O knjigi

Sprva se na najbolj nepričakovanih javnih površinah pojavijo lužice: po trgovinah, ob spomenikih, v knjižnicah … Nato začnejo v skrivnostnih okoliščinah umirati mlade ženske. Samomori ostanejo nepojasnjeni, zdi pa se, da vse poti vodijo k enemu samemu enigmatčinemu liku. Skozi pripoved se postopno izriše podoba vase zaprtega, anonimnega nomada, ki znova in znova prestopa mejo dobrega okusa. Zgodba je zrcalo in kritika današnjega časa, časa »nove normalnosti«, v katerem je zanimivo zgolj tisto, kar je ekscesno. Prav tako jo je mogoče brati kot katarzično poročilo o zmagi upanja in umetnosti nad uničevalnostjo.