Iz spremne besede

Pregljevi protagonisti ne poznajo današnjosti, ker živijo zgolj svojo izprano vsakdanjost, tare jih, brezlična in votla, nenehno jedka njihovo dostojanstvo, tako da ostajajo brez upanja na spremembo. Razen če … Pravzaprav je skoraj edino, kar jih lahko izstreli iz omenjene moraste vsakdanjosti, patologija, torej nasilje, norost nasilja. Zlo. Pri tem početju seveda v trenutku pozabijo vse gostilniške marnje o pravičnosti in morali, vsi nauki o tem, kako bi na svetu moralo biti, kar nenadoma izpuhtijo iz njihovih glav tudi vsa tuhtanja o njihovi brezprizivni končnosti, o minljivosti vsega. Le v tem usodnem trenutku so – krivi moritve – sicer zmožni živeti čisto zares, težava je tu kajpak le to, da je že naslednji hip vse neizbrisno sfiženo, predvsem pa končano, torej da je za vse drugo in drugačno že nepreklicno prepozno.