Odzivi
Dušan Šarotar se […] zateče v precizno, nežno in ganljivo gradnjo gobelina, tkanega iz spominov malega človeka, ne le iz tega, kar je bilo, temveč kar bi lahko bilo, iz vseh želja in potencialov, hrepenenj po dobrem, boljšem, pa tudi iz bolečin, ki se na tehtnici časa morda zdijo neznatne, a usmerjajo življenje vseh nas.
Pia Prezelj, DeloProdorna refleksija pisateljevega lastnega literarnega obraza, razpetega med nebom in zemljo, se dotika neizrečenega in nevidnega, ki prebiva v človekovi tišini in oblikuje njegovo dušo. Avtorjevo silovito poetično samoizpraševanje o zavednem in nezavednem na poti iskanja resnice, ki leži na dnu naših notranjih pokrajin, v katerih se čudesno odpirajo mnogotera vrata spomina, brez katerega nam danes ne bi bilo dano videti povezav med nami in našo preteklostjo, nam odpira poti k razumevanju pisateljeve izpovedne moči, ki nas prevzame in očara.
Marko Sosič