Trajalo bo dolgo in terjalo veliko, preden bo kot vsem tudi njim postalo jasno, kako hitro si odveč, kako hitro le še v breme – ne le drugim, tudi sebi – in kako zlahka se je odreči vsemu, kar se je že odreklo tebi.

Ko jo je opazovala, kako rahlja gredico, na katero se je zvrnil, ji je bilo žal, da o tem nikoli nista govorila, žal, da mu nikdar ni dala dovoljenja, čeprav ni prosil zanj in ne bi, toda zaslužil bi si ga, kot bi si sama zaslužila razumeti, kako lahko žaluješ za nečim, kar nikoli ni obstajalo, kako lahko izgubiš, česar nikoli nisi imel.

Pia Prezelj si je pridobila sloves kot neutrudna promotorka mlade slovenske literature, raziskovalka ženskih poti v pisanju, pronicljiva bralka, glasnica novih generacij, prejemnica debitantske novinarske stanovske nagrade. A nič od tega nas ne pripravi na njen romaneskni prvenec, Težka voda, postavljen ne v hrup mladega urbanega življenja, temveč v zadušljivost ruralnega habitusa, v utesnjenost vaške skupnosti, osredinjenega na starejšo žensko, dve starejši ženski in na njuni prepleteni grenki usodi. To je pisava želje in obupa, ujetosti v patriarhalna razmerja, utrujenosti in razočaranja, zamolčanih skrivnosti in prevar, a tudi slutnje izhoda. Nič na romanu ne kaže, da bi bil prvenec, saj od prve strani do zadnje izkazuje zrelo in suvereno obvladanje forme, vešče vodi nelinearno pripoved in se drži tankega roba med izrečenim in neizrečenim.

– Mladen Dolar

Skrivnost je v pripovedovanju. Jezik nosi težo vode, njena specifična teža je spomin.
– Dušan Šarotar

Ida biva na nekem kosu slovenske zemlje, po kateri ne moreš hoditi, ne da bi si čevlje umazal z gnojem. Živi v družbi, v kateri so vzporednice med kravo in žensko še vedno stvar, ki jo že v otroški dobi konzumiramo z mlekom.

– Maja Šučur (iz spremne besede)