Zvezdna karta
Ko so leta 1944 iz Sobote deportirali vse Jude, so bili med njimi tudi Roža, Evgen in Franjo, ki se je edini vrnil. Njihovo zgodbo – zgodbo o dobrih ljudeh, melanholični pokrajini in zločinu, ki jo je zaznamoval za vedno – pripoveduje služkinja Žalna.
Dimenzije: 13 × 20 cm
Leto izida: 2021
Vrsta: mehka vezava, trda vezava
Copyright: © 2021 Založba Goga
ISBN: 9789612773434
ISBN: 9789612773120
O knjigi
Dušan Šarotar je dogajanje svoje nove pripovedi umestil v tisti spominski čas, ko so predmeti še govorili zgodbe ljudi. Naj je človek s stvarmi naselil svoj dom, si z njimi pomagal pri delu ali se z njihovo pomočjo opotekal skozi življenje, so nemi pripovedovalci izrekali vse tisto, kar je živel in čutil, vse, o čemer je premišljeval v neprespanih nočeh in o čemer je čustvoval tako silovito, da so težka, zaumna čustva njegov korak vlekla k tlom. Ob predmetih so še besede, ki pa so med Šarotarjevimi ljudmi redke in prašne, da škripajo med zobmi. Iz besed, ki prekrivajo belino papirja, in iz predmetov, ki zakrivajo praznino življenja, je narejena pripoved o dobrih ljudeh, kakršne je pred stoletjem opisoval že Miško Kranjec, tokrat o Roziki Hahn iz Bodoncev, ki nikoli ni bila dobra z besedami, in trgovcu iz Čakovca Franju Schwarzu, ki je govoril še manj. Roža in Franjo sta se poročila 12. oktobra 1932 v soboški sinagogi in kmalu se jima je rodil Evgen, sin edinec. 26. aprila 1944 so odpeljali vse Žide iz Sobote, sredi maja pa so prišli tudi po Rožo in njenega sina ter ju z drugimi vred v začetku julija »premestili« v Auschwitz II-Birkenau, od koder se ni vrnil nihče. Franjo je bil na prisilnem delu na Madžarskem in je preživel. Zgodbo njihovega trpkega, nikoli uresničenega življenja pripoveduje služkinja Žalna, pisatelj pa jo zapisuje z izbranimi, natančnimi, iz spomina izklesanimi besedami in jo bolj kot v zgodovinsko fresko uokvirja v liso, ki nastane, ko dlan obriše roso z mrzlega stekla. To je povest o dobrih ljudeh, ki jih ni več, zato lahko živijo samo še v besedah in predmetih, a tudi zgodba o večno melanholični panonski pokrajini med Šalovci, Čakovcem in Soboto, v katero sta zgodovina in njen zločin zarezala strašno rano. To je zgodba, ki je Dušan Šarotar ne bo nikoli prenehal zapisovati, in je poleg vsega drugega visoka pesem slovenščine in primer slogovne dovršenosti, kakršnih je malo v slovenski literaturi.
Janez Pipan
Odzivi
Dušan Šarotar se […] zateče v precizno, nežno in ganljivo gradnjo gobelina, tkanega iz spominov malega človeka, ne le iz tega, kar je bilo, temveč kar bi lahko bilo, iz vseh želja in potencialov, hrepenenj po dobrem, boljšem, pa tudi iz bolečin, ki se na tehtnici časa morda zdijo neznatne, a usmerjajo življenje vseh nas.
Pia Prezelj, DeloBrati in razmišljati o vsakokratnem novem delu Dušana Šarotarja je brati in razmišljati o njegovem celotnem opusu. Vedno znova, vedno bolj je njegova vase obrnjena, s specifično metaforiko, temno slutljivostjo in pozabljenim zgodovinskim spominom prepredena pisava ena sama pesem v prozi, brez začetka in konca, zgoščena in počasna, vpijoča v svoji tihotnosti. Vsako novo delo je dodaten gradnik tega mozaika, za katerega se zdi, da ne bo nikdar končan.
Jasna Lasja, Literatura[V] najnovejšem, skoraj boleče melanholičnem in virtuozno napisanem romanu Dušana Šarotarja Zvezdna karta [… je spominjanje] njegova osnova: ne le popisovanje dejanskih spominov, temveč njihovo naseljevanje, pretvarjanje v literaturo.
Lara Paukovič, MladinaIz knjige
Ko bo nekoč nekdo odprl razkošen album, obrnil ključek v zlati žabici, bo svetloba vse ponovno oživila. V tišini družinskih slik, varno skritih pod prosojnim papirjem, so shranjeni spomini, zgodba, ki čaka svojega pripovedovalca.
Sama boš, ostala boš sama, ob uri tvojega odhoda, ki je mogoče že zapisana na voznem redu, tvoj čas prihoda in odhoda je nekdo že podčrtal. Spet je pomislila, torej ni nič naključno, vse je že vnaprej določeno in vsakomur odmerjeno, tudi ta najina nočitev v Slonu, tiha in lepa poroka, celo otrok, novo življenje in njegovo ime, ki ga še nisva izbrala, je že nekje zapisano, tako kot so zapisana imena na kamnu še dolgo potem, ko nas ni več.