Liki Težke vode so vsi – in to je v sodobni slovenski literaturi redkost, še posebej pri pisateljicah in pisateljih novih generacij – pripadniki starejše generacije  v ruralnem okolju, ki pa jih roman navda z neko sodobno senzibilnostjo, tudi zmožnostjo artikulacije, s čimer niso zgolj razgrnjene strukture, v katerih se nahajajo, ampak tudi različni načini tako upora proti tem strukturam kot sožitja z njimi.

Pia Prezelj sledi Cankarjevim stopinjam, a voz prestavi v sedanjik in mu pogleda tudi v telo, ne le v dušo.

Kratki roman /…/ zavestno stopa v dialog s tradicijo slovenske ženske povesti – in z njo tudi prelamlja. /…/ Pri vsem skupaj je najbolj presenetljivo to, koliko trenutkov humorja in lirične lepote zna pisateljica vplesti v vse prej kot lahkotno pripovedno snov. Njen glavni adut je ekspresiven, metaforičen in gosto stkan pripovedni slog.

Težka voda je svež, slogovno izviren in tematsko večplasten roman o posamezniku in skupnosti, o odnosu do šibkejšega, o zanikanju sebe in zatajitvah v odnosih, ki so — ne glede na kraj dogajanja — skupni vsem ljudem. Pia Prezelj ga je napisala z veliko mero iskrenosti in ustvarjalne zrelosti.

Literarni prvenec Pie Prezelj Težka voda se napaja iz bogate tradicije slovenske ljudske pesmi in kmečke povesti. To je svet prekopane grude, bolečih nog, potnih pazduh, pa tudi sočnih robid in mlečnih koruznih storžev, kot ga poznamo že iz del Ivana Potrča in Prežihovega Voranca, le da tokrat zaživi v novi in povsem sodobni perspektivi.

Skrivnost je v pripovedovanju. Jezik nosi težo vode, njena specifična teža je spomin.

Ida biva na nekem kosu slovenske zemlje, po kateri ne moreš hoditi, ne da bi si čevlje umazal z gnojem. Živi v družbi, v kateri so vzporednice med kravo in žensko še vedno stvar, ki jo že v otroški dobi konzumiramo z mlekom.

Pia Prezelj si je pridobila sloves kot neutrudna promotorka mlade slovenske literature, raziskovalka ženskih poti v pisanju, pronicljiva bralka, glasnica novih generacij, prejemnica debitantske novinarske stanovske nagrade. A nič od tega nas ne pripravi na njen romaneskni prvenec, Težka voda, postavljen ne v hrup mladega urbanega življenja, temveč v zadušljivost ruralnega habitusa, v utesnjenost vaške skupnosti, osredinjenega na starejšo žensko, dve starejši ženski in na njuni prepleteni grenki usodi. To je pisava želje in obupa, ujetosti v patriarhalna razmerja, utrujenosti in razočaranja, zamolčanih skrivnosti in prevar, a tudi slutnje izhoda. Nič na romanu ne kaže, da bi bil prvenec, saj od prve strani do zadnje izkazuje zrelo in suvereno obvladanje forme, vešče vodi nelinearno pripoved in se drži tankega roba med izrečenim in neizrečenim.