Sebastijan Pregelj

Jan se ne more nikoli več vrniti v Elvisovo sobo, lahko pa se vrne V Elvisovo sobo – topo bolečino nostalgije za preteklostjo lahko izpiše v življenjsko izkušnjo romana, ki pa ne bo ničesar prikrival, ničesar olepševal, ničesar gladil, ampak bo zgodovino pripovedoval z vso njeno kompleksnostjo in vsemi niansami; vsem njenim zlom in z vso lepoto. Bila je mladost in bila je država, ki ju ni več – je pa roman o njima.

V domu za upokojence starček vsako jutro zgodaj vstane, da bi videl sončni vzhod. Življenje se znova začenja, svet oživi, z njim oživijo spomini. Vsako jutro malo drugačni. Svetu v romanu namreč vlada demenca. Včasih napete, včasih ljubezenske zgodbe so morda resnične, morda plod halucinacij, a vedno so postavljene pred steno tišine, pred veliko skrivnost, ki čaka onkraj smrti. Pisatelj Sebastijan Pregelj (r. 1970) nas je v svojih romanih in zgodbah doslej popeljal v neverjetne, fantastične svetove, pogosto umaknjene v preteklost, enkrat celo v vesolje, a najbolj neverjeten je svet, skrit med možganskimi vijugami človeka.

Angeli ali ljudje, varnostna služba ali jezuiti, psihiatri ali pacienti, naša življenja so prepletena bolj, kot si mislimo, in na več dimenzijah. Če povemo to na klepetu ob kavi ali s pomočjo polnokrvnega magičnorealističnega postmodernega romana, morda niti ni tako pomembno. Razlika je v tem, kako. Sebastijan Pregelj ni pisatelj, ki bi to počel površno. Zadovolji se samo s presežki.

Pregljevi protagonisti ne poznajo današnjosti, ker živijo zgolj svojo izprano vsakdanjost, tare jih, brezlična in votla, nenehno jedka njihovo dostojanstvo, tako da ostajajo brez upanja na spremembo. Razen če … Pravzaprav je skoraj edino, kar jih lahko izstreli iz omenjene moraste vsakdanjosti, patologija, torej nasilje, norost nasilja. Zlo. Pri tem početju seveda v trenutku pozabijo vse gostilniške marnje o pravičnosti in morali, vsi nauki o tem, kako bi na svetu moralo biti, kar nenadoma izpuhtijo iz njihovih glav tudi vsa tuhtanja o njihovi brezprizivni končnosti, o minljivosti vsega. Le v tem usodnem trenutku so – krivi moritve – sicer zmožni živeti čisto zares, težava je tu kajpak le to, da je že naslednji hip vse neizbrisno sfiženo, predvsem pa končano, torej da je za vse drugo in drugačno že nepreklicno prepozno.