Urša Majcen: “Igranje s klišeji se mi je vedno zdelo zabavno, sploh, ko si jih lahko podredim in njihovo izrabljenost uporabim za podporo vsebini.”

Ob izidu zbranih dram pesnice in dramatičarke mlajše generacije Urše Majcen, smo z njo spregovorili o njeni ustvarjalni poti in štirih dramah, zbranih v knjigi Vaje z ribo.

Tvoja prvenka je bila pesniška zbirka Ekosistem tišine, torej si se slovenski publiki najprej predstavila kot pesnica. Trenutno pa deluješ večinoma kot dramaturginja in scenaristka. Vaje z ribo je zbirka štirih dram, v katerih je tudi veliko pesniških prvin. Kako se prepletata tvoj pesniški in dramski jaz?

Najbolj preprosto in resnično bi bilo verjetno reči, da je moj pesniški jaz en in isti z dramskim in vsemi ostalimi fragmenti, ki bi jih še lahko našteli. V poeziji je zame prav toliko dialoga, kot v drami (sploh pesniški), podobah scenarija itd. Gre za isti izraz, ki poskuša naseliti različne podobe. Teme se ponvljajo, prepletajo, samorefereirajo … Prav tako, kot rada menjujem literarne vrste, menjujem tudi zvrsti, žanre … raznolikost forme pa razkriva prav tisti vzorec mojega sloga (moje težnje ubesedovanja izkušnje živeti), ki, vsaj tako se mi zdi, (p)ostaja samosvoje prepoznaven

Kako si izbrala štiri dramska besedila v knjigi? Kaj jih po tvojem mnenju povezuje?

Besedila sem izbrala na podlagi tega, da so bila že končana, ali skoraj končana, pripravljena za objavo in uprizoritev torej. Teksti, vaje, kot jih imenujem, so pravzaprav mejniki ključnih momentov mojega razvoja dramske piske, postaje na poti raziskovanja forme, vsebine in tega dela jaza. Vsa besedila so namreč nastajala tekom mojega študijskega procesa na magistrskem programu DSU: zadnje besedilo v knjigi je začelo nastajati hkrati z mojih diplomskim besedilom, predzadnje v okviru rezidence MGL, prvi dve celo kot vaji dramskega pisanja na mag. programu. Besedila tako odražajo mojo težnjo po učenju, preizkušanju pisateljskih meja, izrazov, nalog, predvsem pa iskanje lastnega sloga.

Tudi spoznavanje in ozaveščanje tega, da pišem z mislijo na to, da se mora dejanje zgoditi že na papirju, ter s tem besedilu omogočiti »samouprizoritev« že na ravni pisanja-branja, posledično pa tudi potencialni uprizoritveni ekipi ponuditi svobodo uprizoriti besedilo skozi besedam bolj ali manj zvesto interpretacijo, ki bo odpirala nadaljnje dimenzije (ne)zavedno vpisanih pomenov. Vsa besedila prav tako izhajajo iz neke pristne izkušnje in so v enaki meri fikcijska kot dokumentarna, pogosto se nanašajo drug na drugega oz. se poslužujejo meni ljube medbesedilnosti, tudi ironizacije itd.. Skratka, kup pesniških/pisateljskih/dramskih prvin je, ki zaznamujejo moj slog in povezujejo besedila. V prvi vrsti pa jih veže učni proces, postajanje (avtorica, pišoča, jaz) torej. Kot zapišem v besedilu, ki je zbirki posodilo naslov: na koncu vedno postanem jaz. Vse izbrane drame (in verjetno tudi moj opus) zaznamuje prav to.

Ena od štirih dram Orfej in Evridika je bila že uprizorjena in sicer v režiji Jana Krmelja v Cankarjevem domu. Kakšen je občutek, ko tvoje besedilo zaživi na odru?

Besedilo je nastajalo v okviru programa rezidenčnega avtorstva v MGL, torej sem vedela, da bo uprizorjeno in sem, kljub temu, da se dela nisem trudila olajšati, pisala z zavedanjem, da bo nekoč na odru. Vedela sem, kdo bo igral v kateri vlogi, vsaj približno, na neki točki sem vedela tudi, kdo se bo s tekstom režijsko spoprijel. Pomembno mi je bilo tudi, da sem vedela, da bo Sašo Vollmaier pisal glasbo, tekom procesa sem tudi obiskala njegov studio, kjer mi je zaigral vzorce melodij. Takrat sem vedela, da bo tekst zasnovan kot reka, ki teče in se ne ustavi. Kljub temu, da je bila uprizoritev pričakovana, pa je biti priča utelesitvi lastne poezije na tako velikem odru, predvsem pa v kontekstu kolektivne izkušnje gledalcev in igralcev, nekaj čudovitega. Nekoliko tragično za koncept »Avtorice teksta«, ki v kontekstu uprizarjanja vedno vsaj malo umre in mora umreti, a prav zato zmagovita v kontekstu kolektivnega, uprizoritvenega in otipljivega. Tako kot se mora zgoditi, torej. Pred vsem sem neizmerno hvaležna za vsako predstavo in vsak moment, ko se je lahko toliko in toliko ljudi naenkrat potopilo v misel, ki sem jo načela.

V tistem trenutku »Avtorica« (četudi malo mrtva) ni več sama.

V tej drami si predelala antični mit o Orfeju in Evridiki, vendar si ga prepletla še z zgodbami treh pisateljic, ki so vse tragično končale svoja življenja s samomorom. Zakaj si njihove usode navezala na zgodbo Evridike?

Zato, ker so kliše. Skupaj s Sašom Vollmaierjem in direktorico MGL Barbaro Hieng Samobor smo si izbrali izziv soočiti se z eno največjih ljubezenskih zgodb evropske kulture. Z zgodbo, ki je bila obdelana že ne-vem-kolikokrat, analizirana, predelana, uglasbljena, uprizorjena, prepisana, kar hočemo … in s pesnikom, ki ga je evropska kultura postavljala na piedestal Umetnika, Pesnika, kot najvišjo inštanco tega, kaj lahko z ustvarjanjem dosežemo (uklanjamo naravo, nadvladamo nadnaravno, obvladamo ljudi). Jasno je bilo, da lahko kontekstu z zgodbo prenasičene zgodovine pariram samo tako, da klišejskost in blaznost le-te ozavestim, niti ne postavim na prvo mesto, temveč samo sprejmem. In se igram znotraj tega.

Ko mi je Krmelj predlagal, da v tekst vpišem nek monološki del, se mi je takoj utrnilo, da nočem monologa o antičnih figurah, temveč o osebah, ki so bolj otipljive. O osebah, ki so imele mnogo ljubezni in besed in ki so bile, tako kot Evridika in Orfej, postavljene v vlogo sodobnega mita o Umetniku, ki seveda obstaja tragično. Syliva Plath, Sarah Kane in Virginia Woolf so osebe različnih starosti, različnih ljubezni, besed, sile – njihova osebna zgodba pa je postala naša, da jo navržemo v momobežnem kvaziintelektualnem pogovoru, da jo sodimo brez misli, da jo ovržemo ali da, celo, njeno tragiko uporabimo za poveličevanje izdelkov ene ali druge. Tako sodijo v kontekst mita, saj njihova življenja ne pripadajo več njim, temveč družbeni zgodovini in mitizaciji širše. Poleg tega so si vse odvzele življenje. To sovpada z mojo idejo Evridike, ki se ubije, da bi Orfejevi zgodbi ušla. Samomor torej preselim v bolj nekonkretno dimenzijo odhajanja, ne toliko umiranja, pogled na njihovo odhajanje pa poskušam obrniti – iz tragične zgodbe v zgodbo o svobajanju, neodvisnosti, rešitvi spon zavezujočega družbenega konteksta. Obrniti pomen pogleda nazaj – in komu pripada.

V drami Vaje z ribo se lotevaš težke teme travme in osebne preobrazbe, ki se zgodi, ko preživimo travmatičen dogodek. Tvoja protagonistka v drami postane hobotnica. Kako te je nagovoril podvodni svet jezera, rib, črvov in morskih bitij, zakaj si jih uporabila v drami?

Moram reči, da je to precej stvar intuicije. Zasnovala sem namreč na videz realistični prizor, ki se dogaja v Tivoliju pri Čolnarni, protagonistka pade v vodo – torej je logično, da bodo na dnu neke ribe. Eva Mahkovic, predavateljica predmeta, pri katerem je tekst nastajal, me je spodbudila, naj zgodbo nadaljujem, namesto da bi za vajo pisala nepovezane prizore. To se je slišalo smiselno. Potem sem se spomnila, da riba v slengovskem kontektu lahko pomeni dekle (ki ga potencialno nekdo osvaja). Tako se mi je zdelo zanimivo, da v naslednjih prizorih postane riba (oz. tivolski krap) tisti, ki osvaja (ponovna zamenjava vlog, obrat perspektive), protagonistka pa bo tisto, kar ribe lovi, ubija, kar je (v samoobrambi) lahko res kruto. Ne more biti človek, ker človeka v teh prizorih ni, morski pes oz. beseda zanj je moškega spola (čeprav ne gre reči, da se kdaj ne po pojavila v kakem tekstu morska psica), ne more biti ptič, ker je preblizu tič, torej bo hobotnica. To se mi je zdelo logično, saj so hobotnice precej pametne, sluzaste in izmuzljive, poleg tega pa me lovke na obeh straneh z ovalno glavo v sredini nekako spominjajo na shemo jajčnikov in maternice, kot jo običajno vidimo pri ginekologu, kar se mi je zdelo zabavno. Slovenska beseda hobotnica pravzaprav izhaja iz samostalnika hobot, kar pomeni dolg izrastek, rep. Moji hobotnici torej zraste rep, kot je ribon hotel, ampak ta rep je drugačen, repov je več, Vera preraste ribonovo idejo in postane žival z več hoboti, žival z dolgimi izrastki, z mnogimi repi, večja od njega, nevarnejša. Gre za bitje, ki se je rodilo kot odziv (kljubovanje) na podreditev, v katero jo je svet silil.

Morje pa je v osnovi nek splošen simbol za podzavest – pod gladino / pod površjem je pogosto rabljen izraz, tako da tu tudi nisem razmišljala kaj dlje. Poleg tega mehkužci, bitja brez hrbtenice pogosto živijo na morskem dnu, kar se mi je zdelo primerno tako za Verino obdobje skrivanja, kot za Ribonov simbolni in fizični poraz. Logično je, da je luža v Tivoliju enako morje, ker je tudi podzavest večja od telesa človeka. Igranje s klišeji se mi je vedno zdelo zabavno, sploh, ko si jih lahko podredim in njihovo izrabljenost uporabim za podporo vsebini.

Prvo izmed besedil z naslovom Drame ni lahko beremo kot neke vrste satirični prikaz odnosa do institucionalnega gledališča – v njej pa nastopajo resnične osebe iz slovenskega gledališkega sveta. Kakšno pozicijo zavzemaš v tej drami, kakšen družbeni komentar si želela podati?

Upam, da je to razvidno že iz igre same. Predvsem lahko ponovim, da sem eden od klovnov v tem cirkusu. Ne zasmehujem nobene od omenjenih oseb (nemalo jih imam zelo rada), temveč pritisk funkcije, ki nam jo zunanji pogled in inštance posredno dodeljujejo. Pritiski prihajajo od povsod, nekatere ustvarjamo tudi sami, financ je vedno premalo ali pa so slabo razporejene, vodstva so preobremenjena s formalnostmi, ne nujno po njihovi krivdi, na ustvarjalce pritiska koncept glavnih in stranskih vlog, zvezdništva ali uspeha. Večina delavcev, ki so ključni za delovanje teatra, a ne nastopajo na odrih, je podcenjenih, profesorji na faksu ali nimajo zagona, ali pa njihov zagon ni tako cenjen, kot bi moral biti, od študentk se pričakuje, da bodo spremenile svet in hkrati ne zasenčile mentorjev … gre za zmes pritiskov, ki na vse vpletene v sceno vplivajo vse prej kot blagodejno, večina se nas bolj ali manj aktivno trudi, da bi situacijo obrnili na boljše, prepogosto pa vse s trudom vred izpade kot velika farsa. Gre za veliko sistemsko napako odnosa do teatra in akterjev v njem na splošno, ki jo z individualnimi poskusi ne zmoremo rešiti.

V prvi vrsti je nastanek teksta spodbudil prezira vreden odnos države / oblasti, ki mirno spremlja propad ene najpomembnejših stavb v Sloveniji in ji bo gotovo prej priredila bedno formalnost slovesa, kot končno uredila, da se ta kulturna in narodna dediščina obnovi – toplo priporočam, da o zgodovini in pomenu Drame za slovensko kulturo in o njenem delovanju med vojnama, povprašate prof. Milohnića, ta predavanja so se globoko vpisala vame. Mogoče pa sem se želela samo malo smejati na račun vseh nas.

“Najbolj produktivno se mi zdi, da si dam dovoljenje, da napišem nekaj neumnega, da eksperimentiram. Napišem nekaj, kar je smešno samo meni, kar je logično samo meni, kar malo skače, kar ima polno pravopisnih napak in mogoče se iz le-teh rodi kaj zanimivega”

Kako se lotiš pisanja drame in raziskovanja, če vzameva konkretni primer drame Orfej in Evridika, ki je nastala po naročilu MGL?

Uh, če bi vedela …

Neke stvari pridejo same. V tem specifičnem primeru sem vedela, da hočem Evridiko, ki zahteva, da se Orfej obrne. Vedela sem, da prostora nočem prestavljati iz antičnega sveta – to je že obrabljeno. Vedela sem, da hočem krožnost in da nočem, da je Orfej umetnik, ampak fant, ki mu bomo kasneje skozi zgodovino dodali vlogo Umetnika. Napisala sem prizor, ko se ta obrat zgodi. Nekaj strani, ki čakajo na dramo. Za vsako dramo, za vsako pesem se znova učim, kako pisati, kaj je forma, kaj dialog, kako se postavlja besede. Kot da vsakič začnem na začetku. Najbolj produktivno se mi zdi, da si dam dovoljenje, da napišem nekaj neumnega, da eksperimentiram. Napišem nekaj, kar je smešno samo meni, kar je logično samo meni, kar malo skače, kar ima polno pravopisnih napak in mogoče se iz le-teh rodi kaj zanimivega (denimo zatipk rana namesto rama, ki sem ga potem namerno obdržala). In ko imam dovolj strani neumnosti, iz čečkarij luščim zgodbo, pesem, igro. To je zabavni del procesa. Čiščenje, dramaturgija, prepisovanje. Najhuje je, ko nimam ničesar, razen potrebe po pisanju.

Kako se uprizoritvena verzija razlikuje od te, objavljene v knjigi pred nami?

Uprizoritvena verzija je precej krajša, bolj obvladljiva in določene pomene besed zamenja za prostor, ki ga potrebuje telo in ostalo, kar polni oder. Režiser Jan Krmelj in dramaturginja Petra Pogorevc sta prav tako v prvem delu nekatere stvari malo prepisala/povzela v monolog Evridike, kar je bilo za voljo koncepta uprizoritve nujno – in podpiram. Potem pa seveda vizualni elementi sodobnosti, avtomobila, bolniške sobe itd. V drami so dogajalni kraji zliti v Had (kraj in kralj), ki je včasih raj, včasih pokopališče granatnih jabolk, labirint, Kerberjev kup kosti, kraljeva misel in predvsem reka Stiks, sestavljena iz senc, ki nenehno šepetajo. Seveda je logično, da so tovrstne predloge za samosvojo režijsko vizijo odvečne. Prav v teh razlikah se mi zdi pomen dvojnosti branja in uprizarjanja istega teksta – z istimi besedami sta obe realizaciji ideje razprli vsaka svoj del pomenov, ki ležijo za njimi.

Kaj se ti zdi najbolj pomembna komponenta dobrega teksta, ki tudi dobro deluje na odru?

Dobra uprizoritvena ekipa :)

Bi rekla, da se dobro besedilo uprizarja že samo, dobra uprizoritev pa ga odpira dalje. Tako kot lahko dobra uprizoritev oplemeniti slab tekst, slaba pa uniči podobo dobrega. Mogoče bi izpostavila tudi to, da se dobro besedilo na nek način zaveda sebe, svojega konteksta in pomanjkljivosti.

Kaj je poseben prostor pomena, ki se razpre v dramskem besedilu, ki je lasten zgolj dramatiki in se ga ne da poustvariti na primer z romanom?

Dramatika dialog nerazdružljivo poveže z dejanjem (ali odsotnostjo le-tega).

Seveda vse literarne zvrsti črpajo druga iz druge in ostajajo po svoje neulovljive, a hkrati nujne – zato bo moj odgovor nepopoln. A v zelo grobo podanem povzetku drugače precej kompleksne misli, bi rekla, da če poezija odraža esenco, dejanje v besedi sami, in proza odpira prostor za soočenja daljših ali bolj gostobesednih narativnih principov hkrati, scenaristika pa odpira prostor skozi ustvarjanje podob, dramatika največ prostora odpre skozi soočenje več glasov ali mnogoternosti enega – skozi dialog in dejanje oz. odsotnost le-tega vzpostavi medprostor misli in refleksije.

Kaj te najbolj definira kot pisateljico?

Nenehno vzpostavljanje jaza v neki ideji celosti in poskus prodora tega jaza v to celost (svet), v njej aktivno (so)delovati.

Kakšna poezija te trenutno najbolj navdihuje?

Taka, ki se me dotakne.

Težko bi bilo biti bolj natančna. Zelo rada berem poezijo svojih sodobnic in sodobnikov, ki so brez dvoma izjemni in me ženejo dalje, vsaka v svojem slogu. Pa tudi poezijo že davno mrtvih ljudi, predvsem poezijo, ki se zaveda enakosti med krutostjo in milino. Sem pa v zadnji fazi zaključevanja svoje naslednje pesniške zbirke z naslovom Živali v naletu, tako da se trenutno fokusiram na lasten izraz in tekom zaključevanja navadno ne berem preveč tuje poezije, da se je ne bi nalezla.

Katere tri knjige bi priporočila v branje našim bralkam in bralcem?

Eno pesniško zbirko, ki je izšla po letu 2020. En roman ali zbirko kratkih zgodb, ki ni bila nominirana za kresnika. Eno dramo, ki jo (v slovenščini) najdemo objavljeno samo v gledališkem listu zadnjih nekaj let ali v kaki reviji (Sodobnost, Literatura). Vseeno katere, samo da so brane z užitkom.

 

Vaje z ribo NAROČITE TUKAJ