Vlado Kreslin, najslavnejši slovenski godec, ni le ustvarjalec prepoznavnih zvočnih pokrajin, ampak svojo rockersko intuicijo usmerja tudi v pisanje besedil. Le‑ta se pod pritiskom melanholične intonacije in hkrati trdovratnega vztrajanja pri iskanju smisla v nesmiselnem svetu polagoma, čeprav ne vedno, spreminjajo v samostojne pesmi. V več kakor polovici tukaj objavljenih besedil ne gre namreč več za minljive songe, ki sploh ne zdržijo brez arhitekture zvokov. Gre za pristne lirične kristalizacije stanj, za katere pogosto sploh ni nujno, da nam v ušesih odmeva spremljajoča melodija, ki je nekatere od tukaj predstavljenih pesmi že katapultirala v orbito »ponarodelosti«. Vsi tisti, ki ste si zapomnili le negotovo raskavi bariton njegove legendarne »Črne kitare«, boste prijetno presenečeni. Kreslin namreč ponuja v tiho kontemplacijo in blaženo ugodje nekaj izrazito močnih pesmi, ki se jih ne bi sramoval še tako uresničeni pesnik papirja. 

Ugasnite radio, pometite zgoščenke v predal in odprite knjigo.  

Aleš Debeljak