Krizne razmere in izolacija zaradi epidemije v ljudeh spodbudijo razmislek o sebi ter o svetu okoli sebe. To se je zgodilo tudi avtorju knjige o času v rimski karanteni. Spominja se dogodkov iz bližnje preteklosti, a jih ne preverja kot Janko Petrovec novinar (čeprav je o njih poročal), temveč kot Janko Petrovec človek. In zato lahko v njegovi pripovedi vsakdo najde tudi svoje dvome, svojo žalost, pa tudi svoj pogum in svoje veselje.

[P]ristop, ki orisuje epidemijo v kompleksni mreži dejavnikov, in metanarativni moment, ki razgalja poročevalsko delo kot tako, [sta] tista elementa, ki knjigi dodajata razsežnosti, ki so zmožne preživeti trenutno zdravstveno, družbeno in politično stanje, to je torej mesto nekega splošnejšega preboja.