Gluha soba je, kot beremo v slovarju, izoliran in zaščiten prostor,ki se v bolnišnicah uporablja za osamitev okuženih bolnikov in za intenzivno terapijo, najpogosteje pa je to prostor, namenjen snemanju, s posebno oblogo, ki ščiti pred hrupom in duši neželeno odmevanje. Tako zgodbe, zbrane v tej knjigi, prisluškujejo neslišnemu glasu, fantomskemu odmevu, šumenju v ušesu, kot bi zares odmevalo samo v nas. Gluha soba je veselo oznanilo iz krasnega novega sveta, ki nam ga je predstavil Huxley, pa vendar povsem drugačnega, ki ga običajno oko še ni videlo, čeprav so njegovi obrisi in sence vedno bolj razvidni; pripovedovalsko očišče je zamaknjeno, a skrajno izostreno, in natančno ter dosledno popisuje notranji svet junakov tukaj in zdaj. To so veličastne podobe iz sanj, o katerih nam je nekoč že poročal Cankar. Še več, pripovedi, ki nam jih mojstrsko ubeseduje Mojca Kumerdej, niso zgolj pisateljsko dovršene, ampak so s svojim sporočilom, uvidom in korenitostjo tudi preroške. Pisateljica nam v svojem brezkompromisnem pisanju, ki razkriva grozo in sanje, podaja kodiran ključ do nebes in pekla, če se pri tem spomnimo samo velikega Emanuela Swedenborga. Mojca Kumerdej je izpisala pretresljivo, tudi srhljivo in strašno knjigo, a nenavadno globoko in lepo, kot bi nas vabila in opogumljala, naj nas ne bo strah vsega novega, hkrati pa pred nas postavlja najvišjo zahtevo, kako ohraniti lepo in dobro v človeku. Lov na duše se je zares začel. Prvo poročilo je že tu.

Dušan Šarotar