pri tehničnem pouku, naredila takoj, še isti dan, ko so jih dobili, ne pa da bi tako kot zdaj mečkala nekaj dni pred rokom. Ves ta teden ji ni in ni šlo, nikakor se ni mogla lotiti risanja. Ko si je na mizi pripravila prazen papir, šeleshamer za tehnični pouk, in z metrom izmerila dolžine sobe, da bi lahko izračunala primerno pomanjšano merilo za risbo, je nenadoma obsedela in raje spet razmišljala o tem, kaj bi lahko namesto tega izumila. Nisi še znala čisto predstavljati, kako bi sama izumila nekaj, kar še ni bilo izumljeno. Kar še sploh ni obstajalo. Kajti izumiti pomeni iznajti ali odkriti neobstoječe. Zato si je pač domišljala, da bi še v tem tednu bliskovito postala najmlajša izumiteljica idine kocke, znamenita vzhodnoevropska akvarelistka golih žensk v prepričljivi barvi kože ali tista petošolka, ki se je domislila dvajsetih novih vaj za gumitvist, ki vključujejo tudi zahtevni ples, recitiranje, petje, pantomimo in filmsko igro v angleškem jeziku. Potem se ji ne bi bilo treba več ukvarjati s tlorisom podnajemniške sobe, h kateremu niso sodili niti stranišče, kopalnica ali hodnik. Kaj šele kakšna shramba, zastekljena veranda ali garaža. Kaj šele ljudje.

Z mamo sta že nekaj tednov bivali v tej sobi, ne da bi pomolili nos na vrt ali na dvorišče. Hodili sta samo v službo oziroma šolo ter domov, nič drugega jima ni več pripadalo, razen ta prehod skozi neznano, neprijetno dvorišče. Le kaj bi se bilo dalo tu sploh izumiti?

Pa saj ne more biti tako težko!, je Ida samo sebe predramila iz težkih sanj. Saj je samo en navaden tloris! En kavč–postelja in vrata na vzhodni strani podnajemniške sobe, drugi kavč–postelja in okno na zahodni strani, visoka in nizka omara (plus vzglavja obeh postelj) na severni strani, na južni pa pomivalno korito, štedilnik, hladilnik in talni kredenci. Pa miza z dvema stoloma na sredini, kjer se jé, riše akvarele in piše domače naloge, ravnokar pa se mukoma snuje ta tloris. To je bilo vse. To bi znal našteti in si predstavljati na papirju še tako bebav učenec in to bi znala narisati tudi sošolka, ki se ji sicer nesrečno razlije vsak rotring, že navadno penkalo, če ga le dvakrat pogleda. Ida že ni bila tako nevedna in nerodna. Sicer ni bila sposobna ničesar izumiti, četudi je že pol leta intenzivno premišljevala o tem, zato pa še ni bila zabita. Nikakor ne, saj si je vztrajno razbijala glavo z vprašanjem o tem, kako iznajti nekaj izvirnega in uporabnega, kajti le to bi štelo za resničen izum, s katerim bi zaslovela in bržkone tudi obogatela.

V enem samem vikendu je moč narisati tloris, sploh če si Ida, neuresničena izumiteljica. Bila je sobota dopoldne, ko je mama rezala zelenjavo in solato, Ida pa je vztrajno sedela pred belim šeleshamerjem na mizi. Na papirju je bil vrisan le pravokotnik, pomanjšana soba, katere resnična velikost je bila 4,5 x 4,9 metrov.

***

Suzana Tratnik (1963) je pisateljica, prevajalka, publicistka in magistrica antropologije spolov. Poleg nominirane zbirke Noben glas je objavila še šest knjig kratke proze: Pod ničlo, Na svojem dvorišču, Vzporednice, Česa nisem nikoli razumela na vlaku, Dva svetova in Rezervat. Iz njenega opusa izstopata še romana Ime mi je Damjan in Tretji svet. Leta 2007 je prejela nagrado Prešernovega sklada za literaturo.

Je dolgoletna lezbična aktivistka in soorganizatorka FGLF – festivala lezbičnega in gejevskega filma pri društvu Škuc.