Search
Generic filters
Filter by Oznake izdelkov
roman

Zvezdna karta

Ko so leta 1944 iz Sobote deportirali vse Jude, so bili med njimi tudi Roža, Evgen in Franjo, ki se je edini vrnil. Njihovo zgodbo – zgodbo o dobrih ljudeh, melanholični pokrajini in zločinu, ki jo je zaznamoval za vedno – pripoveduje služkinja Žalna.

Število strani: 168
Dimenzije: 13 × 20 cm
Leto izida: 2021
Vrsta: mehka vezava, trda vezava
Copyright: © 2021 Založba Goga
ISBN: 9789612773120
ISBN: 9789612773434

mehka vezava V košarico 15,00 

Prednaročniška akcija velja samo za fizične osebe.
Knjiga izide 30. 12. 2021.

O knjigi

Dušan Šarotar je dogajanje svoje nove pripovedi umestil v tisti spominski čas, ko so predmeti še govorili zgodbe ljudi. Naj je človek s stvarmi naselil svoj dom, si z njimi pomagal pri delu ali se z njihovo pomočjo opotekal skozi življenje, so nemi pripovedovalci izrekali vse tisto, kar je živel in čutil, vse, o čemer je premišljeval v neprespanih nočeh in o čemer je čustvoval tako silovito, da so težka, zaumna čustva njegov korak vlekla k tlom. Ob predmetih so še besede, ki pa so med Šarotarjevimi ljudmi redke in prašne, da škripajo med zobmi. Iz besed, ki prekrivajo belino papirja, in iz predmetov, ki zakrivajo praznino življenja, je narejena pripoved o dobrih ljudeh, kakršne je pred stoletjem opisoval že Miško Kranjec, tokrat o Roziki Hahn iz Bodoncev, ki nikoli ni bila dobra z besedami, in trgovcu iz Čakovca Franju Schwarzu, ki je govoril še manj. Roža in Franjo sta se poročila 12. oktobra 1932 v soboški sinagogi in kmalu se jima je rodil Evgen, sin edinec. 26. aprila 1944 so odpeljali vse Žide iz Sobote, sredi maja pa so prišli tudi po Rožo in njenega sina ter ju z drugimi vred v začetku julija »premestili« v Auschwitz II-Birkenau, od koder se ni vrnil nihče. Franjo je bil na prisilnem delu na Madžarskem in je preživel. Zgodbo njihovega trpkega, nikoli uresničenega življenja pripoveduje služkinja Žalna, pisatelj pa jo zapisuje z izbranimi, natančnimi, iz spomina izklesanimi besedami in jo bolj kot v zgodovinsko fresko uokvirja v liso, ki nastane, ko dlan obriše roso z mrzlega stekla. To je povest o dobrih ljudeh, ki jih ni več, zato lahko živijo samo še v besedah in predmetih, a tudi zgodba o večno melanholični panonski pokrajini med Šalovci, Čakovcem in Soboto, v katero sta zgodovina in njen zločin zarezala strašno rano. To je zgodba, ki je Dušan Šarotar ne bo nikoli prenehal zapisovati, in je poleg vsega drugega visoka pesem slovenščine in primer slogovne dovršenosti, kakršnih je malo v slovenski literaturi.

Janez Pipan

Odzivi

Dušan Šarotar (foto: Boštjan Pucelj)

Dušan Šarotar

Dušan Šarotar (Murska Sobota, 1968) je pisatelj, pesnik, scenarist in fotograf. Študiral je sociologijo in filozofijo na Univerzi v Ljubljani. Vrsto let je bil član uredniškega odbora zbirke Beletrina in urednik časopisa AirBeletrina. Od leta 2000 je samostojni pisatelj. Je avtor številnih scenarijev za dokumentarne in igrane filme ter portrete slovenskih umetnikov. Piše tudi za otroke in lutkovno gledališče. V okviru EPK Maribor 2012 je imel v mariborski sinagogi razstavo avtorskih fotografij z naslovom Duše. Njegove pesmi in proza so bile vključene v več domačih in tujih antologij ter prevedene v številne jezike. Prejel je rezidenčni štipendiji v Avstriji (Krems) in Belgiji (Mons) ter gostoval na več mednarodnih festivalih in imel branja v številnih evropskih mestih. Osrednji temi njegovih zadnjih romanov, novel in poezije sta usoda judovske skupnosti in holokavst v Murski Soboti ter širše v Prekmurju.

Iz knjige

Ko bo nekoč nekdo odprl razkošen album, obrnil ključek v zlati žabici, bo svetloba vse ponovno oživila. V tišini družinskih slik, varno skritih pod prosojnim papirjem, so shranjeni spomini, zgodba, ki čaka svojega pripovedovalca.

Sama boš, ostala boš sama, ob uri tvojega odhoda, ki je mogoče že zapisana na voznem redu, tvoj čas prihoda in odhoda je nekdo že podčrtal. Spet je pomislila, torej ni nič naključno, vse je že vnaprej določeno in vsakomur odmerjeno, tudi ta najina nočitev v Slonu, tiha in lepa poroka, celo otrok, novo življenje in njegovo ime, ki ga še nisva izbrala, je že nekje zapisano, tako kot so zapisana imena na kamnu še dolgo potem, ko nas ni več.