O knjigi

Dušan Šarotar je dogajanje svoje nove pripovedi umestil v tisti spominski čas, ko so predmeti še govorili zgodbe ljudi. Naj je človek s stvarmi naselil svoj dom, si z njimi pomagal pri delu ali se z njihovo pomočjo opotekal skozi življenje, so nemi pripovedovalci izrekali vse tisto, kar je živel in čutil, vse, o čemer je premišljeval v neprespanih nočeh in o čemer je čustvoval tako silovito, da so težka, zaumna čustva njegov korak vlekla k tlom. Ob predmetih so še besede, ki pa so med Šarotarjevimi ljudmi redke in prašne, da škripajo med zobmi. Iz besed, ki prekrivajo belino papirja, in iz predmetov, ki zakrivajo praznino življenja, je narejena pripoved o dobrih ljudeh, kakršne je pred stoletjem opisoval že Miško Kranjec, tokrat o Roziki Hahn iz Bodoncev, ki nikoli ni bila dobra z besedami, in trgovcu iz Čakovca Franju Schwarzu, ki je govoril še manj. Roža in Franjo sta se poročila 12. oktobra 1932 v soboški sinagogi in kmalu se jima je rodil Evgen, sin edinec. 26. aprila 1944 so odpeljali vse Žide iz Sobote, sredi maja pa so prišli tudi po Rožo in njenega sina ter ju z drugimi vred v začetku julija »premestili« v Auschwitz II-Birkenau, od koder se ni vrnil nihče. Franjo je bil na prisilnem delu na Madžarskem in je preživel. Zgodbo njihovega trpkega, nikoli uresničenega življenja pripoveduje služkinja Žalna, pisatelj pa jo zapisuje z izbranimi, natančnimi, iz spomina izklesanimi besedami in jo bolj kot v zgodovinsko fresko uokvirja v liso, ki nastane, ko dlan obriše roso z mrzlega stekla. To je povest o dobrih ljudeh, ki jih ni več, zato lahko živijo samo še v besedah in predmetih, a tudi zgodba o večno melanholični panonski pokrajini med Šalovci, Čakovcem in Soboto, v katero sta zgodovina in njen zločin zarezala strašno rano. To je zgodba, ki je Dušan Šarotar ne bo nikoli prenehal zapisovati, in je poleg vsega drugega visoka pesem slovenščine in primer slogovne dovršenosti, kakršnih je malo v slovenski literaturi.

Janez Pipan