Search
Generic filters
Filter by Oznake izdelkov
roman

V gozdu

Prevod: Maja Novak

Detektiv in njegov partner se poslužujeta vseh najnovejših sredstev in dognanj forenzike, počasi zbirata in preverjata dokazno gradivo, dokler se nazadnje vendarle ne izkaže, da vsa znanstvena in tehnična sredstva niso dovolj in da je rešitev mogoče poiskati le skozi pronicljivo psihološko in socialno razumevanje določene situacije in njenih silnic.

Dimenzije: 15 × 21 cm
Leto izida: 2022
Število strani: 488
Vrsta: mehka vezava, trda vezava
Copyright: © 2022 Založba Goga
ISBN: 9789612773557
ISBN: 9789612773519


mehka vezava V košarico24,90  trda vezava V košarico34,90 

O knjigi

Po eni strani so romani Tane French klasični »policijski romani« (police procedurals), torej kriminalke, napisane s stališča profesionalnega detektiva, ki se skupaj s policijskim timom (jedro tega teama je običajno par, detektiv in njegov partner) poslužuje vseh najnovejših sredstev in dognanj forenzike, počasi zbira in preverja dokazno gradivo, dokler se nazadnje vendarle ne izkaže, da vsa znanstvena in tehnična sredstva niso dovolj in da je rešitev mogoče poiskati le skozi pronicljivo psihološko in socialno razumevanje določene situacije in njenih silnic. Po drugi strani pa ob vseh tehničnih čudesih in procedurah, ki so na voljo sodobnim kriminalistom, in ob vseh policijskih institucionalnih postopkih in zapletih zgodbo nazadnje nosi do kraja individualiziran narativni glas, za katerega se vselej počasi izkaže, da se mora boriti s svojimi lastnimi demoni.

Odzivi

Tana French

Tano French kritiki in mediji pogosto imenujejo »prva dama irske kriminalke« ter jo primerjajo s Patricio Cornwell in celo z Agatho Christie. A če se avtorica tistega usodnega leta ne bi preselila, se njena literarna kariera morda nikoli ne bi začela …

Tana French se je rodila leta 1973 v Burlingtonu v Vermontu. Njen oče, Američan irskega rodu, je delal na področju mednarodnega gospodarskega razvoja, zato se je družina pogosto selila. French je otroštvo tako preživljala v različnih državah, med drugim v Italiji in Malaviju, a ko so se v njenih najstniških letih preselili na Irsko, se je odločila, da bo tam ostala. Vpisala je študij igre na Trinity College v Dublinu ter po študiju začela delovati kot filmska in gledališka igralka. Zaradi poklicne negotovosti se je soočala z daljšimi obdobji brezposelnosti, ki jih je izkoriščala za pisanje. »Potrebovala sem dnevno službo,« je povzela avtorica, »in našla delo na arheološkem najdišču.« Prostor je začel razvnemati njeno domišljijo; izkopavališče se ji je zazdelo kot krasno otroško igrišče, a kaj, če bi se od treh otrok od tam vrnil samo eden …? To misel je skupaj z ostalimi prebliski zapisala na košček papirja in nanj – pozabila. Dokler ni med selitvijo v novo stanovanje ponovno naletela nanj in zgodbo začela razvijati v nekaj daljšega.

Tako je nastal roman V gozdu, svetovna uspešnica, ki je avtorici zagotovila mesto med velikimi imeni detektivskega žanra in jo spodbudila k nadaljevanju pisateljske poti. V gozdu je namreč samo začetek, domišljija Tane French pa se hitro in vztrajno širi po rajrazličnejših pokrajinah.

Iz knjige

Naslikaj si poletje, ukradeno iz tega ali onega filma o odraščanju, postavljenega v mestece iz petdesetih let. Tu ni milih irskih letnih časov, pomešanih med sabo po okusu poznavalca, nobenih odtenkov akvarela s ščepcem oblakov in nežnega dežja; to je poletje, ki rjove na vse grlo, razkošno v čisti, razžarjeni modrini, ki je, kot da bi jo natisnili s sitotiskom. To poletje eksplodira na tvojem jeziku z okusom po dolgih prežvečenih travnih bilkah in tvojem čistem potu, okroglih piškotih z maslom, ki mezi iz luknjic, in pretresenih steklenicah rdeče limonade, popite v hišici na drevesu. Ščemi te po koži, ko kolesariš z obrazom proti vetru, po laktu pa ti stopicljajo nožice pikapolonice; sleherni vdih je poln pokošene trave in perila, ki plapola na vrveh; poletje zvončklja in kot vodomet škropi klice ptic, brenčanje čebel, šuštenje listja, zvoke poskakujoče nogometne žoge in popevanje otrok, ki, ena, dve, tri, preskakujejo kolebnico. Tega poletja nikoli ne bo konec. Vsako jutro se začne s cingljanjem sladoledarjevega vozička in trkanjem tvojega najboljšega prijatelja na vrata, konča se z dolgim, počasnim mrakom in silhuetami mater na hišnih pragih, ki vas kličejo domov, z netopirji, ki predirno piskajo med črnimi čipkastimi drevesi. To je poletje vseh poletij v svoji najslovesnejši opravi.

 

Če si tako kot jaz po svojem bistvu meščan, si gozd najbrž predstavljaš kot nekaj preprostega: kot ravne vrste enakih zelenih dreves nad preprogo odpadlega listja ali borovih iglic, ki so urejene kot na otroški risbi. Mogoče so gozdovi, ki jih je skrbno in učinkovito zasadil človek, res taki; tega ne vem. Knockareejski gozd pa je bil tisto pravo, bolj zapleten in skrivnosten, kot sem se ga spominjal. V njem je vladal njemu lasten red, divjale so njegove lastne bitke in sklepala so se lastna zavezništva. Tu sem bil vsiljivec in navdajal me je globok, ščemeč občutek, da je bila moja navzočnost pri priči opažena, da me gozd motri z nepristranskim kolektivnim pogledom, ne da bi me že sprejel ali zavrgel; za sodbo si je vzel čas.