sl / en
Košarica (0)

V košarici ni izdelkov.

Search
Generic filters
Filter by Oznake izdelkov
roman

V spomin: pisatelj Marko Sosič (1958–2021)

Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, Marko.

Prezgodaj je za slovo, saj se je šele prva noč spustila nad zaliv, sirene v ladjedelnici še niso potihnile, odmevajo kot spomin, iz katerega prihajaš k meni, Balerina, balerina; a je že prepozno za vožnjo s tramvajem, za popoldanski spust po tirih v mesto ob morju. Ne morem ti obljubiti, dragi Marko, kdaj bova sedla skupaj na tisti vlak v Opčinah in se skupaj odpeljala na pisateljski popoldan v tvoje obmorsko mesto. Vem, molčala bova, ko se bo pokrajina premaknila, nagnili se bodo bori in ciprese, kamenje, skale, ki padajo pod Devinom v modrino, ne v globino, v nebo, bo spregovorilo. Povedal mi boš o mrtvi Lepi Vidi, ki jo zdaj vidiš, kako prihaja v tvojo bližino. Tramvaj, ki ga zares nisva nikoli ujela, ker naju zadržuje pisanje, sva se tolažila, miruje, bežijo samo pokrajine in spomini.

Vidim te na meji, kjer si me vedno počakal. Avto si pustil na rampi in prisedel k meni, da si me varno vodil po cesti v zaliv, bil si pilot, ki kaže pot počasni čezoceanki v pristanišče. Noč bo dolga, pot vijugasta in neznana, ko bom odslej sam iskal cesto čez mejo, ki si jo ti zlahka prestopil.

Pozno je, že drugič je zašlo sonce v Trstu. V daljavi slišim temno morje, daleč pred zalivom stojijo tankerji, čakajo pilota, da jih povleče varno v zaliv. Na delovni mizi je obležal tvoj Kruh, prah. Soba z razgledom je prazna, morebiti si odšel na mejo, čakaš, ali pa si tista drobna lučka v kajuti, ki se počasi oddaljuje od obale, pluje proti velikim ladjam, ki se nimajo kam vrniti.

Tvojega avtomobila ni več na meji. Morje se je obrnilo v sebi in valovi so se prelili v šum na obvoznici okoli mesta. Slišim te, vem, da si nekje v koloni, a ne vidim tvojega avtomobila, ki vedno znova pelje mimo, ko odpiram Kruh, prah:

»Peljem naprej, mimo Ljubljane.

Ostanki rose se na asfaltu rahlo bleščijo v soncu, obrazi znancev in prijateljev iz Ljubljane se zarisujejo v mojih mislih in postopoma prekrijejo misel na žensko, ki je ostala za menoj. V sebi naštevam njihova imena, kakor da jih želim postrojiti v moštvo, ki me spremlja in čuva v čas.«

Zbogom in ciao, dragi Marko, ostani z mano, duša moja.

Dušan Šarotar, Ljubljana, 4. 2. 2021

 


 

Marko Sosič (foto: Dušan Šarotar)

 

 

Marko pred vrati, Gruzija, 7. 11. 2013
(foto: Dušan Šarotar)

Večer v knjigarni sredi Tbilisija. Marko bere v slovenščini; ko začnejo brati prevod v gruzijščino, se bralec od ganjenosti zjoka. »Pišete o beguncih iz Bosne, a še bolj pišete o nas, o naših ranah, vojnah in izgubljeni mladosti.« Sočutje. Če bi morala izbrati eno besedo, ki opiše Marka, bi kolebala. Sočutje? Morda pa Svetloba?

Sočutje. Bil je eden redkih ljudi z natančnim moralnim kompasom. Še dolgo nam bo pomagala misel: kaj bi si mislil Marko? Krivica ga je tako prizadela, da jo je obračal, spustil globoko vase in jo prelival v pogovore, na papir. Kot da se skozi njega z vso strašno porodno bolečino rojevajo zgodbe prezrtih, osamljenih v svoji tragediji. Kdo drug bi lahko dal glas Balerini? Kako trpko diši izgubljena ljubezen v Tito, amor mijo in kako dolga je pot v Bosno k sorodnikom, kako dolgo je kesanje v romanu Kruh, prah.

Svetloba. Če je pripovedoval najtežje zgodbe, jih je vendarle tako, da niso le žarele od lepote, žarele so od svetlobe: svetlobe, za katero sumim, da jo je izžareval kar Marko sam. Kot da je v pogosto senčno sobo slovenske literature z vso močjo posijalo sredozemsko sonce. 

Pred slabim letom se mi je opravičeval: resnično sem hotel napisati pravo fikcijo, izmišljeno zgodbo, v kateri ne bi poznal svojih junakov tudi osebno. Pa se je zgodilo tako kot vedno. In mi je pripovedoval o babici, ki je živela s kroglo v glavi, ki se pojavlja že v drugih knjigah, zdaj pa ji bo namenjen poseben, lastni roman. Pomislila sem – res je, njegovi junaki se ponavljajo iz knjige v knjigo, vedno se vračamo k istim znancem, prijateljem, predvsem pa sorodnikom. Kot da se nenehno izpisuje ista zgodba iz različnih kotov, z različnimi poudarki. A iz mikrokozmosa raste ves svet. Natančnost, pozornost mojstra, ki tržaške Slovence opiše tako, da se v njih zlahka prepoznajo Gruzijci. Ja, sem rekla: Točno to sem si želela, da napišeš takšno zgodbo kot vedno.

Svoj zadnji, še neobjavljen roman je, ne vedoč, da nas bo zapustil tako šokantno hitro, poimenoval skoraj tragikomično: Adijomare.

Dragi Marko, adijo. Bleščeče morje odhaja s tabo iz Goginih knjig. Če je kdo odšel po smrti v svetlobo, si to ti.

Jelka Ciglenečki

 


 

Marko Sosič in družba (foto: Dušan Šarotar)

 

Po lutkovni predstavi, Tbilisi, 9. 11. 2013: na sliki: Vesna, Lucija, Marko in Jelka
(foto: Dušan Šarotar)

Boris A. Novak

MARKU SOSIČU ZA NA POSLEDNJO POT

(popotnica nesojenega prijatelja)

Sosič je poosebljal starodavni, izginuli Trst.
Sam svoj in drugim ves odprt, kozmopolit, mehak in čvrst.

Če kdo, potem je Sosič bil someščan Joycea in Sveva.
Med mrzle alpske sence je prinašal žar poldneva.

Ozkim razgledom, ki jih spet in spet zarašča skorja,
je dobre volje daroval širino morja in obzorja.

Na dedovane sadeže sovraštva, smrtno krute,
je odgovarjal s strpnostjo, pisateljskim sočutjem.

Govoril je premišljeno – a rajši je poslušal
kot govoril. Rajši pisal kot prd … pridigal. Modra duša.

Vsakdanje drobnosti je dvigal s pesniško vizijo,
patetiko okolja pa odpravljal z ironijo.

Pripovedoval tipaje, s pozornostjo jezika
na živ razmik in mik dveh bitij, čudežnost dotika.

Zanj je umetnost bila neusmiljeno zrcalo.
Ne le za družbo. Tudi zase. Takih umetnikov je malo.

Najbrž je terjalo napor, da je prestopal meje.
Posebej lastne. Onstran pa je našel svet, ki greje.

Rad sem bral Sosiča. Rad sem se pogovarjal z Markom.
Slednji pogovor ozemljen in presvetljen s humornim žarkom.

A mi je žal, da je bilo teh srečanj vse premalo.
Prepozno. Škoda. Naj te na poslednjo, usojeno obalo,

spoštovani in dragi Marko,
pospremi tudi to slovo nesojenega prijatelja,

Boris A.,
iz srca


 

 

Moj prvi spomin na Marka je zimski. Moralo je biti leta ’93: bil sem študent, sedel sem v baru ljubljanske Drame. Naslanjal se je ob šank in se pogovarjal z nekim režiserjem, bržčas ga je hotel angažirati v Novi Gorici, takrat je še vodil tamkajšnje gledališče. Spominjam se, da se mi je zdelo čudno, da si v lokalu ni snel klobuka. V mojem spominu Marka brez klobuka sploh ni.

Nekaj zim pozneje, še vedno kot študent, sem pogoltnil njegovo Tisoč dni, dvesto noči. Zima je bila tudi takrat, ko se je v najinem odnosu končala mimobežnost: takrat torej, ko me je prvič zasedel v kakšno od svojih predstav. Postal sem Pozzo v njegovi tržaški postavitvi Beckettovega Čakajoč Godota.

V naslednjih letih je postal moj umetniški vodja, direktor, mentor, vedno znova režiser; postavljal me je pred izzive in včasih z menoj tudi pokril kakšno luknjo. Zdaj, ko gledališko življenje opazujem od zunaj, vem, da drugače ni šlo; ko sem bil še znotraj, sem epizodne vloge doživljal kot krivico. Toda z Markom je bilo tako, da mu človek ničesar ni mogel zameriti: bil je tako zelo odprta knjiga, da so domnevne krivice, ki jih je nehote kdaj povzročil drugim, ker drugače v življenju pogosto ne gre, še najbolj skelele prav njega.

Marko je bil eden tistih ljudi, ki jih je bilo užitek objeti. Objemal je široko, čvrsto: prižel si te je na prsi in trebuh in ker nikoli ni bil prav suh, je bilo, kot da bi se potapljal v toplo gnezdo.

Imel sem neznanski privilegij, da sem lahko ustvarjal v posvečenem prostorju njegove ranljivosti. Skupaj sva preživela tudi dve monodrami, najprej o Devetstu in nato še o mačku, ki je naučil galebko leteti. Včasih je prišel na vaje in rekel, da še dobro, da delava predstavo, ker si med delom spočije. Ko je zapuščal oder, je bil namreč znova direktor, z vsemi tistimi dokumenti, ciframi in podpisi pod njimi, okoli katerih se nikoli ni znal prav dobro obrniti.

Tržaško gledališče sem zapustil leta 2008; Marko mi je sledil leto pozneje. Najin odnos se je s tem osvobodil spon delovnega razmerja. V naslednjih letih, ko je moja pot postala pretežno novinarska, njegova pa vse bolj pisateljska, je gledališče prevzelo vlogo izhodišča, h kateremu sva se vračala po prispodobe – ob kosilih in kozarcih vina, na literarnih srečanjih, mimogrede sredi mesta ali kraške gmajne in povsod drugod.

V življenju je včasih tako, da največje dragocenosti jemljemo kot samoumevne. Šele zdaj, ko ga ni, doumevam, da je Marko v minulih desetletjih zrasel vame, kot da bi mi bil starejši brat. Ali morda mlajši: modrosti, ki ga je odlikovala in ki jo je tako širokogrudno širil, ne bi bilo brez sijajne, otroške (a nikoli otročje) nedolžnosti, ki mu je odpirala vrata pri dušah in mu jih prepogosto zapirala pri ustanovah, pomembnežih in nagradah.

Nazadnje je bilo julija lani, ko je znova zastavil svoj ugled zame. Na čarobnem novomeškem večeru me je peljal med prve bralce moje prve knjige. Toliko je korakov, pri katerih mi je premikal noge, da se že ne spomnim več vseh.

In potem še enkrat, oktobra, v Trstu, ko sem zadnjič utonil v njegov objem, ko me je gledal kot svojo stvaritev, ko smo se smejali in preklinjali in sončno zrli v ta svet, ki nam tolikokrat daje samo zato, da nam lahko hitro tudi vzame.

Ob Marku sem zrasel, shodil, vzletel in postal boljši človek. Čudovito je, da to ne velja samo zame.

 

Janko Petrovec